Sindikati v kulturi in umetnosti
Agonija s stavko javnega sektorja je končno naplavila produktivni izhod.
Njegov avtor je Borut Pahor. Ali se je med politiki končno našel človek, ki je spoznal nevzdržnost enotnega sistema plač za celoten javni sektor? Utopični projekt, ki ga je začel graditi Rado Bohinc, ko je bil še minister, izpeljati pa ga je skušal Gregor Virant, se je v tem letu dokončno sesul. To se ni zgodilo samo zaradi nezmožnosti vlade, da zagotovi denar za obljubljeno tretjo četrtino povišice plač javnim uslužbencem. Globlji razlog je v dejstvu, da ga ni sistema, ki bi pod eno kapo spravil vse posebnosti nagrajevanja zdravnikov, umetnikov, profesorjev, socialnih delavcev, vojakov, miličnikov, gasilcev, državnih in občinskih uradnikov. Bolj kot smo to dopovedovali doktorjema Bohincu in Virantu, bolj sta bila gluha za vsa argumentirana opozorila. Bila sta prepričana, da bosta presegla filozofa Hegla in na področju plač zgradila notranje koherenten in delujoč sistem, ki bi jima ga zavidali povsod po svetu. Kar ne gre, pač ne gre, zato je dobro, da je premier vsaj z obljubo z enim zamahom presekal vozel, ki je postal tako zavozlan, da ga nihče več ni znal razvozlati.
Ceno enotnega sistema javnih plač je drago plačevala tudi kultura, predvsem menedžment v javnih kulturnih zavodih, ki je bil vseskozi izključen iz dogovorov glede plač in ključnih zadev za uspešno vodenje zavodov. O plačah zaposlenih v kulturi so se vedno dogovarjali samo vlada in sindikati. Dragi direktorji, vaša edina naloga je, da v razredne predalčke, ki smo si jih izmislili (brez metodologije), razvrstite zaposlene in jim vsak mesec izplačate toliko, kot smo jim določili mi. O tem, da eni delajo izjemno dobro, drugi povprečno, tretji pa so čisti lenuhi, se ne bomo pogovarjali; plačni sistem, ki smo ga naredili, je tak, da izhaja iz predpostavke, da vsi javni uslužbenci delajo dobro. Če so med zaposlenimi lenuhi, se jih znebite, kar pa v jeziku sodne prakse pomeni, lotite se »misije nemogoče«. Razumljivo je, da so bili s sistemom, ki je veljal desetletja, bolj ali manj zadovoljni zaposleni v kulturi, še bolj pa sindikati. Toliko bolj, ker so z vlado in brez vodilnih ljudi v javnih zavodih sklenili tudi kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti, ki ima dodatno zaščito še v republiški kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti.
Brez ovinkarjenja je treba končno povedati, da je kulturno kolektivno pogodbo (KKP) že povozil čas. Razkošno uveljavljene socialne pravice zaposlenih v kulturi, ki imajo podporo tudi v trenutni delovni in drugi zakonodaji, so postale huda zavora za razvoj odrskih umetnosti in odločnejši prodor muzejskih dejavnosti med ljudi.
V aktualni KKP je zapisanih kar nekaj pravic, ki jih ni mogoče najti v nobeni podobni pogodbi v evropskih državah. Morda najbolj bode v oči pravica slovenskega umetnika, da obsega »čas osebne priprave praviloma polovico delovnega časa«. Povedano z drugimi besedami: to pomeni, da je umetnik na delu v zavodu, na skupnih vajah in na odru praviloma navzoč štiri ure, pri tem je treba odšteti še pol ure za malico. Tri ure in pol dela na dan v javnem zavodu, torej. Preostale štiri ure namreč vsak zaposleni umetnik vsak dan doma vadi, ponavlja, se vpeva, skrbi za odlično fizično kondicijo, pleše, hodi na strokovna izpopolnjevanja. Lepo, prelepo, če bi se to tudi dogajalo. Rad bi poznal umetnika, ki se po vaji v zavodu ali pred predstavo vsak delovni dan v letu ukvarja štiri ure sam s seboj, s svojim inštrumentom, glasom ali telesom.
Podobno razkošje se nadaljuje z določanjem števila dopustniških dni, ki jih je lahko toliko, da skupaj s sobotami, nedeljami in prazniki nekaterim ni treba v službo dva meseca, če bi dopust porabili v enem terminu. Velikodušnost KKP lepo ilustrira tudi naslednje določilo: »Delavcu, ki dopolni petdeset let, se letni dopust poveča za 5 dni« (38. člen), nakar je navedenih še enajst dogodkov v življenju, za katere zaposleni lahko porabi dodatne proste dni. Med njimi je tudi pravica, da mama ali oče lahko ostaneta doma dva dni, če se jima poroči otrok (40. člen)!!! KKP omogoča sindikatu vmešavanje v strokovno delo zavoda, hkrati pa občutno otežuje vodstvom, da bi se v zavodu rešila očitno povsem nesposobnih sodelavcev (členi 20–22). Problematična so naprej določila KKP, ki napotujejo direktorje, da ob presežku zaposlenih odpustijo mlajše, talentirane ljudi, tiste torej, ki morda največ prispevajo k uspešnemu uresničevanju programov (31. člen). Hudo problematične so naprej določbe o disciplinski odgovornosti (členi 51–55). Problematične so tudi vse tiste določbe, ki nimajo ustrezne pravne podlage zaradi spremenjene splošnejše zakonodaje. In končno, KKP je povozil čas še glede številnih nejasnosti, ki lahko netijo spore znotraj zavodov, naprej, ker ne uravnavajo številnih zadev, ki so obvezna sestavina KKP v drugih evropskih državah, ker vsebuje preveč dvoumnih določil, ki jih v delovnih sporih sodišča lahko poljubno uporabljajo.
Če kaj, je čas, da se predstavniki sindikatov v kulturi končno srečajo z nekaterimi direktorji kulturnih zavodov in začno odprtih glav v strpni in argumentirani razpravi preučevati vse, kar je v KKP povozil čas. To naj bo trenutek, ko bodo sindikati v kulturi končno stopili v socialni dialog s svojimi pravimi delodajalci. Predstavniki vlade to preprosto niso in ne morejo biti več, kar pa ne pomeni, da niso zaželeni v prihodnjem socialnem dialogu. Ravno nasprotno, novo vrednoto naj bi pomenil vstop javnega menedžmenta v socialni dialog.
Skupaj z iskanjem nove podobe KKP mora steči tudi delo pri snovanju novega plačnega sistema za zaposlene na področju kulturnih dejavnosti. Ministrica za kulturo je lani potegnila dobro potezo s tem, ko je ustanovila projektno skupino za posodobitev javnih kulturnih zavodov. Skupina je namreč že pripravila izhodišča, ki naj bi med drugim na novo opredelila delovna razmerja in občutno izboljšala nagrajevanje umetnikov in drugih zaposlenih. O njih se je treba sedaj pogovoriti.
Spremembe so nujne: razen redkih izjem kakovost na naših odrih ni dobra.