Rimuzine in črkolazen
Andrej Rozman Roza
Rimuzine in črkolazen
ilustracije: Zvonko Čoh
Mladinska knjiga, zbirka Velike slikanice, 2019, t. v., 64 str., 22,98 €
Če bi želeli o Andreju Rozmanu Rozi poročati, kot si zasluži vrhunski in vsestranski umetnik, ki s svojo poezijo, prozo, dramatiko, različnimi uprizoritvami in igralskimi izkušnjami že več kot štirideset let izvirno in neponovljivo bogati slovenski kulturni prostor, bi bilo treba spisati kar zajeten biografski roman. Kajti nemogoče je tako pestro življenje in delo zajeti v skromen, (pre)kratek zapis o letošnjem prejemniku večernice, nagrade za najboljše otroško delo preteklega leta.
Dobitnik številnih nagrad, med njimi Prešernovega sklada (2010), Desetnice (2008, 2019), Levstikove (1999, 2009), Borštnikove za prevod (2017), Ježkove (2005), Zlate ptice (1984) in tako dalje (še za dvakrat toliko jih je), je daljnega 1978 ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom in na ljubljanske ulice vpeljal tuja ulična gledališča. Pred sedemnajstimi leti je postavil Rozinteater in pred enajstimi leti versko skupnost Zaničnikov, ki veruje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost. Lani je režiser Boris Petkovič o njem posnel dokumentarni film z naslovom Jaz sem za nič.
Mojster poigravanja z rimami in jezikom se je pred tremi leti na volitvah potegoval za predsednika republike. Na srečo mu je spodletelo, ponavljam, na srečo, kajti njegove vsestranske ustvarjalnosti bi bilo škoda za en sam kabinet.
Leta 2010 smo med gostovanjem na Kitajskem z njim in Lilo Prap v okviru svetovne razstave EXPO v Šanghaju gostovali v slovenskem paviljonu. Pogled na Rozo v beli spalni srajci, ki strastno uprizarja avtorsko prepesnjen Krst pri Savici, je Kitajcem jemal sapo. Povsem jih je očaral in za razumevanje uprizorjenega jim ni bilo treba poznati jezika.
Najmlajšim bralcem se je izjemno prikupil s komičnimi pesmimi v knjigah: Črvive pesmi (MK, 1998, 2013), Pesmi iz rimogojnice (MK, 2013), Mali rimski cirkus (z vsem, kar je treba vedeti o Gravževem dnevu v Ostudni dobravi, MK, 2001, 2013) in seveda mnogih drugih, z napetimi zgodbami o gospodu Filodendronu (Miš, 2011, 2012, 2012), mlade in odrasle pa je navdušil s priredbami Vandotovega Kekca (MK, 2000, 2001, 2002), zbirko Izbrane rozine v akciji (MK, 2010 in projekt Rastem s knjigo za srednješolce, 2011/2012) in tako naprej, njegove dosežke bi lahko naštevali v nedogled, da o režijskih stvaritvah, gledaliških in filmskih vlogah ter dramaturških uspehih sploh ne govorimo.
Lanski prejemnik stanovske nagrade Desetnica za Pesmi iz galerije (Narodna galerija, 2018) je z upesnitvami na izbranih 35 slik iz stalne zbirke znova ustvaril unikum, s katerim želi mladim približati kulturno dediščino in v njih prebuditi željo po pesniškem ustvarjanju. Seveda je vrhunska pesniška poslastica žlahten zalogaj za vse generacije.
Letos je tako večernico prejel za zbirko Rimuzine in črkolazen. Žirijo je navdušil in prepričal s tistim, kar mu gre najbolje od rok in mu je, kot se zdi, prirojeno − z raziskovanjem novih jezikovnih možnosti in zanimivo, inovativno besedno igro − v okviru katerih se rojevajo posrečene tvorjenke, kršijo jezikovna pravila in ustvarjajo novi prostori za svobodno poetiko, tako značilno za Rozo. Z rimami, enakozvočnicami, stalnimi besednimi zvezami in odkrivanjem novih besed v besedah je v ospredje postavil in mladim bralcem približal različne pojavne oblike jezika, s katerim kot s skalpelom secira podobe sveta in človeške odnose. In vse našteto sploh ne gre na škodo umetniškega presežka, ravno nasprotno. Obenem je v nagrajeni zbirki pesmi in kratkih zgodb, ki so izhajale v reviji Ciciban, nekoliko opaznejša čustvena komponenta, izrazita v sijajni Nekaj ti moram povedat.
Z našim izvrstnim ilustratorjem in avtorjem animiranih filmov Zvonkom Čohom sta neločljiv tandem že malone petindvajset let. Čohova prepoznavna, pronicljiva in duhovita likovna govorica kot vselej izjemno dopolnjuje Rozove pesmi.
Pesmi iz galerije so resda izjemen, slikovit podvig, toda Rimuzine in črkolazen sežejo do srca. Roza je pač eden in edini.