Sožitje s knjigami
S knjigami živim, odkar se zavedam sama sebe. Ne šele potem, ko sem že sama brala – ampak tudi že prej: dolge zimske večere je mama pletla – sedla je blizu petrolejke in za vse, ki smo bili v hiši glasno brala zgodbe, povesti. (Ene od vsebin se še danes spomnim …)
Ne vem (in tudi ni bistveno), kdaj in kje sem nekega začetka zime v nezakurjeni sobi hudo zmrzovala. Oblekla sem vse, kar sem premogla, in se učila. Ko mi je zmanjkovalo moči in volje, sem vzela knjigo: mojstrski opis vožnje čez Beringov preliv (naslova ne vem). Tam je bilo šele mraz! Meni je še dobro – sem si zatrjevala. Zdržali smo vsi – oni in jaz.
Knjige širijo obzorje – to je resnica (film in TV sta prenagla). V resnici sem prepotovala komajda Evropo – a zdi se mi, da v grobem le poznam svet. To je zasluga knjig; za preteklost so zgodovinske knjige; za prihodnost znanstvene in fantastika. Vem, da vse tole ne zveni preveč resno – a zelje vseeno raste, če se smeješ ali jočeš, ko ga sadiš.
V življenju pridejo tudi časi, ko je človek tako do kraja utrujen od sedanjosti, da mora pobegniti. Kamor koli … In spet so mi knjige najbližje, najboljše prijateljice. Lahko odpotujem celo na Atlantido, v Tovarne smrti ali pa se pridružim mafiji (tuji ali naši). Možnosti je dosti več kot časa … (Žanr knjig lahko celo izbiraš po lastnem razpoloženju in željah. Razkošje!) Recimo zdaj, ko pri nas ni ravno pravljično dobro (beri: za brezposelne silno hudo), berem GOMORO. Mafija me hitro postavi na trdne in trde temelje: Najprej je treba imeti hrano! Pa še to: V srednje dobrem, mirnem času je vsako zlo dejanje (zlo-čin) mnogo strašnejše kot sredi splošne groze in morije (aludiram na odkopavanje grobišč). Preberite knjižico VOJAK Z ZLATIMI GUMBI … Šla je tako rekoč neopazno mimo bralcev; umetniških pretenzij najbrž ni imela (kolikor se spomnim), a je tako polna človeških (otroških) stisk in nepričakovanih grozot, da vsebine ne bom nikdar pozabila.
Pesmi, no da, s temi živim (ne samo s svojimi). So mi kot zrak: četudi neviden – nujen za življenje. Skoraj redno poslušam tudi literarni nokturno – zaradi spremljanja novosti in potrditev pomena pesmi; ne samo pri nas, po vsem svetu. Dosti verzov (ali celih pesmi) znam tudi na pamet. Tako jih imam vedno »pri roki« – ali v spominu, v srcu: za umirjanje v žalosti, za vzpodbudo pri malodušju, za ognjemet ob sreči ali navdušenju …
Sem tudi pisati začela zaradi podobnih vzgibov? Morda res – saj sem morala izpovedati svoja čustva, strahove, tudi spoznanja … Vsega je v življenju dovolj in preveč. Odrešilno je, če lahko to izpoveš, spraviš na papir, porazdeliš …
To, da ljudje moje pesmi berejo, jih poznajo in celo znajo – mi daje občutek, da mnogo ljudi podobno čuti in doživlja, kot izpovedujejo moji verzi; le da tega ne morejo izraziti. A pesmi so vseeno tudi njihove.
In tu se mi začne tista malce nevsakdanja, a logična delitev na vrhunske pesnike in priljubljene pesnike: na primer Goethe – Heine; Puškin – Lermontov (ali Jesenin …). To dvojnost najdemo v večini kultur (le da jih ne poznam tako dobro, da bi sproti lahko naštela dvojice). Nič zato, saj mnogi bralci (gre za princip) poznate svetovno literaturo natančneje in lahko sami presodite.
Najdražja mi je od domačih, slovenskih piscev ostala Zofka Kveder; od naših pesnikov Oton Župančič; sodobnika pa Maja Vidmar in Miklavž Komelj. (Dodajam še hrvaškega: Dobriša Cesarića.)
A tisti (tisto), na kar se opiram, sklicujem, kar mi daje trdnost, predstavljata pesnika: Paul Eluard (Francoz; njegove izbrane, iskrene izpovedi) in pa Mirza Šafi (Tiflis – s svojo odkrito, udarno modrostjo in lepoto). Tako si želim pisati!
Je še mnogo literarnih čudes in rebusov ter spoznanj – a govorila sem pač o svojem sožitju s knjigami.
Neža Maurer je pesnica, pisateljica, slavistka, novinarka, publicistka, urednica in pedagoginja. Napisala je številne knjige tako za mlade kot tudi za odrasle. Leta 2008 je bila razglašena za Slovenko leta..