Smisel življenja in druge pravljice
Ne bom govoril o knjigah, ki sem jih prebral (ali jih nisem, čeprav bi jih moral) in so mi (ali naj bi mi) spremenile življenje: Take izpovedi so skoraj brez izjem dolgočasne in nezanesljive (pogosto nič več kot insajdersko nizanje imen, ki jim je s tem podeljena pomembnost). Raje si bom drznil spraviti na papir nekaj misli o knjigah, ki sem jih sam napisal (ali jih nisem, čeprav sem imel namen) in so (ali naj bi) spremenile življenje kateremu od mojih bralcev (morda celo dvema, če ne kar trem). Vsi se strinjamo, da dandanes zveni absurdno ali vsaj puhlo promocijsko, če rečemo, da nam knjiga lahko spremeni življenje, saj smo začeli verjeti (ne vem točno kdaj), da nam življenje lahko spremeni samo velika vsota denarja. Življenje smo začeli (ne vem točno kdaj) pojmovati izključno v okviru zunanjih (aritmetičnih, statističnih, blagovnih) koordinat: koliko tega, koliko onega, kakšna znamka, kakšen stil. Izjav o smislu življenja, o lepoti in tragiki bivanja, pa o vseh drugih zadevah, ki so jedro človekove eksistence, ne dajejo več filozofi ali pisatelji, ampak nogometaši in ljudje, ki z ekrana pred sabo berejo poročila na televiziji. Naravnost bežimo pred dolžnostjo, da se ukvarjamo še s čim drugim kot s trivialnostmi plehke zabave in plehkega, \"astrološkega\" modrovanja o naši \"usodi\". Toda kaj lahko pričakujemo v tej dobi stopnjujočega se barbarstva, ko javne knjižnice zapirajo poezijo v kleti, v knjigarnah pa jo skrivajo pod pulti ali na najbolj odročnih policah (če sploh kakšen izvod imajo)? Kaj lahko pričakujemo v času, ko tako rekoč vsa mesta na seznamu najbolj branih knjig zasedajo komercialno podprta in po znani formuli skrpucana dela tujih avtorjev (najpogosteje avtoric)? Edini, ki pri nas še berejo (in zares berejo), so otroci, ki jim kruti pogrošni svet še ni uspel poteptati čudeža domišljije, ljubezni do igre, sposobnosti, da svet in življenje doživljajo kot skrivnost. Toda kmalu bodo odrasli, in kaj potem? Seveda se pisatelj ne more boriti proti duhu in imperativu časa s kampanjskimi razglasi; na ta način bi izgubil še tisti kanček verodostojnosti, ki mu ga je uspelo ohraniti. Kaj mu torej preostane? Jamranje, zgražanje, večne lamentacije? Zakaj berete šund, zakaj ne berete mene? Tej skušnjavi se je težko izogniti. Preden pa kdo pomisli, da sem ji v teh vrsticah podlegel tudi jaz, naj dodam, da govorim o dejstvih, ki ne zadevajo toliko mene osebno; navsezadnje sem med \"resnimi\" avtorji, ki niso napisali niti ene knjige za otroke, po številu knjižničnih izposoj v samem vrhu. Govorim o položaju \"lepe literature\" (tiste, ki nima namena zgolj zabavati) v kontekstu realnosti, ki nas je dohitela; o skoraj uzakonjeni brezbrižnosti do vsega, kar sodi v območje duha in kulture (brezbrižnosti, ki bo kmalu celo uzakonjena, če bo avtor izjave, da \"slovenska kultura že predolgo uživa neupravičene privilegije\", uspel izsiliti svojo vizijo sveta, v katerem bo edina religija računovodstvo). Seveda lahko ta veliki preobrat ilustriram z lastnim primerom. Splošno je znano, da je Čarovnikov vajenec najbolj brana (in najbolje prodajana) slovenska knjiga v zadnjih dvajsetih letih. Tega si nisem izmislil, tako so zapisali drugi, in to je dejstvo. Če se v dvajsetih letih, odkar je Vajenec prvič izšel, ne bi nič spremenilo, bi moja najnovejša knjiga, zbirka refleksij z naslovom Na poti v nebesa sem se oglasil v peklu (ki se ukvarja s podobno tematiko), morala doživeti vsaj približno enako usodo. Najmanj sto tisoč pismenih Slovencev bi moralo oddivjati v knjigarne in jo razgrabiti v nekaj dneh po izidu. Pa se to ni zgodilo - čeprav ima prvi esej ironično zapeljiv naslov Smisel življenja in druge pravljice. Ali ne potrebujemo več pravljic o smislu življenja? Tisti, ki nam v tisočerih oblikah smisel življenja prodajajo (strokovnjaki za razvoj in reforme, davčne spremembe, referendume in odnose s sosedi), jih prav gotovo ne potrebujejo, ampak takih je (kljub nasprotnemu vtisu) vendarle sorazmerno malo. Vsi drugi (se motim?) se kar naprej sprašujemo, zakaj ni tako, kot bi lahko bilo, kot bi želeli, da je, kot smo upali, da bo, kot zahtevamo, da postane, kot bi moralo biti, da bi naša navzočnost na zemlji vendarle imela, no, nekak smisel, nekak pomen. Da ne bi bili le potrošniki. Kar je sicer prijetno, če imaš nekoliko več kot premalo denarja (prijetno celo potem, ko moraš ljudem plačevati, da ti odpeljejo preobilje stvari, ki so ti postale v napoto), toda takšno življenje (shopping & fucking, se je lepo izrazil eden mlajših britanskih dramatikov) je vendarle, če pomislimo, dokaj ponižujoče, še posebej za tiste, ki še sanjajo, da bi za seboj pustili kaj več kot kup embalaže, da bi svetu vendarle vtisnili neki svoj pečat, se zapisali vsaj v spomin sorodnikov če ne v zgodovino. Duša generacije, ki nam bo jutri ali pojutrišnjem odmerjala (in sam Bog nas obvaruj) pokojnino, je sicer čudno votla, brez svojskega tkiva in energije, in popreproščena, binarna, računalniška, predvsem pa računarska (torej v vseh pogledih zaskrbljujoče zombijevska), vendar ne dvomim, da se tudi v množici računarjev in preračunljivcev znajde kdo, ki še ve (ali se vsaj megleno zaveda), da ima življenje (bivanje, biti tukaj, biti tu samo enkrat in nikoli več) dimenzije, ki jim statistika ne more do živega in ki niso na ogled na lepojebitimilijonarski televiziji. Koliko je takih ljudi, in kako naj literatura seže do njih - to je vprašanje, ki me bega. Zaenkrat nisem našel odgovora. In žal ne sodim med tiste, ki imajo pri roki prikladne odgovore na vsa vprašanja. Sem samo zbegan, tako kot večina tistih, ki dobro mislimo.
Evald Flisar je pisatelj, dramatik, publicist in urednik literarne revije Sodobnost.