Romeo in Julija iz sosednje ulice
Vinko Möderndorfer
Romeo in Julija iz sosednje ulice
Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem
ilustracije: Jure Engelsberger
Miš, 2021, t. v., 79 str., 28,95 €, JAK
Tokrat v svoji rubriki predstavljam enega od velikanov domačih literarnih krogov, vsestranskega velemojstra besed, ki je že desetletja v zavidljivi ustvarjalni kondiciji. Dr. Boris A. Novak ga je v svoji izčrpni analizi označil za »umetniškega poliglota, ki se dobro in enako dobro izraža v različnih literarnih vrstah in zvrsteh«.
Opusu Vinka Möderndorferja namreč skoraj ni para. Priljubljen in nagrajevan pisatelj, mladinski pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser je pričel s pesniškim ustvarjanjem že v drugi polovici sedemdesetih.
O njem so krožile govorice, da naj bi mu zadostovale zgolj štiri ure spanca na noč, sam pa zase skromno pravi, da je ustvarjanje njegov poklic, in »če svoj poklic opravljaš resno in zavzeto in vsak dan, potem se po štiridesetih in več letih dela mora nekje poznati«.
K zadnji nagradi za najboljšo režijo, ki jo je prejel lani na aleksandrijskem filmskem festivalu v Egiptu za film Zastoj, lahko prištejemo še neverjetno bero drugih nagrad in priznanj (v pomanjkanju prostora jih lahko naštejem samo nekaj): Borštnikova nagrada (1986), Župančičeva nagrada (1994), nagrada Prešernovega sklada (2000), Rožančeva nagrada (2003), Ježkova nagrada (2010), Grumova nagrada (2012), modra ptica, desetnica in večernica za mladinski roman Kot v filmu (2013, 2014, MK), desetnica za mladinski roman Kit na plaži (2017, MK). V nacionalni projekt Rastem s knjigo, ki ga izvaja JAK RS, so bila za sedmošolce uvrščena njegova dela Kot v filmu (2013/14), Kit na plaži (2016/17) in Jaz sem Andrej (2021/2022), torej od štirih doslej spisanih romanov za mladino (lani je izšla še Sončnica, MK) je komisija kar tri uvrstila v projekt RSK, kar samo priča o izvrstnosti njegovega mladinskega opusa.
Njegova prva pesniška zbirka za otroke sega v daljne leto 1993, ko je osemintrideset pesmi z različno tematiko, zbranih pod naslovom Kako se dan lepo začne (DZS) in razdeljenih v posamezne sklope, v podnaslovu I Love You, Ljubezen, vsebovalo tudi nekaj ljubezensko navdahnjenih, med njimi prisrčne verze v pesmi I love you: »I love you, če si tu – če te ni, me pa nos srbi …« ali v pesmi Ljubezen: »Takrat kot majhen škrat – kadar pride pomlad – priplazi se med nas – kaj med nas? – to, da imaš nekoga rad.«
Vmes so seveda nastale še zbirke hudomušnic (beri: hudomušnih pesmi) Madonca fleten svet (MK, 1995), Zakaj so sloni rahlospeči (Mladika, 2003), Ko grem spat (Aristej, 2007), Luža, čevelj, smrkelj in rokav (Mladika, 2009), Pesmi in pesmičice (MK, 2015) in Babica za lahko noč (MIŠ, 2019), toda ljubezenska nit se je z izpovedno močjo sodobnih Romeov in Julij zmagoslavno vrnila v zadnji zbirki za mlade zaljubljence in njihove prve simpatije. Mladina se v šolskih klopeh in na poti od šole do doma srečuje s prvim cmarjenjem trepetavih src v ljubezenski omaki. Knjižni obseg se zdi na prvi pogled skorajda preskromen za tako pomembno tematiko, kot je mlada ljubezen, toda videz vara, kajti med platnicami se skriva res bogata vsebina. Že knjižna oprema v pomenljivih rdečih in črnih odtenkih razkriva dramatičnost občutenj. Pesmi, razdeljene v tri pomenljivo podnaslovljene sklope Včasih je preveč besed, Romeo in Julija iz sosednje ulice ter Imeti rad, so včasih utrinki prvih spoznanj, spet drugič daljše izpovedi srčnih bolečin, priznanje sramežljive nemoči, ki si jo vendar delijo vsi zagledani. Poljubovalski nasveti – in teh ni malo – delujejo kot antibiotik, vendar si jih ne gre deliti vsevprek, četudi pozdravijo angino. Konec zbirke zaključuje tudi nekaj pesmi v posebnih likovnih podobah.
Nekatere pesmi bodo iz bralcev izvabile razmislek, druge hihitanje.
V meni je hihitanje sprožilo tudi nekaj Juretovih sijajnih ilustratorskih domislic, kot na primer tista na str. 42–43 z visokoletečo in pritlehno poezijo.
Vinko Möderndorfer premore velik posluh za najstnike, toda tudi odrasli nismo imuni na ljubezen, zato se človeku v srce zelo lepo usede zaključek pesmi Včasih je preveč besed: »Ker ljubezen najbolj žari, kadar molči.«
In avtor še zdaleč ne spi.