Sanja Rozman: »Sem kot Šeherezada, ki ji ne zmanjka zgodb!«
Ugledna psihoterapevtka, predavateljica in avtorica številnih knjig dr. Sanja Rozman je pred natanko tridesetimi leti bralce razveselila s svojim prvencem Sanje o rdečem oblaku. V njem je s svojo osebno zgodbo pred bralce razgrnila temo, o kateri se do takrat pri nas domala ni govorilo ali pisalo – spregovorila je o zasvojenosti z odnosi. Tej tematiki je Rozmanova posvetila večino svoje poklicne poti in zdaj se je o njej ponovno razpisala v svojem najnovejšem delu Ujetniki preteklosti. Sanjino sveže knjižno delo, pronicljivo in iskreno do obisti, nas vabi, da razmislimo o vseh ujetostih, ki nas držijo v svojih krempljih in nam (lahko) usodno krojijo življenje.
Sanja Rozman
Ujetniki preteklosti
Mladinska knjiga, 2023, t. v., 296 str., 29,99 €
Bukla: Letos mineva trideset let od vaše prve knjižne uspešnice z naslovom Sanje o rdečem oblaku. S to knjigo ste močno orali ledino na področju tematike nekemične odvisnosti – zasvojenosti z odnosi, ki je, kot spoznamo tudi v vaši novi knjigi Ujetniki preteklosti, zelo kompleksen pojav. Smo v vsem tem času po vašem kaj napredovali kot družba in tudi kot posamezniki in posledično morda drugače pristopamo k omenjeni tematiki, ki se ji strokovno posvečate že vrsto let?
Rozman: V zadnjih letih je prišlo do ogromnega napredka v razumevanju delovanja možganov in zasvojenosti. Zavedanje, da je zasvojenost bolezensko, škodljivo vedenje, ne pa lastnost neke snovi, je našlo pot do ljudi, pri nas tudi preko mojih knjig. Kar sem nekoč morala dokazovati skeptičnemu strokovnemu in laičnemu občinstvu, je danes v veliki meri (ne še vse) sprejeto v uradno medicinsko doktrino. Ponosna sem, da sem sodelovala v tem premiku od nejevere, češ, »a smo potem pa vsi zasvojeni«, do tega, da sem danes članica delovne skupine pri NIJZ za nekemične zasvojenosti, torej da se s tem ukvarjajo državni organi in strokovnjaki.
Bukla: Koliko ste se v tem času spremenili vi sami? Kakšna je bila Sanja pred tremi desetletji in kakšna je današnja Sanja? To vas sprašujem preprosto zato, ker vem, da s »samorazkritjem« v primerjavi z mnogimi drugimi nimate težav …
Rozman: Življenje je proces spreminjanja in zorenja, skozi katerega gremo vsi. Tega se zavedam tako močno, da se celo moj Zavod, v katerem delujem, imenuje Sprememba v srcu. V tridesetih letih sem se seveda tudi sama spremenila, in ne samo v srcu! Vendar menim, da pristni proces spreminjanja in zorenja pomeni, da postajaš vedno bolj podoben samemu sebi in manj odvisen od mnenja drugih. Še vedno se podpišem pod vse ugotovitve, ki so zapisane v moji prvi knjigi Sanje o rdečem oblaku. Ujetniki preteklosti so pravzaprav njeno nadaljevanje in nadgradnja. Knjiga je bila takrat zelo odmevna in morda se je kdo od bralcev spraševal, kaj se je potem zgodilo s Sanjo, ali je našla ljubezen … Takrat sem se tudi sama spraševala, kako se bo odvilo moje življenje, ko so se moji scenariji in načrti razbili ob čereh resničnosti. Vabim vas, da poiščete odgovore v moji novi knjigi.
Bukla: V Ujetnikih preteklosti ste se odločili za zanimiv pristop; bralec v knjigi spremlja zgodbo klientke Ane, ki pride k vam po pomoč, vzporedno pa nizate tudi drobce svoje osebne zgodbe, ki na neki način nadgrajuje klientkino pripoved in ji tako daje dodaten pomen tudi z vrsto strokovnih, a še vedno poljudno zapisanih pojasnil o duševnih zakonitostih. Ste se za tak pristop odločili, da bi zgradili odnos z bralcem in ga preko tovrstnega mostu lažje povedli v razumevanje procesa terapije in dela na sebi?
Rozman: Tudi to je bil moj namen. O procesih okrevanja sem pisala že v svojih knjigah Umirjenost in Pogum, a tokrat sem si želela nagovoriti tudi tiste bralce, ki sicer niso ljubitelji knjig za samopomoč in si želijo le prebrati dobro zgodbo, pa se lahko mimogrede še kaj naučijo. Spoznanje o tem, kako lahko travmatični dogodki v otroštvu nekomu uničijo življenje, je pri nas premalo znano, kar povzroča nemalo bolečih nesporazumov in vdanosti v usodo, ko bi se vendarle dalo še marsikaj popraviti. Predvsem pa sem hotela opisati proces okrevanja od travm, ki se lahko zgodi v varnem in naklonjenem terapevtskem odnosu. In da opišeš odnos, moraš opisati oba protagonista, kakšni osebi sta, kako razmišljata, čutita, čustvujeta, kakšne so njune sence iz preteklosti.
Bukla: Ljudje vam menda pogosto rečejo, da so jim vaše knjige zelo pomagale ali jim celo rešile življenje. Ampak kot spoznamo tudi iz prej omenjene Anine zgodbe, samo knjige še zdaleč niso dovolj. Koliko trdega dela v resnici čaka povprečnega klienta, ki pride do vas z vsemi svojimi nahrbtniki preteklosti?
Rozman: Povprečni klient seveda ne obstaja. Vsi smo različni in vsak ima svojo zgodbo in svojo hitrost, s katero je zmožen napredovati. Izkušnje pa kažejo, da se spremembe na bolje pokažejo že po pol leta, sam proces psihoterapije pa traja od tri do pet let. Spreminjanje in zorenje sta del življenja in se v resnici nikoli ne končata, gre le za to, koliko časa si klient vzame in koliko pomoči pri tem potrebuje. Ko odide, pa pot nadaljuje sam oziroma z drugimi ljudmi.
Bukla: Klientka Ana, mama samohranilka sredi svojih tridesetih let, vas obišče, kot beremo v Ujetnikih preteklosti, v svoji najbolj »sesuti« fazi, potem ob vaši pomoči počasi napreduje, ima vmes, kot je pri zasvojenostih običajno, tudi faze recidiva, nato pa počasi le leze iz brezna teme naprej. Ste opisani lik zgradili iz karakteristik svojega povprečnega klienta ali pa vas je, nasprotno, zanj nagovorila kakšna točno določena zgodba?
Rozman: Ana ne obstaja kot oseba, obstaja pa na stotine An, ki so mi kdaj sedele nasproti na zofi v mraku zgodnjega večera in nizale svoje zgodbe. V teh letih se mi je iz številnih zgodb, ki sem jim bila priča, izkristalizirala podoba poti okrevanja s predvidljivimi vzponi in padci. Vsi opisani dogodki so resnični in sem jih kdaj slišala pri delu, iz njih pa sem spletla zgodbo, ki govori o tem procesu.
Bukla: Sodobni čas z vsem svojim tehnološkim napredkom je s sabo prinesel marsikaj pozitivnega, obenem pa nas vsakodnevno sooča z obilo pasti, ki lahko vodijo v različne odvisnosti. Ali na to, kako se jim bomo izognili, vplivajo tudi vedenjski vzorci iz preteklosti, na katere opozarjate ne le v novi knjigi, ampak tudi v vseh svojih prejšnjih delih?
Rozman: Ne gre samo za vedenjske vzorce, tem se lahko izognemo z malo zavedanja. Gre za celovite dolgotrajne telesne, duševne, duhovne in odnosne spremembe, ki jih povzroči travma, še posebno, če se ponavlja in je žrtev otrok. Travmatizirani ljudje so globoko drugačni in posledične negotovosti in dvomi o sebi vplivajo na ves spekter njihovih življenj. Zasvojenosti so le ena od takšnih pasti. Travma spremeni možgane in možgani so orodje, s katerim vidimo, slišimo in poskušamo razumeti svet ter se odločati v skladu s svojo predstavo o njem. Zato pa je tako pomembno, da razumemo, da se posledice travm da zdraviti in da je trpljenje nepotrebno.
Bukla: Ob vsem povedanem ne moreva še mimo vloge žrtve, ki je, sploh na začetku, ne igra le klientka Ana, ampak je bila včasih, kot ste iskreni v svoji novi knjigi, domača tudi vam. Koliko je po vašem mnenju omenjena vloga pravzaprav »vcepljena« že v naš narodov značaj?
Rozman: Ne gre le za vlogo žrtve. Gre za odvisnost od odnosov, globoko nezaupanje v lastne sposobnosti preživetja in posledično »obešanje« na nekoga, ki naj bi bil naš »rešitelj«. Nisem sociologinja in zato raje ne govorim o narodovem značaju. Iz izkušenj pa opažam, da je pri nas več kot dve tretjini ljudi na neposreden ali posreden način žrtev (resnično, ne v vlogi) alkoholizma v družini. Otroci alkoholikov so odvisniki od odnosov, ki ne verjamejo vase, sanjarijo o odrešenikih, ne prevzemajo odgovornosti za lasten razvoj niti za svojo čustveno razrvanost in se pogosto znajdejo tudi kot partnerji alkoholikov ali drugih zasvojenih.
Bukla: Za konec me zanima, ali zgodbe, sploh tiste zares težke, ki ste jih v vseh teh letih slišali med svojim delom, kaj manj odzvanjajo v vas, če jih »odložite« na papir in z njimi pomagate tudi drugim?
Rozman: Ljudje potrebujemo zgodbe, v katerih ni poudarek le na teži in bolečini travm, temveč na sporočilu, da se od tega da ozdraveti. Da ni treba, da boli. Da ni nujno, da predaš bolečo štafeto naprej svojim otrokom. In da je za spopadanje s sencami svoje preteklosti potreben neverjeten pogum, ki zasluži občudovanje. Zgodbe o tem pogumu odzvanjajo v meni in rada jih delim z drugimi, ker se mi zdi, da so vredne, da jih sliši in se iz njih uči čim več ljudi. Ta svet potrebuje upanje in jaz ga najdem v pogumnih dejanjih teh ljudi, ki sem jim posvetila življenje. Kljub temu, da mi je včasih naporno nositi težo njihovih zgodb, pa se mi zdi, da se z vsakim, ki zaključi moj program in odhaja s ponosom v srcu in nasmehom na ustih, prerodim tudi jaz.
Bukla: Je v vas še veliko podobnega materiala, ki ga želite zapisati, in zato morda načrtujete že nove knjige?
Rozman: Knjiga Ujetniki preteklosti se zaključi tako, kot se je začela, s prihodom novega klienta in z novo zgodbo. Ta že počasi zori v meni. Trenutno je pred izidom moja knjiga Serenity, ki jo bo izdal Brandylane Publishers Inc. v ZDA. Moji zvesti bralci me že dolgo spodbujajo, naj končam Modrost, zadnji del trilogije Umirjenost-Pogum-Modrost, ki sem jo zasnovala in delno izdala že pred leti.
Zgodaj zjutraj, ko vsi še spijo in je moj um še napol v snu, je tisti čas, ko se v meni prebudi pripovedovalka zgodb. Takrat besede kar same lijejo na papir in nastajajo pripovedi, ki vse moje dotedanje izkušnje povežejo na čisto poseben način. To je neke vrste moja jutranja meditacija, stik z nečim, kar je večje od mene in kar me navdihuje in oblikuje kot človeka. Najbrž sem kot Šeherezada, ki ji nikoli ne zmanjka zgodb. Mislim, da jih bom pripovedovala, dokler jih bo kdo hotel brati.