Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Razcepljenost je tako človeška lastnost, da se sama od sebe useda v okvir današnjega časa.«

Aljaž Krivec, foto: Gašper Lešnik, Bukla 125, 14.9.2016

»Razcepljenost je tako človeška lastnost, da se sama od sebe useda v okvir današnjega časa.«

Kazimir Kolar nas ni dražil z revijalnimi objavami leposlovja ali nam ponujal okruškov svojega ustvarjanja na prireditvah z odprtim mikrofonom. V tem smislu bi ne bilo prav reči, da gre za novo ime domačega literarnega prostora, saj tudi prvenec priča, da smo se znašli iz oči v oči z golim pisanjem. Takšnim, ki ga narekuje neka neznana sila, ki jo lahko (prosto po Barthesu in v skladu s prisotnostjo karnevalizacije) razumemo celo kot erotično. Čeprav nam osnovna struktura pripovedi, ki jo narekuje tavanje pripovedovalca – protagonista Mirka Lamprehta – ni povsem neznana, pa se roman s svojo osredotočenostjo na mentalno-družbeni rob in na tabuizirano temo poroda ter babiško delo vendarle umešča v povsem svoj kontekst o katerem sva poklepetala z avtorjem.

Bukla: V zgodovini literature imajo popisi porodov (znani so, denimo, Zolajevi) posebno mesto. Po eni strani se jim je očital pretiran naturalizem, po drugi strani pa je zanje veljala izrazita simbolna funkcija. Kako je sploh prišlo do izbire te tematike?
Kolar: Ne vem, če je sploh šlo za izbiro. Nekatere stvari se v življenju odvijejo same po sebi in jih ne moreš izsiliti. Sem pač takšen človek, da se prepustim. Vsakršna prisila (tudi izbire) je name vedno delovala kontraproduktivno. Na drugi strani pa sem si mislil: fenomen poroda v našem literarnem prostoru še ni obdelan in mogoče bi bilo to za koga zanimivo branje.

Bukla: Sam specifiko motiva poroda v Glasu noči vidim v tehnicističnih, naivnemu bralstvu morda celo nedostopnih popisih. Zdi se, kakor da se neki naravni proces zakriva s pojmom tehnološkega, lahko bi rekli kulturnega. Kako sami vidite umeščanje motiva poroda v roman?
Kolar: Del, v katerem se odvija dogajanje v porodnem bloku, sem poskušal napisati v strogem kliničnem slogu. Dejstvo je, da je porod izrazito kulturni pojav. Če boste vprašali strokovnjake s tega področja, vam bodo povedali, da naravnega poroda ni, razen v živalskem svetu. Je pa izkušnja poroda in porajanja tako intenzivna, da kar sama po sebi kliče po literarni obdelavi. To potrjujejo mnoge poljudnoznanstvene monografije, ki so bile v zadnjem času prevedene v slovenščino in ki odstirajo nove poglede na rojevajočo žensko. V mislih imam slovito babico Ino May Gaskin in Marsdena Wagnerja.

Bukla: Kaj bi povedali o jeziku v romanu?
Kolar: Na začetku je bil jezik bolj dnevniški, kasneje sem posamezne epizode skrčil na gola dejstva in s tem je postal zelo faktičen. Ne maram kroženja okrog resnice. Mislim, da mora dober literat bolj odvzemati od besedila, kot pa da bi dodajal. Hkrati ni dobro, da se pisatelj preveč ukvarja z besedilom. Pripoved mora imeti robove.

Bukla: Dejstvo nosečnosti in poroda v politiki predstavlja osrednjo razmejitev med ženskim in moškim biološkim spolom, prav tako je babiš tvo dojemano kot ženski poklic ... Bi lahko rekli, da se Glas noči na posreden način ukvarja tudi z vprašanjem ženske?
Kolar: Vsekakor. Na tem polju se zelo lepo izkristalizira, kdo je ženska in kaj zmore. Gre za domeno, kjer so moški šibki in dominirajo ženske. Porodnice in na drugi strani babice – oboje mi predstavljajo neskončen vir fascinacije. Ženske imajo v lasti intuicijo, so konkretnejše in bolj imanentno dojemajo potek dogodkov. Moški doživljamo svet bolj mehanično, tudi abstraktno, nismo tako vztrajni. Ne vemo veliko o tem, kaj občutijo ženske na porodni postelji, niti ne vemo, kakšno delo opravljajo babice.

Bukla: Že v uvodnem citatu k romanu srečamo Hegla, v delu pa je tudi kasneje najti mnogo navezav na filozofijo. Gre za zavestno sledenje kakšni filozofski misli? Morda kakemu literarnemu delu?
Kolar: Ob pisanju romana sta me obsedali dve ideji: Heglova ideja retroaktivnosti in ideja psihoze. Vživljal sem se v psihotičnega človeka, pomagal sem si s tretjeosebnimi izkušnjami. Sčasoma mi je postalo jasno, da soobstoj teh dveh idej ni naključen in da sta v resnici samo dve določili enega in istega. Ti dve jedri sta odločilno zaznamovali Glas noči, ki je bil v prvi različici naslovljen Hegel in jaz. V središču dogajanja je protagonist, ki si predstavlja, da ga zasleduje Heglova podoba. Vse skupaj je del samopoveličevalne ideje. V romanu mrgoli teh patoloških idej.

Bukla: V opisu knjige na zadnji platnici lahko preberemo: »V njej [knjigi] se zrcali avtorjevo dejansko življenje.« Kaj knjiga pridobi z avtobiografskimi elementi? Je ta opomba na platnici nujna?
Kolar: Mislim, da je nujna. Pred stavlja eno izmed mnogih varovalk v besedilu, ki opozarja bralca, da ne sme vsega verjeti, kar prebere. Takšnih mest, ki jih je treba razumeti ironično, če ne celo inverzno, je kar nekaj. V roman sem jih vnesel zavestno, ker me je bilo strah, da bi kdo tekst bral kot nekakšno poročilo o dogodku. Če nekdo nekaj zapiše, še ne pomeni, da je stvar resnična ali da se je dejansko zgodila.

Bukla: Junak opravlja več različnih del, po eni strani je zgodovinar, po drugi babičar, zdi se, da ne želi povsem pripadati svetu, ki ga obdaja, znajde se v nezavidljivi bivanjski situaciji ... Bi lahko o Glasu noči govorili kot o romanu, ki popisuje nekaj značilnega za naš čas?
Kolar: Razcepljenost je tako človeška lastnost, da se sama od sebe useda v okvir današnjega časa. Vendar to ne pomeni, da sem izhajal iz motiva popisati družbeno negotovost in zaostrenost. Kot že rečeno, do tega spoja je prišlo spontano in družbeni kontekst je nastajal sproti. Ne verjamem v družbeni roman, prej verjamem, da je v jedru opisa sveta neka negativnost, ki sama proizvede značilne družbene paradokse. Prav tako sem prepričan, da splošnega ne moreš zajeti shematično in načrtovano, mislim, da je obratno; dostop do univerzalnega je mogoč samo prek partikularne usode.

Bukla: V romanu je pomemben tudi motiv psihoze ali vsaj družbeno odklonskega psihološkega delovanja. Je to nekaj specifičnega za Lamprehtov psihološki oris ali gre za stanje, ki je v resnici proizvod širše družbe?
Kolar: Omenil sem že, da sem se veliko pogovarjal s psihotičnimi osebami. Poslušal sem njihove zgodbe, opazoval njihov način gestikuliranja. Bila je neverjetna izkušnja, prav vzljubil sem jih. Pripovedovali so mi neverjetne reči. Želel sem slišati njihove najbolj nore zgodbe. So zelo detajlni pripovedovalci, manipulatorji. Imajo smisel za suspenz. Večina od njih bi lahko pisala dolge romane. To ne bi bilo težko – takšne knjige bi nastajale zelo hitro in tudi bralci bi jih posrkali. Kot sem že rekel; so zelo prepričljivi v svojih zgodbah, imajo pa tudi strahove. Zato je njihova pripoved zelo strnjena, natančna in ekonomična. Njihove zgodbe težijo k totalizaciji, ne puščajo odprtih možnosti. Nekdo mi je razlagal o čudovitih barvnih halucinacijah, spet drugi o pogledu, ki včasih ponoči kroži okrog njegove glave in se zato v spanju ne upa premakniti. Nekateri izmed njih so slišali barve in videli glasbo. Vsi pa so imeli stik s svetom, ki se je zdel bolj resničen od tega sveta. In še nekaj sem ugotovil. Vsi so prišli v svojem življenju do točke, ko se jim je življenje radikalno spremenilo. Nekdo je zaslišal zvok, nekdo je imel nenavadne sanje. Nastal je neki novi svet. Tako so mi govorili. Na neki točki sem ta pričevanja začel povezovati z mistiko (Opicinius de Canistris), predvsem pa s Heglovo filozofijo … Ali ni ravno Hegel trdil, da je svet vnazajšnji konstrukt, pri čemer je nastanek novega sveta pogojen z neko končno točko in izpraznjenim mestom zgodovine?

Bukla: Nam boste v kratkem postregli še s kakšnim naslovom oz. kaj lahko pričakujemo?
Kolar: Novi roman je že v izdelavi in tudi tokrat se ne boste izognili poročilom o čudežih, nenavadnih sanjah in razrezanih trebuhih nosečnic.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...