Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pobliski v prevode

Spol in prevajanje

Ana Makuc, Bukla 167, 5. 7. 2022

Spol in prevajanje

Les belles infidèles je pogosto uporabljen izrek, ki primerja žensko s prevodom. Če parafraziram: če sta prevod in ženska lepa, sta nezvesta. Prevajanje in ženske so bile zgodovinsko na dnu literarne in družbene lestvice – prevajanje naj bi bilo manjvredno od avtorstva, ženska pa naj bi bila podrejena moškemu. Feministično prevajanje kot disciplina oporeka tovrstnim predstavam.

V pričakovanju izida »učbenika« priznane pesnice, pisateljice, teoretičarke, kulturne kritičarke, feministke in učiteljice bell hooks Feminizem je za vsakogar: strastna politika, ki bo kmalu v mojem prevodu izšel pri založbi 
Sophia v sodelovanju s KUD Mreža, je marca letos na 23. Mednarodnem feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore potekal pogovor o feminističnem prevajanju. Na njem sva sodelovali s Katjo Čičigoj, ki je prevedla klasično feministično delo Shulamith Firestone Dialektika spola: zagovor feministične revolucije (2019, /*cf.), povezovala pa ga je Tea Hvala, ki je prevajalka enega temeljnih feminističnih del Kaliban in čarovnica: ženske, telo in prvot na akumulacija (2019, Sophia) Silvie Federici.

Feministično prevajanje smo opredelile kot angažma ali zavestno politično dejavnost. Medtem ko se sama osredotočam na prevajanje feminističnega in ženskoavtorskega leposlovja in strokovne literature, se je feministično prevajanje na samih začetkih usmerjalo v kritiko patriarhalnih prevodov ženskoavtorske literature in feministično poseganje v moško avtorsko literaturo skozi prevod. Prvi val feminističnega prevajanja je t. i. kanadska šola. Ta je nastala kot odgovor na falogocentrične diskurze (skovanka iz »falus« in »logocentrizem«, ki daje prednost moškosti pri izgradnji pomena v jeziku) znotraj angloameriškega in francoskega dialoga v prevajalstvu. Kanadska šola ima korenine v drugem valu feminizma (60. in 70. leta prejšnjega stoletja) in francoskem feminizmu, katerega pripadnice so Hélène Cixous, Julia Kristeva in Luce Irigaray, ki so menile, da se identiteta oblikuje skozi jezik, zato mora ženska iznajti svoj jezik. Cixous v eseju Smeh meduze (1976) zagovarja écriture féminine ali »pisanje ženskega telesa«, eksperimentalno pisanje z izumljanjem novih besed, črkovanja, podob, metafor, z dekonstrukcijo konvencionalnih slovničnih pravil in prečenjem žanrov. Kot pojasnjuje Charlotte Le Bervet, so si prevajalke te šole z eksplicitnimi in radikalnimi intervencijami v besedila prizadevale za širitev feminističnih idej in večjo vidnost avtoric in prevajalk. Uporabljale so metode, kot so dopolnjevanje, predgovori in opombe, najbolj skrajne med njimi pa tudi ugrabitev ali polastitev. Le Bervet navaja primer ugrabitve izvirnika, ko prevajalka generični moški spol v ženskoavtorskem besedilu spremeni v generični ženski spol in to dejanje ponosno oznani in upraviči v spremni besedi.

Če se poigram z uvodno mislijo, da je prevod kot ženska, so bile feministične prevajalke zgoraj opisanega prvega vala ponosne na to, da so nezveste, saj so se na ta način postavljale po robu seksizmu v jeziku, kot se mnoge ženske skozi nezvestobo v zakonu upirajo patriarhalni nadvladi v intimnih odnosih ali svoji nevidnosti in neslišanosti v njih. Naletele so na ostre kritike. Oklicali so jih za »prevajalke izdajalke« in njihove metode označili za ne etične. Drugi val feminističnega prevajanja je vzniknil na prelomu tisočletja sočasno s tretjim valom feminizma, ki je poleg razlikovanja med biološkim in družbenim spolom uvedel pojem intersekcionalnosti – presečnosti spola z razredom, raso, seksualnostjo, etničnostjo itd. – oziroma mnoštva družbenih spolov, zaradi česar sta se pojavili pluralnost prevodnih praks in kanonizacija literatur manjšinskih skupin in jezikov.

Med mojo prevajalsko prakso in omenjenimi strategijami feminističnega prevajanja je precej vzporednic. Slovenščina ni ravno jezik, ki bi se ponašal s spolno enakostjo. Kot ugotavlja Jasna Mikić Ljubi v članku Spol in jezik, se seksizem – neenakovredna obravnava moških in žensk – v slovenskem jeziku pojavlja na dveh ravneh: slovnični in pomenski. Na pomenski ravni gre za neenakovredno naslavljanje in opisovanje žensk in moških. Na primer: medtem ko ima beseda »čarovnik« pozitivne konotacije, ima »čarovnica« v splošni rabi (ne pa tudi v feminizmu) slabšalen prizvok. In spomnimo se razvpite oddaje Tarča na RTV Slovenija, kjer so gostje voditeljico nazivali kar gospa Erika. Ženski priimki v svojilni obliki pa nam dajejo občutek, da ženska pripada možu ali očetu. Na slovnični ravni je najbolj problematična moška slovnična oblika kot generična za naslavljanje spolno mešane skupine ljudi ter žensk z nazivi (npr. gospa profesor). Vse to prispeva k nevidnosti in neslišanosti žensk v jeziku in ženske prikrajša za priložnost uveljaviti sebe in svoje mnenje v družbi, kot piše Mikić Ljubi. Zato se je pojavila potreba po spolno občutljivi rabi slovenščine. Poleg vzporedne rabe obeh slovničnih oblik, moške in ženske, in okrajšanih oblik (s pomočjo vezaja, poševnice in oklepaja) se je v zadnjem času (s premikom od moško-ženske paradigme spola k razumevanju spola kot nebinarne kategorije) pojavila uporaba podčrtaja.

Pri lastnem prevajanju sem težavo generične moške oblike običajno reševala z vzporedno rabo, včasih pa sem si dovolila skrajen poseg, zlasti če je besedilo tiho nagovarjalo ženske, in uporabila kar generično žensko obliko. Pri uporabi podčrtaja je dobro, da upoštevamo zgodovinski kontekst izvirnika. Če je delo namreč napisano v času, ko še ni obstajalo razlikovanje med biološkim spolom (»sex«) in družbenim spolom (»gender«), ter pred pojavom kvir teorije (ki vključuje nebinarno razumevanje spola), se mi zdi njegova raba vprašljiva. Še konkreten primer: pri prevajanju bell hooks mi je umanjkala ženska različica besede »thinker« oz. »mislec«. Obrnila sem se na Mojco Dobnikar, ki je prevedla knjigo bell hooks Naša pozicija: Razred je pomemben (2019, Sophia), in prevzela njen neologizem »misliteljica«.

Namen mojega dosedanjega prevajanja anglo-ameriških (feminističnih) avtoric, kot so Carol Ann Duffy, Alison Stone, Joanna Russ in Margaret Atwood, pa tudi mojega avtorskega pisanja poezije in strokovnih člankov s področja feministične literarne vede, je pridajanje glasu ženskam in opolnomočenje žensk. Kot prikazuje zgodovina feminističnega prevajanja, je prevod ustvarjalno dejanje. In tako kot prevajanje ni nekaj manj od avtorstva, tudi ženska ni nekaj manj od moškega. Eden od ciljev feminističnega prevajanja je torej tudi bolj osvobajajoča vizija ženskosti.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...