Darja Lavrenčič Vrabec: Knjiga je košček, ki ga mlad človek nujno potrebuje, da bi postal cel
Čeprav se Darja z otroško in mladinsko književnostjo strokovno ukvarja že več kot 35 let, to ob koncu študija ni bilo njeno primarno področje – takrat jo je zanimala predvsem strokovna književnost – je bilo pa srečanje z njim toliko usodnejše. Natančneje: usodno je bilo povabilo v »vilo Čira Čara« na Komenskega 9 (Pionirski dom), kjer je pred združitvijo splošnih knjižnic do leta 2008 delovala Pionirska.
Darja se spominja dolgih stopnic do prvega nadstropja, kjer je domoval »čuvar knjig in knjižničnega ognjišča«. Molčeč človek, ki so se ga nekateri sprva bali, a so se ga vsi postopoma navadili in ga vzljubili, je bil pesnik Dane Zajc, ki je takrat vodil oddelek za mladostnike, na katerem je delala tudi pesnica Saša Vegri. Tam so poslušali plošče, igrali šah, se pogovarjali o knjigah in koncertih. »Bili smo pred časom,« pravi Darja, ki obžaluje, da se je oddelek za mladostnike zaprl, saj je čas jasno pokazal, kako pomembno je ukvarjanje s to populacijo bralcev, ki jo je najlaže izgubiti.
»Imela sem velikanske bralske apetite,« pravi Darja, ki je knjigi tako rekoč »genetsko zavezana«. Njen oče je bil strasten bralec, imeli so bogato domačo knjižnico. Darja je bila prava »požiralka zgodb«, ki je brala tudi na skrivaj in s svetilko pod odejo. Nekoč so ji, ker je v šoli zapostavljala matematiko, za kazen odtegnili branje, in sicer tako, da so njene priljubljene knjige s knjižnih polic preselili nekam na podstrešje v bližino dimnika, kamor ni imela dostopa. Bralska strast ji je ostala vse do danes, ko je zaradi znanja in kilometrine nedvomno »razvajena bralka«, ki za sprostitev občasno bere tudi lažje žanre za odrasle, zato pa toliko bolj očarana, kadar branje porodi čudež.
Med knjigami, ki so nanjo v mladosti najbolj vplivale, Darja omeni Piko Nogavičko, Preußlerjevega Krabata in Hessejevega Stepnega volka, vendar bi težko izbrala svojo najljubšo. Kar mogoče ne preseneča, saj je najpomembnejši vidik njenega dela že tako ali tako povezan z nenehnim izbiranjem in vrednotenjem: »Z lopato prekopavamo knjižno krajino,« pravi. Sem spadajo pregled aktualne knjižne produkcije, izbor za nabavo in Knjigometer; potem urejanje izjemnega letnega Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig (obstaja že dvajset let, njegovi zametki v reviji Otrok in knjiga pa segajo celo petdeset let nazaj), kar pomeni najprej izločitev pogrešljivih izdelkov, nato izbor najboljših (oznaka zlata hruška) in končno še izbor najboljših med najboljšimi (priznanje zlata hruška).
Veliko poguma je terjala že samo vzpostavitev kriterijev in strogega ocenjevanja, zaradi katerih nekatere knjige takoj odpadejo. V letu 2021 je bilo od skupno 1409 založniških izdelkov za otroke in mlade (ki niso vsi nujno knjige) v Priročniku ovrednotenih približno 778, od tega je bilo 40 % nekakovostnih. Danes se vse več izdaja, vendar je bilo razmerje, opozarja Darja, nekoč ravno obratno. Konec koncev Priročnik s svojo natančno metodologijo spodbuja založnike, da v svoje izdelke vložijo več truda.
Seveda je Priročnik kdaj dvignil tudi nekaj prahu, kar žal priča o vedno novih poskusih cenzure. »Hinavsko in sprevrženo je držati otroke in mlade v plasteh vate, ki naj bi jih ščitile pred grdim svetom,« pravi Darja; cenzura ne bi smela imeti vpliva na izobraževanje mladih. In čeprav je prepričana, da se knjige ne smejo izogibati prikazovanju nelepih plati odraščanja, je v resnici ostala idealistka, ki verjame, da knjiga lahko spremeni svet – še posebej v rokah mladih.