Rawley Grau, letošnji prejemnik Lavrinove diplome
(Foto: Dušan Šarotar)
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Lavrinovo diplomo, priznanje za izjemen prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture, podelilo Rawleyju Grauju, priznanemu prevajalcu v angleščino.
Rawley Grau iz Marylanda, ZDA, je magistriral iz slovanskih jezikov in književnosti na Univerzi v Torontu, po večletnem pripravljanju disertacije in revialnem uredniškem delu za mesečnik marylandske LGBTQ skupnosti in za umetnostno revijo pa je sklenil obrniti še en nov list in se preseliti v Evropo – v Slovenijo. Že leto dni pred selitvijo je navezal stike s slovenskimi LGBTQ aktivisti in aktivistkami, med njimi uglednimi literati. Še posebno pomembno pa je bilo zanj srečanje z Alešem Debeljakom kmalu po selitvi v letu 2001, saj se je iz tega rodil njegov prvi književni prevod iz slovenščine: Debeljakova knjiga esejev The Hidden Handshake. Prevajanje slovenske književnosti, v katerem je uzrl svoje poslanstvo, dopolnjuje s prevajanjem neleposlovnih besedil, največ takih s področja likovne umetnosti, s kakršnimi se je ukvarjal že kot revialni urednik, in z lektoriranjem; v letih 2014–2019 je tudi poučeval prevajanje na Univerzi na Primorskem. Od leta 2020 je samostojni kulturni ustvarjalec. Med »njegovimi« slovenskimi avtorji moramo omeniti vsaj Vlada Žabota s Sukubom (The Succubus), ki ga je prevedel z Nikolaijem Jeffsom, Mojco Kumerdej z več knjigami, zlasti s Fragmo (Fragma) in Kronosovo žetvijo (The Harvest of Chronos), Dušana Šarotarja s Panoramo (Panorama) in Biljardom v Dobrayu (Billiards at the Hotel Dobray), pa tudi starejše dramske klasike (npr. Ivan Cankar).
DSKP: Vaš prevajalski razpon je zelo velik, saj segate po različnih zvrsteh iz različnih obdobij. Katero književnost prevajate najrajši?
Grau: Nobeni zvrsti ne dajem prednosti, saj vsaka prinaša s sabo posebna zadovoljstva in izzive, ki so seveda odvisni tudi od besedila in avtorja. Proza Dušana Šarotarja je izjemno lirična, isto velja za Gabrielo Babnik. Dela Mojce Kumerdej so nabita z besedno energijo, ostrimi retoričnimi obrati in jedkim humorjem, zato mi je bilo prevajanje Kronosa in Fragme v pravi užitek. Vendar imam rad tudi izziv, ki ga prinaša poezija, pa naj bodo to eliptične sanjske podobe Miljane Cunta ali formalna natančnost in mojstrska kompozicija dela, kot je Balada o kužkih Miklavža Komelja. Prav tako rad poskušam ujeti živo govorico v pogovorih, po kateri se odlikuje Čandrov Slepec. Tudi v dramatiki, pa čeprav starejši, mora jezik delovati živo, kot pogovor, ki si ga mimogrede ujel na ulici.
DSKP: Imena nekaterih avtorjev – Šarotar, Kumerdej – se v vašem opusu ponavljajo. Ste jih založbam predlagali sami? Kako poteka dogovarjanje z anglofono založbo za prevod in izdajo slovenske knjige?
Grau: Imam drugačno izkušnjo od večine književnih prevajalcev v slovenščino, saj ti pogosto sami predlagajo založbam knjige, ki jih želijo prevesti. V podobnem položaju so ameriški prevajalci v angleščino. Tudi sam imam ogledanih nekaj knjig, ki bi jih srčno rad prevedel, ko bom utegnil, vendar so doslej k meni vedno pristopili drugi s svojimi predlogi: bodisi avtorji sami – Aleš Debeljak ali Boris Pintar – bodisi slovenski založniki. Šarotarja in Kumerdejevo sem prevajal v okviru dogovora, ki ga ima Beletrina z londonsko založbo Istros Books. Sam nisem imel nobene besede pri izbiri, a na mojo srečo so te knjige odlične in avtorje zelo občudujem.
DSKP: Veliko vaših prevodov iz slovenščine je prišlo v širši ali ožji izbor za nagrade, kritiško so torej zelo opaženi. Kakšna pa je recepcija teh knjig med bralci?
Grau: Zame je velika čast, da moj prevod pride v širši ali celo ožji izbor za nagrado, kakršna je Oxford-Weidenfeld Prize, in da je deležen poglobljene pozitivne recenzije. Konec koncev je moj cilj, da bi odličnim slovenskim piscem, kakršni so Žabot, Šarotar, Kumerdejeva, Babnikova, Sebastijan Pregelj in drugi, pomagal do mednarodne uveljavitve, ki si jo zaslužijo. Težko pa ugotovim, kako sprejemajo te knjige »običajni« bralci. Tu in tam naletim na pozitivno recenzijo na spletni strani Goodreads ali na Amazonu, to vedno dobro dene. In včasih mi kak prijatelj iz ZDA piše, kako všeč mu je bila ta ali ona knjiga. Ne poznam pa prodajnih statistik.
DSKP: Koliko besede ima pri nastanku končne verzije prevoda urednik? Večkrat slišimo o samovoljnih posegih, ki so jim izpostavljeni prevodi iz manjših jezikov.
Grau: Večina mojih književnih prevodov v zadnjih šestih letih je izšla pri majhni, a zelo ugledni londonski založbi Istros Books, ki izdaja knjige iz jugovzhodne Evrope. Njena direktorica in urednica Susan Curtis se odlično spozna na ta prostor ter ljubi in spoštuje tukajšnje kulture. Na primer: ko sem prevajal Biljard v Dobrayu, sem razmišljal, ali bi zapisal »brezsamoglasniška« imena, kakršni sta Črnske meje in Vrbnjak, na način, prijaznejši angleškemu bralcu (Černske meje, Verbnjak), a mi je svetovala, naj se držim izvirnega zapisa. Ali pa v Panorami: tam nastopa srbska profesorica iz Sarajeva, o kateri pripovedovalec zmeraj govori kot o »gospe Spomenki«. Predlagal sem, da bi uporabil izraz »gospođa Spomenka« in v opombi pojasnil, da se s tem nazivom izražata tako naklonjenost kot spoštovanje. Če bi jo poimenoval Madame Spomenka, bi to angleškim ušesom zvenelo kot ime kake jasnovidke ali tuje učiteljice klavirja. Suzi se je strinjala, medtem ko bi marsikateri drug založnik poskusil zagato zaobiti. Omeniti moram tudi Stephena Wattsa, ki je sodeloval z mano pri štirih prevodih za Istros: kot tankočuten pesnik z globokim spoštovanjem do drugih kultur je dajal zelo koristne pripombe in mi pomagal k bolj britanskemu načinu izražanja.
DSKP: Katero knjigo imate trenutno v delu?
Grau: Otroško knjigo Andreja Rozmana – Roze in v sodelovanju s Christino Kramer izbor iz poezije makedonskega pesnika Aca Šopova. Naslednje leto pa se bom vrnil k Alešu Debeljaku, s katerim se je vse začelo: Erica Debeljak me je zaprosila za prevod njegove zgodnje knjige Imena smrti, ki nikoli ni bila v celoti prevedena. Tega se zelo veselim!