Štefica Cvek in cesarski sladokusec po skoraj tridesetih letih
Dubravka Ugrešić in Veljko Barbieri sta hrvaški imeni, ki v samostojnem slovenskem prostoru že nekaj časa nista neznani – Ugrešićevo poznamo (četudi je nismo brali) kot jedko esejistko in avtorico brez dlake na jeziku, Barbierija kot avtorja nenavadnih kuharskih oddaj in gastronomskih zapisov, ki imajo več opraviti z družbenim in zgodovinskim ozadjem (ne samo gastronomije) kakor z golimi recepti, njuna prva (prozna) besedila pa so bila do pred kratkim dostopna samo v izvirniku. Danes odmevna in prevajana avtorja sta zaslovela v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer Ugrešićeva z romanom
Štefica Cvek u raljama života (1981), Barbieri pa z romanom Epitaf carskog gurmana (1983). Po romanu Ugrešićeve so leta 1984 posneli film U raljama života (režija Rajko Grlić), po romanu Barbierija pa so ga začeli snemati lani, in sicer v Nemčiji (režija Christoph Heckenbücker), kjer je prevod romana doživel že štiri izdaje.
Ko je leta 1978 izšla prozna knjiga Poza za prozu Dubravke Ugrešić, hrvaške pisateljice in literarne zgodovinarke, ki danes ne živi na Hrvaškem, se je začela uspešna serija zbirk in romanov, v katere je kot avtonomen del literarnega besedila vpeto razkrivanje literarnega postopka. S kolažiranim romanom Štefica Cvek u raljama života, z medbesedilno zbirko kratkih zgodb Život je bajka (1983) in meddiskurzivnim romanom Forsiranje romana reke (1988) je Ugrešićeva v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spletla prozno mrežo, v kateri se na zelo berljiv način razgaljajo pripovedne strategije, po katerih na eni strani iz realnih, življenjskih dejstev nastane fikcija, po drugi strani pa, kako iz fikcije včasih nastane fakcija, uresničena metafora. Pozneje se je veliko bolj posvečala esejizirani prozi in literarizirani esejistiki (npr. Kultura laži, Zabranjeno čitanje, Američki fikcionar, Nikog nema doma, Napad na minibar) ter občasno objavila tudi kakšen roman (npr. Ministarstvo boli, Muzej bezuvjetne predaje, Baba Jaga je snijela jaje).
Barbieri gastronomijo povezuje z zgodovino, tako kulturno kot literarno, tako v prozi (npr. Odisejev erotikon, Trojanski konj, Epitaf carskog gurmana, Dioklecijan, 134 male priče o hrani) kot v štirih obsežnih »enciklopedičnih« knjigah Kuharski kanconijeri (Gurmanska sjećanja Mediterana), ki so na Hrvaškem neverjetne prodajne uspešnice, prvi in drugi sta prevedena v italijanščino in nemščino.
V slovenščini smo lahko Ugrešićevo brali od leta 1990, ko je izšel prevod romana Forsiranje romana reke (prev. Denis Poniž), potem pa dolgo nič (če ne štejemo redkih prevodov v periodiki), šele leta 2005 je znova izšel prevod kakšnega njenega dela, in sicer romana Ministrstvo za bolečino (prev. Klarisa Jovanović), leta 2006 – enajst let po izidu izvirnika – je izšel prevod kultne zbirke antipolitičnih esejev Kultura laži (prev. Maja Brotschneider, Andrej Jaklič, Jana Unuk, Gregor Butala, Jurij Hudolin, Ivana Vinovrški), leta 2010 pa dva prevoda – devetindvajset let po izidu izvirnika prevod najbolj znane proze Ugrešićeve Štefica Cvek v kremljih življenja (prev. Višnja Fičor) in tri leta po izidu izvirnika prevod romana Jaga baba je znesla jajce (prev. Sonja Polanc). Veljko Barbieri je prvi knjižni prevod v slovenščino dobil letos, ko je – osemindvajset let po izidu izvirnika – izšel prevod romana Epitaf cesarskega sladokusca (prev. Iztok Ilich).
Toliko za (malo daljši) uvod in osvetlitev, zdaj pa poglejmo slovenska prevoda dveh hrvaških kanoniziranih proz.
Štefica Cvek v krempljih življenja
Dubravka Ugrešić
prevod: Višnja Fičor
Moteči so neustrezni prevedki, ki predrugačujejo pomen, ki je izražen v izvirniku, npr. soudeleženci za sudionici, urejeno za uredno, zmenek za domjenak, ponižati za potirati, zmlatiti za ucmekati, znan za izvjesan, fuš za fušeraj, čebljati za čavrljati, velikanski in gromozanski za golem, pomigniti za namignuti, ogromen za oveći, uradniški za urednički, lažni prijatelji tipa ljubiti (ljubiti), zarežati se (režati), zet (zet v pomenu sestrin mož), rdeča čebula (crveni luk), klatiti se (klatiti se), onomatopeja pasjega lajanja av, av, av (av, av, av) ...
Veliko je izpustov, npr. veznikov (predvsem protivnih), pridevnikov in besedila, ki je v izvirniku bodisi v oklepaju kot dodatno pojasnilo, bodisi v opombi (po drugi strani pa je prevajalka pri omembi Miloša Hrme dodala opombo (brez oznake, da gre za njeno in ne za avtoričino opombo), da je to »junak romana Strogo kontrolirani vlaki Buhomila Hrabala«, četudi imamo roman Bohumila Hrabala od leta 1981 v slovenščini, in sicer z naslovom Strogo nadzorovani vlaki, prev. Branko Šömen in Ada Muha).
Dubravka Ugrešić v Štefici kolažira različne besedilne vrste, različne diskurze in avtoreferenčne vrivke, in sicer kakor šivilja, po načelu patchworka, zato ima roman v izvirniku žanrsko oznako patchwork story, v prevodu pa je ta pomembna oznaka izostala. Ugrešićeva se ves čas poigrava s protistavo žensko : moško in jo na različne načine tematizira in problematizira (in seveda ironizira), zato njena prvoosebna pripovedovalka motivirano uporablja samostalnik avtor v moškem spolu (npr. autor je željela, autor ne pamti ipd.), v prevodu pa dosledno nastopa samostalnik avtorica. V ključnem poglavju za razumevanje sinkretičnosti romana (sploh glede na tako veliko časovno distanco, kot je med izidom izvirnika in prevoda), Končna obdelava modela, Ugrešićeva med drugim aludira tudi na svojo zbirko kratkih zgodb Poza za prozu in zapiše: Izrazivši na početku namjeru da napiše »žensku« prozu, autor je uzela u obzir i neke od općih karakteristika tzv. ženske poze., kar je prevedeno kot »Avtorica je torej izrazila namen napisati \'žensko\' prozo in s tem v zvezi upoštevala tudi nekaj splošnih značilnosti t. i. ženske proze.«, s čimer se ta iluzija izgubi, poleg tega pa se Ugrešićevi pripiše najmanj pomanjkljiv slog. Podobno nemotivirano »spreminjanje« je opazno tudi v prevedku »Sicer pa, ali nista Penelopa in Šeherezada na neki način literarni \'sestri\'?« (Uostalom, nisu li Penelopa i Šeherezada na neki način – isto?). Ker gre pri Štefici za prozo o prozi, Ugrešićeva dosledno uporablja izraz lik (v pomenu literarna oseba), v prevodu pa najdemo prevedka lik (npr. lik mlade strojepiske za lik male tipkačice) in oseba (npr. osebe skakljajo po gorskih vršacih za likovi skakuću po planinskim vrhuncima).
Prevajalka se je iz »krempljev« gosto tkanega patchworka Ugrešićeve mestoma uspešno reševala, (pre)večkrat pa ji ni uspelo.
Epitaf cesarskega sladokusca
Veljko Barbieri
prevod: Iztok Ilich
Škoda je, da je v prevodu veliko neustreznih prevedkov, npr. namigovati za namigivati, nezaupljivo za ne vjerujući in nezaupanje za nevjerica, praznik za praznik (v pomenu počitnic), brezdelnež za neradnik, topo se zazreti za zapiljiti se, nasrkati za posrtati, in večnih lažnih prijateljev kot Pečenka se je rumenila. (Pečenka se rumenila.); trave (trave v pomenu zelišča ali dišavnice), biti preslaboten (biti slab), peti si (pjevati v pomenu pesniti) ...
Značilno je nekonsistentno prevajanje ali izpuščanje veznikov, predvsem protivnih (no, a, ipak) in vezalnih (i v pomenu tudi), po drugi strani pa nemotivirano dodajanje, predvsem veznika torej in prislova celo. Sploh je zelo opazna prevajalčeva nagnjenost k dodajanju in nekakšnemu interpretiranju, kar povzroči, da besedilo v prevodu pridobi pomene, ki jih v izvirniku ni, npr.: »To je, žal, docela nemogoče.« (To je, nažalost, nemoguće.); »bledikava sluzasta voda« (sluzava voda); »Celo dež, ki je začel pršiti, je blagoslavljal zemljo z rensko penino ...« (Čak je i kišica koja je počela padati krstila zemlju ranjskim pjenušcem...); »Se spominjaš tudi ti?« (Sjećaš li se?); »Kajti lakota je strahotna reč.« (Jer glad je strašna!); »Tako sem se ves popoldan vdajal obupu. Ko se je začelo mračiti, me je iz otrplosti vzdramilo zvonjenje pri vratih.« (Očajavao sam tako sve do sumraka, kad me trgne zvono na vratima.); »Neki stari rek pravi, da je opica postala človek v trenutku, ko se je pogledala v zrcalo.« (Jedna stara izreka kaže da je čovjek postao onog trenutka kada se majmun pogledao u zrcalo.); »najbrž ti ni treba posebej razlagati« (tebi barem ne treba tumačiti); »kdo bi to mogel povezati z vlačugami« (tko bi to objasnio kurvama); »za časa Avgustove vladavine« (dok je August bio živ); »različne nevarne poslastice« (prilično opasne slastice), »opazoval sem, kako je racal čez cesto« (promatrao sam kako prelazi cestu) ...
V izvirniku je predvsem za stare recepte, ki jih citira pripovedovalec in so pomembna vez med »literarnim« in »gastronomskim« ter med antiko in romaneskno sedanjostjo, značilen zaznamovan besedni red, v prevodu je ohranjen le mestoma, poleg tega je ravno v teh delih opaziti površnost. Tako je npr. v izvirniku treba k sestavinam, ki so že v loncu, dodati juho in kuhane možgane, nato pa posebej narediti kremo iz beljakov, v prevodu pa je treba narediti kremo iz kuhanih možganov in beljaka ali pa se pripovedovalec sklicuje na recept, v katerem je njegov vzornik, rimski hedonist Gavij, bučkam izrezal srce (besedna igra z rezanjem srca se potem nadaljuje), v prevodu pa beremo, da se je Gavij poigral z bučkami. Pripovedovalec dostikrat nagovarja Gavija, kakor da bi zgodbo pripovedoval njemu, pri čemer uporablja različna sredstva, bodisi apostrofiranje z imenom (dragi Gavij ipd.) bodisi konektor si predstavljaš (zamisli), v prevodu pa pripovedovalec nagovarja tudi bralce – drugače si ne moremo razlagati prevedka »tako sem, predstavljajte si, trgovca povabil na kosilo« (te sam, zamisli, trgovca pozvao na ručak).
Ko bralec, ki vzame v roko prevod, želi izvedeti, kdaj je izšel izvirnik, pogleda na stran, kjer so podatki o naslovu izvirnika, prevajalcu, uredniku, založbi ipd. V Epitafu cesarskega sladokusca najdemo podatek, da je izvirnik izšel leta 2004. Mogoče je ta letnica (namesto 1983) navedena zato, ker je roman leta 2004 na Hrvaškem izšel v neverjetni nakladi dvesto tisoč izvodov (kakršna se ni zgodila še nobenemu avtorju), ko najbrž ni bilo nikogar, ki za Barbierija ne bi vsaj slišal, če že ni bral (ali gledal) njegovih »izgubljenih jedilnikov«, in mogoče je tudi zaradi te (dez)informacije Matej Bogataj v Mladini recenzijo Epitafa cesarskega sladokusca sklenil takole: »Od kuharskega velemojstra bi pričakovali več uporabnih receptov, pa jih ni prav veliko, kvečjemu nekaj zagovorov medu in rdečega popra, žajblja in lovorja, polnjenja perutnine in podobno«.
In mogoče ne bi bilo slabo, če bi slovenski bralci na prevoda obeh romanov počakali še malo (če smo že skoraj trideset let) in bi dobili odlična prevoda odličnih romanov.
Dr. Đurđa Strsoglavec je predavateljica na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in prevajalka iz južnoslovanskih jezikov. Njeni zadnji prevodi so: Renato Baretić, Hotel Grand, Modrijan, 2010, Josip Jurčič, Jareće suđenje u Višnjoj Gori, JSKD, 2010, Snježana Mulić, Krsta po meri, Družba Piano, 2011, Lamija Begagić, Obletnica mature, Družba Piano, 2011, Svetislav Basara, Vzpon in padec Parkinsonove bolezni, Modrijan, 2011.