Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Pablo Juan Fajdiga

»Prevajalske svobode si prevajalec ne jemlje sam, temveč mu jo ciljni jezik pogosto 'vsili'«

Kristina Sluga, Bukla 122, 08.06.2016

»Prevajalske svobode si prevajalec ne jemlje sam, temveč mu jo ciljni jezik pogosto 'vsili'«

Foto: osebni arhiv

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Lavrinovo diplomo, priznanje za pomemben prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture, podelilo Pablu Juanu Fajdigi, ki si že vrsto let prizadeva za prepoznavnost slovenske književnosti v špansko govorečih državah, zlasti v rodni Argentini. Njegov prevajalski opus, ki sega tako na področje proze kot poezije, odlikujejo pretanjen občutek za oba jezika, prevodna kakovost in estetska dovršenost.

Bukla: Naj vas na začetku predstaviva tistim bralcem, ki vas še ne poznajo. Rodili ste se leta 1954 slovenskim staršem v Buenos Airesu, dva tedna pred slovensko osamosvojitvijo pa ste prišli v Ljubljano. Kaj je botrovalo vaši odločitvi?
Fajdiga: Prijatelj Andrej Rot, takratni glavni urednik časopisa Slovenec, me je povabil, da postanem dopisnik iz Buenos Airesa ali da se pridružim novinarjem časopisa v Ljubljani. Povabilo me je zelo presenetilo in razveselilo. Še posebej me je zamikalo to, da se mi je odprla možnost bivanja v Sloveniji. Z odgovorom nisem odlašal in čez mesec dni sem bil že v Ljubljani.

Bukla: S slovenskim jezikom ste povezani že od otroških let. V Argentini ste obiskovali tudi slovensko osnovno in srednjo šolo, prve prevode po prihodu v Slovenijo pa ste objavili za časopis Slovenec, kjer ste bili več let kulturni novinar. Danes večinoma prevajate v obratni smeri – iz slovenščine v španščino.
Fajdiga: Res je, ob prihodu v Slovenijo sem se pridružil novinarski ekipi kulturne redakcije Slovenca. Moji prvi prevodi so nastali prav v povezavi z mojim novinarskim delom. Natančnemu lektorskemu očesu novinarske kolegice Mateje Komel se imam zahvaliti za to, da so bili sprejemljivi za objavo. Prvi prevodi iz slovenščine v španščino pa so nastali leta 1992, ko se je skupina slovenskih pesnikov in pisateljev odpravila na obisk v Argentino. Predstavili so se na 1. tednu slovenske kulture v Buenos Airesu. Ob tej priložnosti smo pripravili zvezek z izborom njihovih pesmi, odlomki njihovih proznih del ter bio-bibliografskimi podatki. Kmalu zatem sem sodeloval pri zbornikih slovenske sodobne kratke proze in slovenske sodobne poezije, ki sta izšla v zbirki Litterae slovenicae.

Bukla: V Sloveniji živite že več kot dvajset let. Je slovenščina za vas sploh še tuji jezik?
Fajdiga: Moj materni jezik je slovenščina. Vendar se je tudi španščina s podobno močjo zarasla v meni oziroma sem jaz izrasel iz nje. Domnevam, da se vsem tistim, ki smo prva generacija potomcev slovenskih povojnih izseljencev v Argentini, dogaja enako: dvojezičnost doživljamo kot naravno danost. To ne pomeni, da smo v obeh jezikih enako spretni. Nekatera področja znanja ali čustvovanja so se v nas zapisala v enem jeziku, druga v drugem. Nekatera se včasih delno prekrivajo. V Sloveniji sem razočarano ugotovil, da se po slovensko izražam zelo okorno. Počasi mi je to uspelo izboljšati, vendar me nelagodna slutnja, da bom v slovenščini bržkone vselej šepal, ni zapustila.

Bukla: Kaj je za vas največji prevajalski oreh pri prevajanju iz enega jezika v drugega? V čem sta si jezika blizu in kje se najbolj razhajata?
Fajdiga: Po izobrazbi nisem jezikoslovec, zato lahko navedem le nekaj težav, ki jih bo nestrokovnjak takoj zaznal, če se bo kdaj lotil prevajanja. Prevajalec Prešerna, argentinski pesnik in pisatelj Octavio Prenz, je nekoč dejal, da se slovenščina in španščina razlikujeta po tem, da je prva sintetični, druga pa analitični jezik. Slovenščina ima namreč sklanjatve, španščina jih nima. To prevajalcu povzroča precejšnje težave, še posebej pri prevajanju poezije, kjer je skopost v številu besed prava estetska krepost. Če moramo pri tem ohraniti še rimo, se težave še pomnožijo. Po drugi strani pa je španščina posebej bogata v glagolskih oblikah, kar zahteva od prevajalca precej posluha za pomenske in stilne odtenke.

Bukla: Koliko prevajalske svobode si dopuščate in kakšna je v tem primeru vloga urednika v špansko govorečem jezikovnem prostoru?
Fajdiga: Vselej si prizadevam za to, da je prevod zvest izvirniku. Zvestoba do izvirnika pa zahteva, da se odpovemo golemu zrcalnemu posnemanju izvirnika z besediščem drugega jezika. S prevodom hočemo doseči pomenski in estetski učinek izvirnika v drugačnem jezikovnem, kulturnem okolju. Prevajalske svobode si prevajalec ne jemlje sam, temveč mu jo ciljni jezik pogosto »vsili«. Po mojih skromnih izkušnjah z uredniki lahko povem to, da skrbijo posebej za to, da je jezik prevoda naraven, brez tujega prizvoka. Zato je treba biti pazljiv, kajti špansko govoreči svet ima skupno jezikovno jedro, vendar ima vsaka dežela svoje posebnosti pri besedišču in slogu.

Bukla: Kako kot Lavrinov nagrajenec razumete posredovalno vlogo med slovensko in hispansko kulturo (kaj lahko dosežemo s prevodi in kako)?
Fajdiga: Menim, da nam je delo Janka Lavrina še vedno lahko za zgled. Po eni strani sem prepričan, da ima kakovostno prevodno delo ključno vlogo pri našem prizadevanju za to, da nas drugačna jezikovna in kulturna okolja spoznajo, prepoznajo, odkrijejo. Po drugi strani pa menim, da ne smemo zanemariti pomembne vloge, ki jo imajo slovenski lektorati po svetu. To so postojanke, središča, kjer tujci usvajajo slovenski jezik, spoznavajo slovensko leposlovje in zgodovinski položaj, v katerem je nastalo oziroma nastaja. Obiskovalci lektoratov utegnejo postati odlični prevajalci naše beletristike v svoj materni jezik.

Bukla: Vaša prevajalska pot pri nas se je začela s prevodi kratkih zgodb južnoameriških avtorjev (J. L. Borges) in nadaljevala s prevodi slovenske proze (D. Jančar), esejistike (T. Virk), danes pa se večinoma posvečate poeziji. V španščino ste prevedli skoraj vse vidnejše slovenske pesnike, med drugim D. Zajca, T. Šalamuna, B. A. Novaka, A. Debeljaka, P. Čučnika, B. Koruna. Zakaj vas je najbolj pritegnila ravno poezija?
Fajdiga: Naj vam priznam, da moram to, da se je moje prevajalsko delo polagoma prevesilo na stran poezije, pripisati samo srečnemu naključju. Branje poezije je pogosto zahtevno. Prevod pesmi me zato vselej navda s strahom, z dvomom, ali bom sploh sposoben opraviti to nalogo. Prednost prevajanja poezije vidim v tem, da je pesem krajša sklenjena celota, ki ti dovoli, da vsako besedo pazljivo pretehtaš. Prevajanje novele ali romana narekuje drugačen pristop in zahteva daljša neprekinjena obdobja dela.

Bukla: Morda veste, kako so slovenski avtorji sprejeti pri argentinskih bralcih? So kateri deležni še posebnega zanimanja?
Fajdiga: Popis prebivalstva leta 2010 je pokazal, da šteje Argentina nekaj več kot 40 milijonov prebivalcev. Skoraj 13 milijonov jih prebiva v glavnem mestu Buenos Airesu in njegovi okolici. To omenjam zato, da sebe in bralce opozorim na to, kako tvegano je vsako posploševanje pri tako velikem trgu. Če temu prištejem še dejstvo, da svojo rodno deželo obiščem le občasno, potem vem, da moje sklepanje temelji na skopih podatkih. Vseeno lahko povem, da je pred nekaj leti v Buenos Airesu izšla antologija sodobne slovenske poezije. Nekaterim pesnikom antologije je založba nato izdala še samostojne pesniške zbirke: A. Ihanu, B. Mozetiču, P. Čučniku in P. Semoliču. Domnevam, da je temu botrovala posebna naklonjenost bralcev do njihove poezije.

Bukla: Za konec me zanima, katere sodobne argentinske avtorje bi morali še prevesti v slovenščino – kaj priporočate v branje?
Fajdiga: To vprašanje bi moral prepustiti hispanistom, ki bodo znali strokovno utemeljiti svojo izbiro. Če pa vseeno smem našteti nekaj imen, za katera menim, da še čakajo svojega slovenskega prevajalca in si ga res zaslužijo, potem so to: Abelardo Castillo, Antonio Di Benedetto, Mempo Giardinelli in Juan José Saer. Vsi so mojstri kratke proze.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...