»Poezija je dogodek, ki govori o večnosti!«
Milan Dekleva (1948) je vsestranski mojster besede, kar takoj začutite tudi ob pogovoru z njim. Njegovo govorjenje zveni kot recitiranje pesmi, njegova klena energija pa naznanja, da gre za neukrotljivega človeka. Nagrajen v tako rekoč vseh literarnih žanrih, ki se jih je lotil, od romana prek esejev do poezije, Dekleva ostaja eden najpomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev, ki s svojo vitalnostjo in raznovrstnostjo vedno znova preseneča. Z njim smo se pogovarjali ob izidu prve knjige njegovih zbranih in dodanih pesmi Uglaševanje molka.
Rugelj: Od vaših prvih revijalno objavljenih pesmi je minilo že več kot pol stoletja in že takrat so njihovi ocenjevalci zaslutili, da se v vas skriva bodoči pesnik. Kako ste dejansko začutili svoje pesniško poslanstvo in kdaj?
Dekleva: Objavljal sem res že v osnovni šoli, a potem so prišla leta odraščanja, ko me je zanimalo veliko stvari: ljubezen, šport, narava, znanost, glasba, književnost, ki so jo pisali drugi. Najbrž sem se resno posvetil pesništvu šele v študentskih letih, ko sem s prijatelji urejal Tribuno in program Radia Študent in se družil z izkušenejšimi umetniki v Študentskem naselju, Šumiju in Mraku.
Rugelj: Kakšni so bili občutki, ko je že davnega leta 1971 izšla vaša prva pesniška zbirka Muši Muši?
Dekleva: Izjemni, ker sem nastanek knjige spremljal od zamisli do izida. Z natisom (v programu sveže ustanovljene knjižne zbirke Tribuna) smo imeli le malo stroškov, ker smo jo tiskali na odpadni papir v Železniški tiskarni, Kostja Gatnik pa je zbirko opremil z izrezi svojega avtorskega posterja … V letih študentskih nemirov je bilo zanimanje za poezijo izjemno, Muši Muši sem tudi sam pomagal prodajati pod arkadami pri Filozofski fakulteti. Ljubitelji književnosti so kmalu po izidu pokupili vseh 1.500 izvodov zbirke.
Rugelj: V teh dneh pa je izšla prva knjiga vaših zbranih in dodanih pesmi Uglaševanje molka. Popotovanje po njej je tudi popotovanje po vaši pesniški preteklosti. Kakšni občutki vas obdajajo zdaj, ko gledate svoje pesmi, zbrane na enem mestu? Kako gledate na svojo pesniško biografijo in bibliografijo?
Dekleva: Občutki so rahlo zmedeni: kako pa naj se človek ozre na dolgo pot, ki jo, odkar se zaveda, tlakuje z besedami? Z urednico Tino Kozin sva bila presenečena nad obsegom poezije, ki sem jo napisal. Upam, da je dobrih pesmi kar nekaj. Sploh pa mislim, da je natis zbranih pesmi bolj pomemben za bralce in poznavalce poezije kot za avtorja. Morda, če je opus dovolj kakovosten, tudi za skupni kulturni in jezikovni spomin, ki nam pomaga kritično oceniti duh dobe.
Rugelj: Česa vsega pa bomo deležni v drugi knjigi?
Dekleva: V drugo knjigo je zajeta poezija, objavljena po letu 2000, povsem nova, še neobjavljena zbirka Kraljestvo znakov (2013) in zajeten dodatek, v katerem so natisnjene popevke, songi za gledališke predstave, film, radio, televizijo, glasbene albume in podobno. Povedati moram, da gre v tem razdelku za izbor: Tina Kozin je objavila le tiste pesmi, za katere smo imeli dovolj podatkov o nastanku. Veliko pesmi je izgubljenih ali pa jih nismo mogli izslediti. Ob koncu knjige je priobčena izčrpna bibliografija Matjaža Hočevarja in uredničina spremna beseda.
Rugelj: Dobili ste tako rekoč vse slovenske literarne nagrade, od kresnika prek Rožančeve do Veronikine. Kako pomembno mesto zavzema poezija v vašem ustvarjanju? Po pregledu vaše bibliografije se zdi, da poezija predstavlja neko kontinuiteto, ki pa ste jo ves čas dopolnjevali z »izleti« v druge literarne zvrsti.
Dekleva: Res je, poezija je stalnica mojega dela, čeprav me zanimajo vse literarne zvrsti. Danes se zdi nekam obskurno, da me poezija tako vztrajno privlači in prijateljujeva več kot pol stoletja. Zakaj naj bi bila zvestoba poeziji neke vrste čudaštvo? Ker živimo v svetu, preplavljenem s hrupom in slikovnimi senzacijami. Poezija je družbeno obrobna, nepomembna zadeva. Je to res? Po mojem mnenju ne, ker je socialna funkcija poezije v tihem, zelo intimnem nagovoru posameznikove duše. Poezija človeka animira, v prvotnem pomenu te besede. Vznemirjena duša išče pomiritev v totalu biti, če si smem pomagati z izrazom vedno sodobnega Srečka Kosovela. Poezija je sestop v človekovo osamljenost, iz katere se lahko posameznik vzpne k celoti sveta. Poezija je dogodek, ki govori o večnosti. Ker je dogodek, je nekaj hipnega, nekakšen časovni zavihek presežnega. Poezija človeka ostro in hkrati nežno opozarja na dihanje, ritmično pulziranje sveta. Človek ni igrača vsemirja, ampak resnica njegove razdvojene, heretične, nepomirljive, večno begajoče narave.
Rugelj: Poskušali ste se v raznih pesniških oblikah, od haikuja do sonetov. Kje se počutite najbolj doma in zakaj?
Dekleva: V grobem lahko rečem, da sta haiku in sonet (kot zelo strogi kristalični formi) ena skrajnost, prosti verz pa druga skrajnost poetičnega izraza. Pesnik nikoli nima pravega nadzora nad pesmijo, kajti pesem je že v izhodišču več kot on. Če bi ne bilo tako, pesem ne bi mogla nagovoriti celote cveta, ne bi bila zanimiva za nikogar drugega kot za avtorja. Mislim, da se skozi poezijo uteleša mistično. Pesem je materializacija duhovnosti, zato mi je jezik (v posameznih življenjskih trenutkih in obdobjih) sam narekoval, vsilil ustrezno obliko. Ker sem kot pesnik glasnik, medij jezika, lahko rečem, da sem imel srečo. Dano mi je bilo, da sem se lahko izražal skozi razkošje oblik, ki sega od kratkih poetičnih izrekov do dolgih pesnitev, pesniških ciklusov, poetičnih mrež, variacij in poetične proze.
Rugelj: Kako se vam zdi, da se je spremenil oziroma se spreminja status poezije v Sloveniji v zadnjega pol stoletja?
Dekleva: Na kratko – in zelo približno – prehodili smo pot od visokega modernizma (kamor lahko štejemo eksperimentalno in avantgardno poezijo) in (večkrat hermetičnega) postmodernizma do iskanja v smeri etično angažiranega, eksistencialno odgovornega pesništva, ki skuša oblikovati novo izrazno paradigmo tako v uporništvu kot meditaciji in refleksiji. Če pa govoriva o odmevnosti poezije od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, se zgodovina ponavlja: ob človekovem soočenju z družbenimi, ekonomskimi in ekološkimi prelomnicami, ki s seboj prinesejo občutek negotovosti in potop vrednot, dobi pesništvo neverjetno zdravilno, katarzično moč. V času navidezne urejenosti in socialne stabilnosti ga ljudje radi prezremo. Na videz gre za paradoks, a dejstvo je, da gredo obdobja krize in bivanjskih antagonizmov poeziji na roko. Človek v krizi se začne spraševati o smislu življenja, o problemu svobode v svetu vsiljenih vrednot, ki jih nadzirajo mednarodne korporacije idealiziranega kapitala, o naključju in usodi. Odgovore na ta vprašanja najbolj vztrajno iščeta filozofija in umetnost, poezija je brez njih mrtvo govoričenje.
Rugelj: Tudi skozi esejistično formo in kot urednik na Televiziji Slovenija ste zadnja desetletja aktivno spremljali dogajanje v slovenskem kulturnem prostoru. Kako bi ocenili vlogo slovenske kulture v tem času? Kakšno prihodnost ji napovedujete?
Dekleva: Nočem in ne maram biti prerok, a posebej optimističen nisem. Slovenska kultura je le rokav evropske kulture, ki jo obvladuje neke vrste omrtvičenost. Občutek imam, kot bi bila Evropa v svoji duhovnosti anestezirana. Omrtvičila se je sama, ker ni vzdržala soočenja s svojim zatonom. Pozabila je na radost in ekstazo grštva, pozabila je na pogum humanizma in pokleknila pred nihilizmom egoizma, materialnega blagostanja in brezbrižnosti do drugih.
Rugelj: Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Dekleva: Končujem roman, ki se dogaja v Benetkah tik pred začetkom druge svetovne vojne. Mika me napisati še nekaj krajših zgodb in se znova vrniti k poeziji.