Poročilo naključne bralke
V praznične čase (pred decembrom, ki naj bi bil eno samo veselje, tudi slovenski knjižni sejem) vstopam s skoraj samo neveselimi knjigami. Za ravnotežje, bi lahko rekla, ampak ne bom. Enostavno je tako naneslo, saj literature za mladino ne berem sistematično. Naneslo je tudi tako, da so vse štiri knjige napisali moški, čeprav so na tem področju pisateljice zelo pogoste, in da so vse prevedle ženske, kar pa je seveda kar se da običajno. In še naprej: čeprav so knjige namenjene predvsem mladim oz. odraščajočim bralcem, so vse povsem »primerne« tudi za že odrasle, celo več, zelo jih priporočam. Prevodi pa so taki, kot bi morali biti vedno: če ne razmišljamo posebej o njih, jih ne opazimo.
*Shaun Tan: Zgodbe iz oddaljenega predmestja
prevedla Gaja Kos, založba Miš, 2010.
Založba Miš, ki nas sistematično seznanja z avstralsko književnostjo, je s tole knjigo dosegla enega od vrhuncev in lepo bi bilo, če bi se spoprijela s še kakšno od knjig tega samosvojega slikarja, pisatelja, ilustratorja, oblikovalca, predvsem pa celostnega avtorja svojih knjig, ki zato pritegnejo pozornost najprej z izjemno opremo. Izdelava tako subtilnega predmeta je gotovo velik zalogaj za urednika, založnika in tiskarja, seveda pa je zato še toliko bolj pomembno, da je odlično besedilo odlično tudi v slovenščini. Petnajstih nenavadnih, nekaterih nadrealističnih, drugih blago melanholičnih, pritajeno nagajivih, pa tudi prisrčno prismuknjenih in na drugi strani nekoliko pretečih, temačnih ali celo zagatnih zgodb se je prevajalka lotila z vsem spoštovanjem in posebno pozornostjo za prepletajoče se jezikovne, slogovne in čustvene ravni pripovedovanja. Besede in slike so v knjigi povsem enakovredne, včasih prevlada ena, včasih druga, torej ne gre le za ilustriranje besedila, in je treba tudi v prevodu na ustrezen način pustiti likovnemu pripovedovati svojo zgodbo. Gaja Kos je imela gotovo veliko veselja s to čudovito knjigo, polno vsemogočih čudes in čudnosti, a tudi pasti, ki jih nad končno podobo navdušeni bralci in ogledovalci sploh ne opazimo.
*Fabio Geda: V morju so krokodili
prevedla Anita Jadrič, Mladinska knjiga, 2010.
Jezikovno in slogovno je zgodba, ki jo zapisovalcu pripoveduje prebegli afganistanski najstnik, ki se dobro vključuje v nove razmere v Italiji, razumljivo najbolj enostavna, ogolela. Desetletni otrok mora zaradi znanih razmer zapustiti domovino. Mama ga odpelje v Pakistan in ga tam pusti samega samo z navodili za pošteno življenje. Čez Iran, Turčijo in Grčijo se otrok z menjajočimi se začasnimi sobegunci prebije v Italijo, po petih letih prav dantejevskih preizkušenj. Je eden tistih precej redkih srečnežev, ki srečajo prave ljudi na pravih krajih in ob pravem času, zato tudi lahko pripoveduje zgodbo učitelju in pisatelju Gedi iz Torina, ki iz pripovedi naredi cenjeni in večkrat prevedeni roman. V spomin na mnogo podobnih otrok, ki niso preživeli.
Tako kot je moral »sestavljalec« romana iz te dokumentarne pripovedi misliti na ustrezen vtis avtentičnosti, je morala tudi prevajalka močno misliti na to, kako bo prvoosebni pripovedovalec, ki ima na začetku samo deset let, v petih letih dozorel, pravzaprav prezorel tudi v jezikovnem smislu. Otroški, najstniški dialogi, govorice različnih slojev in narodnosti v vsakovrstnih situacijah se berejo zelo slovensko.
*Piotr Bernardski: Modrikasti sneg
prevedla Tatjana Jamnik, Družba Piano 2010.
Surovost in poetičnost, ki se prelivata in prekrivata ali pa izrinjata, sta najbolj očitni stanji sveta v pretresljivem kratkem romanu o življenju v sovjetski Sibiriji, blizu taborišč, a ne v taborišču samem. Poljski fantič in njegova lepa mama (tako lepa, da je vzrok in povod mnogih bolj tragičnih kot komičnih peripetij) živita oz. životarita med Rusi in drugimi tako ali drugače zgubljenimi tujci, večno lačnimi kruha. In tako nastane nekakšen evrazijski magični realizem. Tega pa je bilo treba nekako spraviti v slovenščino. Delikatna naloga, saj fantič Petja v skladu s svojo težko življenjsko potjo tudi kot pripovedovalec stopa iz vloge naivnega otroka v vlogo otroka starca oz. modreca. Pripoved je kljub nekaterim jeznim političnim očitkom na začetku knjige, ki bi morda lahko koga napeljali na misel, da gre za pamflet ali zmerljivko, tako avtentična, da se da spregledati ne zadosti izdelan začetek. In če prevod ne bi ustrezal na začetku visoko postavljenim kriterijem, seveda te knjige ne bi uvrstila med svoja priporočila.
*Bernard Beckett : Geneza
prevedla Irena Duša, Mladinska knjiga, 2010.
Zbirka Odisej je bila včasih namenjena samo mladostnikom, zdaj pa v njej izhajajo tudi tista posebna dela, ki znajo oz. bi morala prepričati vse generacije. Geneza je postapokaliptični triler, ki v skladu s svojim odločnim naslovom postavlja tudi odločna vprašanja o ključnih stvareh človeka in človeštva, njunega obstoja in smisla. Kaj pomeni biti človek? Iz česa je duša? Kako se je z besedilom spoprijemala prevajalka Irena Duša? Ne vem, rezultat pa je odličen, kljub temu da bi kak lektorski popravek ne škodil. Preplet »akademijskega« govora z govorom najstnikov iz bližnje prihodnosti, filozofija in akcija, vse funkcionira. In še na kratko povzetek zgodbe tokrat ne avstralskega, ampak novozelandskega pisatelja, ki je sicer tudi učitelj angleščine, matematike in igre na srednji šoli: leta 2075 je hudi svetovni katastrofi ušla le majhna skupina ljudi, ki zdaj v popolni osami živi na oddaljenem otoku. Vse, kar se otoku približa na kakršen koli način, takoj razstrelijo. Ampak kot vedno nastane razpoka, Adam (Forde) reši iz morja dekle in s to romantično ter dramatično zgodbo se veliko pozneje, ko Adam že postane legenda, ukvarja mlada študentka, ki si jo je izbrala za sprejemni izpit.
Majda Kne je knjigarka, organizatorka in povezovalka literarnih prireditev, poročevalka o knjigah (in drugih dogodkih s kulturnega področja) za nekatere časopise, revije, radio in internetno televizijo, priložnostna lektorica in samo toliko izletnica v prevajalski svet, da ve, kaj vse je zadaj.