Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Drugo

Žlahtni primer dobre prakse: Soba za pisanje vabi k navdihujočemu ustvarjanju

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 150, 11. 9. 2019

Žlahtni primer dobre prakse: Soba za pisanje vabi k navdihujočemu ustvarjanju

Marsikateri pisci pogosto nimajo ustreznega prostora za ustvarjanje ali pa si želijo, da bi jih pri njihovem delu nekdo spodbujal in usmerjal z ustreznimi mentorskimi nasveti in se z njimi posvetoval o različnih temah. (Tudi) kot odgovor na tovrstne potrebe ustvarjalcev, predvsem pa kot oblika oživljanja življenja v stavbah zgodovinskega pomena je v Vodnikovi domačiji v ljubljanski Šiški pred slabim letom dni zaživela Soba za pisanje.

Gre za prav poseben pilotni projekt, ki ni navdušil zgolj (mladih) uporabnikov, ampak tudi širšo javnost in je bil letos nominiran za prestižno nagrado Emerging Europe Awards 2019, ki nagrajuje primere dobre prakse. Soba za pisanje se je namreč uvrstila med 10 finalistov v kategoriji najboljših prenov – Renewal Project of the Year.

Soba za pisanje je pilotni projekt, ki je nastal v okviru širšega evropskega projekta Forget Heritage, iz katerega je bila Soba za pisanje tudi v večji meri financirana. Del sredstev za njen zagon in upravljanje so prispevale še Mestna občina Ljubljana (MOL) kot lastnica Vodnikove domačije, zavod Divja misel kot upravljavec Vodnikove domačije in pripravljavec programa Sobe za pisanje ter Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije (RRA LUR), ki je v okviru projekta Forget Heritage pridobila sredstva za delno prenovo Sobe za pisanje, njeno opremo in izvajanje enoletnega programa v njej.

Obuditev pomena stavb kulturne dediščine
Ideja za ustanovitev projekta Forget Heritage se je porodila na osnovi prispevka raziskovalca kulturnega menedžmenta Rodneya Harrisona, ki je v svojem delu izpostavil »krizo« kopičenja preteklosti v sred­nji Evropi. Ta ima po njegovem ogromno zgodovinskih stavb, krajev in območij, katerih zgodovinsko-kulturna vrednost vse bolj tone v pozabo ali pa se zanemarja. Prav zato se, kot ocenjujejo strokovnjaki, tovrstna mesta spreminjajo v »urbane praznine«, ki bi lahko ponovno oživele in zacvetele, če bi jih ustrezno prenovili in dobro upravljali, s čimer bi se okrepil občutek pripadnosti skupnosti, izboljšal bi se življenjski prostor, povečali bi se turistični tokovi, kar bi vplivalo tudi na gospodarsko rast in ustanovitev novih delovnih mest.

Vse omenjeno je spodbudilo deset partnerjev iz sedmih srednjeevropskih držav, da so se odločili pripraviti projekt Forget Heritage, ki se je začel odvijati junija 2016 in se bo zaključil letošnjega novembra.

»Pri projektu sta združila moči javni in zasebni sektor, prvi kot last­niki stavb kulturne dediščine in drugi kot upravljavci teh stavb, ki so z vsebinami s področij kulturne in kreativne industrije oživeli stavbe in v dveh primerih (od osmih pilotnih projektov) tudi površine pred ­stavbami kulturne dediščine ter testirali predhodno razvita orodja za upravljanje stavb kulturne dediščine. V celoten proces smo povabili in vključevali tudi prebivalce mest,« pojasnjuje zasnovo in namen projekta Nataša Mršol, vodja projektov pri RRA LUR.

In kaj vse se je v okviru projekta Forget Heritage dogajalo na slovenskih tleh? Izvedli so strokovna usposabljanja za predstavnike javne uprave in upravljavce stavb s področij kulturne in kreativne industrije (obstoječe in bodoče), pripravili so obilo koristnega kakovostnega gradiva, med njimi tudi Priročnik za upravljanje stavb kulturne dediščine, prav zdaj pa zaključujejo tudi pripravo slovenske različice spletne aplikacije ­OffSpaces, ki bo predstavljala register tistih javnih stavb, pri katerih last­niki iščejo nove vsebine za njihovo oživitev in popestritev življenja v njih ter morda tudi programskega upravljavca.

Od ideje do izvedbe
Po opisanem je torej več kot razumljivo, kako je projekt Soba za pisanje našel svoje mesto v okviru projekta Forget Heritage.

Soba za pisanje je namreč po besedah Nataše Mršol odgovor na ved­no večje povpraševanje ustvarjalcev po tovrstnih prostorih. Obenem pa po njenem predstavlja primer zelo dobrega sodelovanja treh akterjev, Mestne občine Ljubljana, zavoda Divja misel in Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije.

In kako se je sploh začel razvijati omenjeni pilotni projekt? Ideja za ustanovitev prostora za pisanje se je porodila Tini Popovič, direktorici zavoda Divja misel, že spomladi leta 2015, med sestavljanjem programa za prenovo Vodnikove domačije v urbano literarno središče. »Vsebine je – poleg določitev razpisa, poznavanja potreb in razmišljanja o vsem, čemur bi bilo v Ljubljani smiselno dati prostor – pravzaprav pogojeval tudi prostor sam. Vodnikova domačija je več kot 300 let stara stavba, ki ima na podstrehi lepo prostorno dvorano, ob njej pa predvsem veliko majhnih sob. Sobo v prvem nadstropju z ohranjenimi originalnimi tlemi sem takoj videla kot lep prostor za pisanje,« pripoveduje Popovičeva. Sama sicer ne piše, a se zaveda, da marsikateri avtor nima osnovnih pogojev za pisanje. Prav zato je pomen Sobe za pisanje še toliko večji!

Ko je Tina Popovič z ekipo prevzela Vodnikovo domačijo v upravljanje, se je lotila preverjanja zastavljenega koncepta tudi v praksi. »Prva uporabnika prostora za pisanje sta bila Jedrt ­Maležič in Esad Babačić, kar je bila krasna iniciacija,« se spominja. Ob tem je spoznala, da tudi uveljavljeni ustvarjalci dostikrat nimajo zagotovljenih osnovnih pogojev za delo, kar jo je še bolj gnalo naprej. Tudi k temu, da so ob podpori projekta Forget Heritage prostor za pisanje lani poleti obnovili, saj se je izkazalo, da je bila soba pozimi hladna, včasih celo tako zelo, da je bilo v njej nemogoče pisati.

Soba za pisanje je lani oktobra uradno odprla svoja vrata in ob podpori vseh že prej omenjenih zaživela v vsej svoji polnosti.

Njeni uporabniki so bili do sedaj (večinoma) stari med 20 do 30 let in so najpogosteje povpraševali po tako imenovani Lastni sobi. Kot pove že njeno ime, gre za prostor, kjer ima ustvarjalec popoln mir, saj v njej ustvarja sam in jo ima na razpolago tri mesece, in to povsem brezplačno. Ob omenjeni sobi je ustvarjalcem na voljo še skupni prostor; zanj v Vodnikovi domačiji sprejemajo rezervacije za krajši čas, v njem pa so do sedaj našli mesto tako uveljavljeni avtorji, novinarji in prevajalci kot tisti na začetku literarnega ustvarjanja. Za krajše obdobje sta menda tam dvakrat gostovala tudi tuja obiskovalca mesta.

Ustvarjanje v prostorih, polnih pozitivne energije in podpore
In kako si uporabnik zagotovi prostor v Sobi za pisanje v Vodnikovi domačiji? Opiše svoje potrebe (zakaj in za koliko časa potrebuje prostor ter kaj ustvarja) in vse skupaj pošlje na elektronski naslov ­nabiralnik@divjamisel.org. Kasneje se dogovori za ogled prostora, kjer ga upravljavci Vodnikove domačije med drugim seznanijo s trenutno razpoložljivostjo prostora in pogoji za uporabo.

Soba za pisanje ponuja piscem svoje gostoljubje od torka do petka med 9. in 16. uro, ob koncu tedna pa ima vrata odprta med 10. in 14. uro. Tudi v prihodnje, po zdaj že skoraj letu dni uspešnega delovanja, bo uporabnikom na voljo brezplačno, prav tako je brezplačna tudi uporaba treh računalnikov (enega stacionarnega in dveh prenosnih), dolžina uporabe prostora pa je odvisna od njegove trenutne zasedenosti ter tudi od potrebe in teže projektov posameznih ustvarjalcev, pojasnjuje Tina Popovič.

Tovrstni prostor za ustvarjanje je za mnoge dragocen tudi zato, ker jim prvič v življenju omogoča obliko vsakdanjega delovnega oziroma službenega prostora in obenem zahteva osebno disciplino v smislu red­nega odhajanja na pisanje v za to določen prostor ob za to določenih urah. To nekaterim ustreza, drugim ne, prav tako so nekateri navdušeni nad souporabo istega delovnega prostora, drugi pa se svojevrstni obliki (so)dela ne zmorejo prilagoditi.

V Sobi za pisanje ob popoldanskem času potekajo podporni programi s področja pisanja. Organizatorji so jih v prvem letu delovanja namenili mladim, ki so se med drugim lahko udeležili brezplačne novinarske delavnice s Kristino Božič, učenja pisanja potopisa z Agato Tomažič in kritiške delavnice z Majo Šučur. To jesen sta že zapolnjeni dve pesniški delavnici z Anjo Golob.

V prihodnje bodo programe s področja pisanja odprli tudi za druge starostne skupine. Starejši bodo skupaj z mentorji zapisovali svoje osebne spomine, pripravljajo tudi programe s področja pisanja za otroke in uveljavljene avtorje. Koliko jih bodo lahko na koncu v resnici realizirali, je odvisno (tudi) od zbranih sredstev, namenjenih za plačilo mentorjev.

Sredstva zanje iščejo in nabirajo na vseh straneh, zato Tina Popovič letos, ko obeležujemo 200-letnico Zoisove smrti, še toliko intenzivnejše razmišlja o vlogi in pomenu mecenov. »Če tole slučajno bere kdo, ki bi lahko postal mecen tovrstnih programov, bom vesela, če se oglasi v Vod­nikovi domačiji,« nagovarja.

In še namig tistim, ki se morda sprašujejo, ali ni razpoložljivih prostorov za pisanje v slovenski prestolnici ta hip vendarle premalo: v okviru programa Ljubljana, Unescovo mesto literature, so prostori za pisanje skupaj z drugimi oblikami podpiranja ustvarjalnosti mladih na področ­ju literature predvideni tudi v Palači Cukrarna.

Z dobro vizijo v svetlo (kulturno) prihodnost
Projekt Soba za pisanje je primer dobre prakse združevanja javnega sektorja z zasebnim pri revitalizaciji stavb kulturne dediščine.

Lahko njegov uspeh pripišemo tudi vedno večjemu zavedanju o pomenu kulturne dediščine? Zagotovo, odgovarja Nataša Mršol iz RRA LUR in dodaja: »Tako pri nas kot v Evropi se vse bolj zavedamo, da je vsa kulturna dediščina (snovna in nesnovna) zelo pomembna. O tem priča tudi razglasitev leta 2018 za evropsko leto kulturne dediščine. Lani se je zato v Sloveniji veliko govorilo, pisalo in bralo o kulturni dediščini in njeni vlogi. Zvrstila se je tudi cela paleta zanimivih dogodkov, katerih rdeča nit je bila kulturna dediščina – bodisi snovna bodisi nesnovna.«

Po njenem lahko uspeh Sobe za pisanje – poleg izvrstnega sodelovan­ja vseh vpletenih pripišemo tudi visoki kakovosti izobraževalnih programov pod okriljem odličnih mentorjev ter odprtosti in širini ekipe Vod­nikove domačije, ki je pripravila in bdela nad izvedbo programa.

Omenjena ekipa se, kot je videti tudi po njenem entuziazmu in načrtih za prihodnost, ob vsem tem dobro zaveda dejstva, da so ustvarjalci, tudi na področju literature, izredno ranljiva skupina, za katero mora družba (bolje) skrbeti in jo podpirati.

»Koliko mladih ima to srečo, da na začetku svojega literarnega ustvarjanja naletijo na dobrega mentorja? Peščica. Preostalim lahko to omogočimo z delavnicami, ki jih vodijo najboljši literarni ustvarjalci in ustvarjalke. Njim pa ponudimo prostor za delo, jih podpremo s štipendijami in drugimi smiselnimi programi podpore,« opisuje Popovičeva vizijo zastavljenega projekta in nato za konec še doda: »Če želimo, da branje knjig postane vrednota, se mora udejanjati na vsakem koraku. In del skrbi za to lahko prevzame vsakdo od nas. Literarnim nagradam npr. lahko dvignemo pomen s tem, da množično beremo in kupujemo dela nagrajenih avtorjev ter jih spoznavamo na literarnih prireditvah.«


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...