Pogovor z Zdravkom Kobetom, dobitnikom Jermanove nagrade za leto 2020
Foto: Blaž Samec (Delo)
Dr. Zdravko Kobe, dobitnik Jermanove nagrade za leto 2020, je profesor na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava nemško klasično filozofijo, kot raziskovalec se ukvarja s transcendentalnim in spekulativnim idealizmom, filozofijo razsvetljenstva in politično filozofijo, kot prevajalec pa že vrsto let objavlja prevode del različnih filozofov (Kant, Hegel, Rousseau, Foucault idr.). Kantova filozofska misel je osrednja tematika njegovega znanstvenega raziskovanja.
Hriberšek: Kantova Kritika čistega uma v vašem prevodu je tokrat prvič pred nami v integralni obliki. Z delom pa ste se strokovno in prevajalsko ukvarjali že prej. Kako je nastajal prevod?
Kobe: Očitno imajo tudi prevodi svojo usodo! Ta prevod je začel nastajati leta 1993, ko sem začel predavati Kanta in je postalo očitno, da resen študij pravzaprav ni možen brez slovenskega besedila. Zato sem najprej prevedel dve filozofsko ključni poglavji, nato pa je v razponu dvajsetih let prevod izhajal po četrtinah. Nazadnje je bilo treba vse skupaj še pregledati, preveriti, poenotiti …
Hriberšek: Ko dobivamo prevode temeljnih filozofskih in drugih strokovnih besedil, ki prinašajo zahtevno, pogosto tudi novo ali vsaj prenovljeno in posodobljeno terminologijo (tudi vaš prevod je tak primer), navadno ne vzniknejo iz nič, ampak se opirajo na določeno strokovno, prevodno in terminološko izročilo. Kako je s tem pri Kantu?
Kobe: Kant spada v polje nemške klasične filozofije, ki se je v slovenski jezikovni in intelektualni prostor najizraziteje vpisala z Marxom. Vsaj zame je bil v tem pogledu odločilnega pomena projekt temeljne izdaje del Marxa in Engelsa, tako imenovani METI, ki so ga začeli izvajati konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Projekt je sicer kmalu ugasnil, tako da so bili od načrtovanih 55 zvezkov nazadnje izdani le štirje. Kljub temu je treba priznati, da je projekt s temi zvezki postavil izjemno visoke uredniške standarde pri prevajanju filozofskih del v slovenščino. In kar zadeva vaše vprašanje: v okviru tega projekta se je oblikovala tudi terminologija, ki se je pokazala za dovolj prožno, da sem se nanjo lahko naslonil pri prevajanju Hegla in potem Kanta.
Hriberšek: Pri delih z izrazito filozofskim značajem se pogosto zgodi, da prevajalci zberejo izbrano ekipo sodelavcev in svetovalcev. Je bilo tako tudi v vašem primeru?
Kobe: No, ker se s Kantom ukvarjam tudi raziskovalno in pedagoško, sem lahko v predavalnici sam preveril, kako se obnesejo posamezne rešitve. Moji najboljši sodelavci so bili pravzaprav študenti filozofije. Sicer pa sem se o prevajalskih problemih in o načinu prevajanja Kanta veliko posvetoval s kolegom Radom Riho, ki je prevedel drugi dve Kantovi kritiki, Kritiko praktičnega uma in Kritiko razsodne moči. Poskušala sva se uskladiti, tudi zato, ker v slovenščini najbrž še nekaj časa ne bo novih prevodov Kantovih Kritik.
Hriberšek: Lahko na kratko opišete, zakaj se je Društvo za teoretsko psihoanalizo odločilo za prevod tega dela?
Kobe: Če si ogledate stanje izdajanja prevodov referenčnih del s področja družboslovja in humanistike pri nas, boste opazili, da zelo veliko naslovov izdajo male založbe, zlasti tiste, ki so združene v Kooperativo THD. Oni se tega, zakaj npr. izdati prevod Kritike čistega uma, ne sprašujejo. Bojim pa se, da se bomo morali vsi skupaj zavedati, da obstoj takih založb ni samoumeven in da prav lahko tudi nehajo obstajati.
Hriberšek: Branje Kritike čistega uma je zahtevno že za tiste, ki Kanta in njegovo delo poznajo; bralca, ki ga ne pozna, bo seveda presenetil. Kaj bi takemu bralcu svetovali, kako naj pristopi k branju?
Kobe: Težko vprašanje. Kdor se hoče ukvarjati s filozofijo, mora po Heglu predvsem prinesti s seboj pogum za resnico in vero v moč duha – tudi svojega.
Hriberšek: Kot je na splošno značilno za prevode filozofskih del, je najtrši oreh specifična terminologija in tudi v vašem prevodu je to izrazito vidno. Pri rabi nihate: včasih posegate po slovenskih izrazih, drugič ohranjate tujke, tretjič posežete po kaki novi skovanki. Kakšno je bilo vaše načelo oz. vodilo pri izbiri?
Kobe: Ne bi rekel, da je najtrši oreh terminologija. Morda je najopaznejši, vendar je ta problem po mojem zamejen in nazadnje obvladljiv. Pri terminologiji sem praviloma izhajal iz vprašanja, kakšen status ima posamezen izraz v izvirniku. Če Kant npr. uporablja tako nemško besedo kot tujko, sem tudi jaz v prevodu enkrat uporabil slovensko besedo in drugič tujko. Če je bila katera Kantova beseda nenavadna v nemščini, po mojem ni potrebe, da bi se izogibali nenavadnim besedam v slovenščini. Vsekakor pa mora biti prevod čim bolj enoličen.
Hriberšek: Kaj je bilo pri presajanju Kantove misli, njegovega miselnega sveta in jezika v slovenščino še posebno zahtevno?
Kobe: Ujeti diskurzivno teksturo njegove misli. Nekateri razdelki npr. vsebujejo dolge periode, v katerih je izjemno težko določiti, kakšen status imajo posamezni vrinki, kaj je predpostavka in kaj sklep. V takih primerih sem skušal ohraniti dvoumnost, ker je le tako mogoče uprizoriti dogodek misli, ki je v izvirniku brez dvoma prisoten. Paradoksno pa je tak prevod po mojem tudi razumljivejši.
Hriberšek: Ste pri prevajanju naleteli na kakšno nerešljivo zadevo, ki jo je bilo treba na specifičen način pretolmačiti v slovenščino?
Kobe: Pravzaprav ne. Morda bodo bralci drugačnega mnenja. Na splošno mislim, da je prevajanje dober preizkus za izvorno besedilo: če je neko misel mogoče prepričljivo izraziti samo v enem jeziku, potem je velika verjetnost, da je s to mislijo nekaj narobe. Kant pa je znal misliti.
Hriberšek: Morda za sklep: kateri pasus, del ali poglavje iz prevoda se vam zdi med najbolj povednimi in kateri med najzahtevnejšimi?
Kobe: Izbral bi stavek, s katerim se začne transcendentalna dedukcija kategorij v drugi izdaji Kritike čistega uma: »Jaz mislim mora moči spremljati vse moje predstave.« Ta stavek sicer prevajalsko ni zelo zahteven, vendar lepo ponazarja, v kakšne zagate zabredemo z lahkotnim pristopom k prevajanju. Prvim prevajalcem v angleščino se je namreč stavek zdel preveč zapleten in so izpustili »moči«. Posledica tega je bila, da so še sredi prejšnjega stoletja tako rekoč vse angleške razprave dokazovale, kako se je Kant tu motil …
Hriberšek: Pa vaši morebitni prevajalski izzivi v prihodnje?
Kobe: S skupino mlajših prevajalcev pripravljamo prevod Heglove Enciklopedije filozofskih znanosti, ki bo v naslednjih treh letih v treh delih izhajala v Temeljnih delih pri Krtini.