Prevodi brazilskih romanov v slovenščino
Vzadnjem času, po zaprtju portugalskega veleposlaništva pri nas (zaradi načela vzajemnosti, tudi mi smo namreč lansko leto zaprli svoje v Lizboni), je edina vez, ki jo premoremo v Sloveniji s portugalsko govorečim svetom, z luzofonijo, brazilsko veleposlaništvo. Izkazalo se je za zelo dejavno, odprto in naklonjeno kulturi. Za to je v največji meri zaslužen veleposlanik Gilberto Fonseca Guimarães de Moura, ki je med drugim predstavil večletni načrt brazilske vlade za financiranje prevodov brazilskih avtorjev v tuje jezike.
Tako se je začelo sodelovanje med brazilskim veleposlaništvo kot posrednikom (nosilec je Oddelek za kulturo Ministrstva za zunanje zadeve Federativne republike Brazilije) in založbo Modrijan, ki je sprejela zahtevno čast in nalogo, da se loti objave vsaj dveh brazilskih avtorjev na leto. V letošnjem letu 2013 je bil projekt, imenovan Glasovi Brazilije, že uspešno izpeljan, saj je ob praznovanju drugega ciklusa dnevov luzofonije spomladi izšel moj prevod romana Nove Noites (2002) – Devet noči Bernarda Carvalha, pred nedavnim pa še O filho eterno (2007) – Večni sin avtorja Cristóvãa Tezze v prevodu Katje Zakrajšek.
Mislim, da smo z omenjenima deloma več kot uspešno začeli z bolj sistematičnim, načrtnim predstavljanjem sodobnih brazilskih avtorjev in književnosti te ogromne in tako raznolike države pri nas. Slovenskemu bralcu je že na voljo nekaj del iz zakladnice Brazilije, vendar poleg redkih izjem nimamo v prevodu skoraj ničesar iz njihove sodobne književnosti. Od tega »skoraj niča« ne smemo pozabiti omeniti dveh pomembnih prevodnih del Nine Kovič Brala: Živa voda; Čas zvezde (2007) zelo znane brazilske avtorice Clarice Lispector in Noč v Curitibi iste prevajalke avtorja Večnega sina Cristóvãa Tezze iz 2011. Nekaj prevodov je trenutno v delu.
Malo podrobneje si oglejmo prej omenjeni, letos poslovenjeni in objavljeni deli.
V romanu Bernarda Carvalha Devet noči v mojem prevodu beremo, da je »Resnica izgubljena med vsemi protislovji in nesmisli. Ko boš iskal tisto, kar je preteklost že pokopala, moraš vedeti, da vstopaš v kraje, katerih spomina ni mogoče izgrebsti. Skrivnost, edina dobrina, ki jo nesejo v grob, je tudi edina dediščina, ki jo zapustijo tistim, ki ostanejo – na primer tebi in meni – in čakajo na smisel, četudi zgolj zaradi slutnje nedoumljivega, in se nam ne bo nikoli razkrila. Opira se na dejstva, ki se ti bodo dotlej zdela nedvoumna. Da je ameriški antropolog Buell Quain, moj prijatelj, umrl v noči 2. avgusta 1939, star sedemindvajset let. Da je naredil samomor brez očitnih razlogov, nepredvideno in strašansko nasilno.«
Fikcija in resničnost sta v Devetih nočeh brazilskega pisatelja in novinarja, rojenega leta 1960, prepleteni do neprepoznavnosti. Nekega dne je, kot beremo v romanu, naletel na članek, v katerem je bilo omenjeno ime Buella Quaina. Antropolog samomorilec ga je tako prevzel, da se je nemudoma lotil raziskovanja njegove zgodbe. Ta ga je pritegnila ravno zato, ker je bila nerešljiva, nepojasnljiva. Priprave na pisanje so ga zapletle v detektivsko raziskovanje, v pravi blodnjak brez izhoda. Kot prevajalka lahko rečem, da sem se tudi sama znašla v neke vrste blodnjaku, sredi množice glasov, prišepetavanj, namigov, rešilnih bilk, ki bojda peljejo k resničnosti ali vsaj rešitvi ene od množice zagonetk. Upam, da sem se uspešno prebila na plano, se prekopala do kar najuspešnejše različice v slovenščini. Skupaj z liki, ki so potujoči in se odlepijo od stalnic, sem iskala alternative. Postala z njimi nekakšen nomad – bivanjski, geografski, imenski oziroma osebnostni.
Katja Zakrajšek se je prevoda Večnega sina lotila zelo zrelo, enako kot velja za pisatelja Tezzo, ki se je na prav tak način lotil teme o očetu in otroku z downovim sindromom, ki je avtobiografska. Prevajalka uspešno ujame ravno pravo mero odmaknjenosti, celo hladnosti zlasti v prvem delu romana, ko se oče, ki nastopa v tretji osebi in v romanu nima imena, skuša na vse načine odkrižati misli na prizadetega sina, s katerim si, kot vidimo v nadaljevanju, vendarle skrajno prizadeva najti neko skupno točko (kar je tudi temeljni izraz ljubezni, ki pa se seveda ne omenja neposredno). Roman se razplete in oče (in s tem z njim pisatelj) si nekako oddahne, saj se po besedah Zakrajškove v spremni besedi: »Neizrečena močna povezanost sina in očeta končno izrazi navzven, ko njuna svetova najdeta stičišče v obredju nogometa, \'tega niča, ki napolnjuje svet /…/ niča, ki se mu ni mogoče upirati\' in ki nepričakovano pri Felipeju tudi spodbudi določeno psihološko in družbeno dozorevanje. V zadnjem prizoru se sin in oče tovariško in v tesnobnem pričakovanju pripravljata na tekmo svojega kluba, katere izid je negotov, \'in to je zelo dobro.\'« Tudi za prevod lahko rečem, da je zelo dober, moja edina pripomba bi bila, da v spremni besedi ob omembi del drugih avtorjev, za katere zapiše, da so bila prevedena v slovenščino, ni napisala imena prevajalca. Pohvalila bi tudi založbo Modrijan, ki kljub splošnim težavnim razmeram še naprej objavlja najkakovostnejša književna dela ne glede na to, ali si od njih lahko obeta dobiček ali ne.
Lep pozdrav iz Brazilije, Barbara Juršič (prevajalka, magistra in doktorandka portugalske književnosti)