»Samo še enkrat, potem pa dolgo, dolgo ne.«
foto: Matic Bajželj
Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature.
Po drugi strani pa so lahko značke in bleščeči nazivi le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave – kaj dela literarno Ljubljano izjemno, drugačno in jo postavlja ob bok drugim velikim mestom literature?
Zanimajo nas razmisleki in osebni pogledi na mesto literature, po možnosti izhajajoči iz osebnega doživljanja, a tako, da presegajo zgolj intimne mitologije in osebni stik s knjigo prenesejo na mestno raven. S tem oblikujemo celoto, sestavljeno iz posameznih koščkov v zgodovinskem mozaiku literarne Ljubljane.
Tokrat predstavljamo prispevek Ane Svetel (1990), pesnice, pisateljice in kulturne antropologinje. Izdala je pesniško zbirko Lepo in prav (2015), ki je bila nominirana za najboljši prvenec in ponatisnjena, ter kratkoprozno zbirko Dobra družba (2019), ki jo tematsko uokvirjajo prevozi. Redno objavlja v osrednjih literarnih in kulturnih revijah, na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je zaposlena kot mlada raziskovalka, pa pripravlja doktorat.
Ko sem dobila povabilo za pisanje o mestu literature, sem najprej pomislila: nič lažjega. Mesta so literarno tako hvaležna, pojavnosti v njih razraščene kot bujen vrt, esej o Ljubljani bom spisala, kot bi mignil. Sprva sem hotela pisati o Kovačičevi Ljubljani, ki je dokončno zaznamovala način, kako vidim grad in nekatere mestne ulice. Pa o prijaznem levu, ki nas gleda izpod strehe nasproti Plečnikove Vzajemne, pa o nočnem nebu in kamniških hribih, daljnih, a vseeno vidnih prisotnostih mesta. Hkrati sem ves čas mislila o človeku, ki na Prešercu ali pred Magistratom ob zimskih večerih igra violino, pa o stanovanjih, ki so zame in za moje vrstnike skoraj nedosegljiv luksuz, želela sem pisati o tem, da Ljubljana vendarle želi svoje prebivalce vase tudi naseljevati, ne pa jim zgolj pobirati parkirnino, da mesto potrebuje meščane, ki ga hkrati uživajo in vihajo nos nad njim. A besedilo, ki je nastajalo iz teh impulzov, je ostalo presplošno, in bolj ko sem razmišljala o Ljubljani, bolj sem videvala le površino – srčkano središče, malo manj srčkano obrobje, prozoren trud, da bi naše mesto izpadlo urbano in evropsko. Ljubljana se mi je vse bolj zdela kot tesnobna najstnica, ki si neskončno želi ugajati. Po drugi strani pa bi bili moji intimni spominski prebliski mesta preveč specifični. Kako je na primer Peter med garažami demonstriral pospešek svojega Tomos mopeda in se zvrnil po tleh, mi na balkonu pa v smeh. Ali kako rada grem na pico v Trappo. Paradoksalno, a tudi nizanje osebnih anekdot bi v kontekstu mesta postalo presplošno. Ali torej Ljubljane ne znam uzreti v njeni srednji legi, nekje na pol poti med makro in mikro glediščem? Nekje na pol poti med tema univerzalnima nivojema mora biti zlata, literarna sredina (ko jo najdem, bo prežarčila tudi oba pola in pisala bom lahko o vsem, o Petrovem mopedu in o stanovanjski problematiki).
Takole sem razmišljala in komaj opazila, da precej hitreje od mojih poskusov mišljenja v mesto prihaja virus, ki se kot kakšna smešna namizna dekoracija vrti med večernim Dnevnikom, da ljudje po novem kopičijo vece papir in kvas in da smo se, kakor se je izrazil moj cimer, končno znašli sredi zgodovine. Prvi nelagodni znanilci prihajajočih sprememb so bili zame odpadli dogodki na Fabuli; torej ne dogodki, temveč nepričakovane praznine. Odpovedovanje, ugašanje, zapiranje – prav odsotnost je bila tisto, kar me je skrbelo. Nisem razmišljala o tem, kar prihaja, temveč o tem, kar ne. Da se nekaj vsaj začasno korenito spreminja, sem najbolj fizično občutila na šestem koncertu Modrega abonmaja ob vstopu v skoraj prazno Gallusovo dvorano (mimogrede, koncert je bil domala vizionarsko poimenovan Nebeško življenje). Vsi smrkajoči in pokašljujoči, ki sicer tako radi polnijo dvorane, so očitno ostali doma. Tišina in kolektivna zbranost sta bili gosti kot smola, mogočno zvočno telo orkestra je igralo za peščico, a glasbeniki, se je zdelo, zares muzicirajo za nas, poslušalce, Nika Gorič pa je z minuciozno natančnostjo interpretirala najprej Berga in nato še Mahlerja (čigar simfonije so itak pravšnja glasba za začasen konec sveta). Ko sem jo po koncertu mahala čez čudno izpraznjeno preddverje Cankarjevega doma, me je spreletelo, da koncerti ob skorajšnjem koncu sveta, če so tako izvrstno izvedeni, sploh niso slabi. Tudi prazne vrste in zaprta usta sivih sedežev imajo svoj estetski naboj, sem razmišljala, naivno misleč, da bo odslej pač tako. Razredčeno, z omejenim obiskom. A da bo. Kot zmeraj, saj zmeraj je. Če družbeno stvarnost merim z dobo svojega življenja, namreč ni nič čudnega, da si odpovedi vsega kulturnega dogajanja nisem mogla zares predstavljati. Koncerti, gledališča, kino, literarni večeri so del mestnega tkiva, ki bo v taki ali drugačni obliki vedno živo. Ali pa bodo, sem bila prepričana, zagotovo najprej zaprli trgovske centre, komaj zatem knjižnice.
Seveda je kaj kmalu postalo jasno, da je tisto, kar prihaja, zapiranje in ne omejevanje. Zato sem z neko otroško cepetavostjo želela v kinu pogledati Jadralke in na vztrajno fantovo prigovarjanje ponavljala le: »Samo še enkrat greva v Kinodvor, potem pa dolgo, dolgo ne.« Z nekakšnim apokaliptičnim patosom sem želela še enkrat okusiti tisto zamenljivo, predvidljivo vsakdanjost, ki je bila dotlej do dna potopljena v samoumevnost.
Ko sem naslednje jutro hitela v knjižnico po Dekamerona, so bile knjižnice po Ljubljani že zaprte. Tisto popoldne sem v pisarni v torbo mrzlično metala študijske knjige in članke za naslednje tedne ali mesece in prvič letos jedla doma. Razglašena je bila epidemija in jaz sem iskala, kje se prižge štedilnik, da skuham repo. Mesto je zakrknilo kot jajce. Teden, preden se je Ljubljana začasno olupila do nerazpoznavnosti, je bil zame tudi teden, ki mi je pokazal, da je živa ustvarjalnost, ta in ona dvorana, ta ali ona debata, ta in oni večer, tista zlata sredina med jaz in mi, ki sem jo v času samoumevnosti tako iskala; da je živa ustvarjalnost tisto, kar utripa v vsakem mestu, a v vsakem mestu utripa malo drugače.