Sto obrazov notranje moči
Ne primerjam rada avtorjev in njihovih knjig, to res nerada počnem. A tokrat bom naredila izjemo. Povedala, da ima arabski svet Kahlila Gibrana in njegovo knjigo modrosti Prerok, slovenski pa po moči uvida, modrosti in duhovne vibracije enakovredno delo – meditacije Sto obrazov notranje moči Alenke Rebula z očarljivimi ilustracijami Mete Wraber. Dobili smo poetično duhovno knjigo, trdno zakoreninjeno v resničnost vsakdanjega bivanja, kakršne na Slovenskem še ni bilo. Tako močno, da lahko v naših dušah gore premika, tako krhko, da milo vztrepetamo v njenem varnem naročju. Kdor stopi na potovanje skozi sto Alenkinih podob bolečine in rasti, porazov in zmag, bo med potjo doživljal prerojenja in s potovanja prišel drugačen človek. Bolj cel, svetlejši in zrelejši. Ki bo zaupal: Znam vzkliti brez muke, znam preminiti brez solz. Tudi jaz.
Alenka Rebula je filozofinja, terapevtka – zdravilka z besedami (njena dragocena knjiga Blagor ženskam je bila že petkrat ali šestkrat ponatisnjena, po vsej Sloveniji od njenega izida rastejo skupine za samopomoč z njenim naslovom), iskalka naših najglobljih razsežij (njena študija Globine, ki so nas rodile je nepreseženo delo na področju otroške psihologije) in pesnica (presunila me je že s pesniškim prvencem z leta 1983 Mavrični ščit, nahranila dušo z lansko zbirko V naročju). Njen glas je izviren z neverjetnim razkošjem besed, z gibkostjo in s pretočnostjo jezika, ki svetli, četudi govori o najbolj temnih rečeh in v strokovnem diskurzu. Rada ponavljam: zame je Alenkin jezik najlepša slovenščina, kar jih danes obstaja. Zato njene knjige poklanjam tistim, ki bi se radi izmojstrili v tem jeziku, kot onim, ki bi se radi okopali v izviru resnice, dobrote in lepote. Brezgrajne lepote in večne resnice.
Naj se končno razodene moč skritega drhtenja, kliče k vstajenju in odrešenju Alenka Rebula. Lahko se ukvarjam s tem, kar me krepi, pa čeprav ne poznam vsega, kar me zastruplja, jo je naučilo življenje. In ji povedalo, da v svetu dvojnosti in ločenosti lahko polno živimo paradoksalnost eksistence: Da nosimo v sebi to, kar se nikoli ne spreminja, in hkrati vemo, da je vse okrog nas rojeno le za hip in je nenehno novo.
Možno se je zaznati in prepoznati, možno. A ne sam v samozadostni zagledanosti vase, temveč v ranljivi odprtosti do drugega in drugačnega. Lahko presežemo ločenost in se zlijemo v Eno, če občutimo, da smo prepleteno tkanje moškega in ženskega in da nas dvojina zaceli v skupno moč. Da je ljubezen vedno močnejša kakor ločevanja in razhajanja, močnejša kakor smrt. Da nikoli ne izgubimo smeri, četudi delamo ovinke in tavamo v megli, a hrepenenje nas usmerja na pot, ki je naša in edina. Ko nismo več na preži, ko nehamo pričakovati in tarnati zaradi razočaranj neuresničenosti, takrat damo času čas, da se dopolni, kar se dopolniti mora. Usoda. Pot za njeno izpolnitev nam utira to, česar nas je bilo najbolj strah, strah zmoremo preseči prav s tem, česar smo se najbolj bali. Takrat znamo obstati. Ne zahtevati, temveč prositi. Biti hvaležni in odpuščajoči. Sprejemati in dajati. Obdarovati.
Že dolgo se obiram in pripravljam kovčke. Hočem se počutiti povsod kot doma. Zato imam toliko dela. Kaj naj vzamem s seboj, da bom vedno na varnem? /.../ Ne morem, ne znam se opremiti z vsem potrebnim. Končala bom priprave, danes odrinem. /.../ S seboj bom vzela edini dar, ki sem ga prinesla na svet. Edini, ki ga bom odnesla s seboj, ko odidem za vedno. /…/ Vse je pripravljeno. Vse potrebno je v meni. Vsega se lahko naučim.
VEDNO BOM PRESKRBLJENA/ČE POTUJEM BREZ KOVČKA.
Sto obrazov notranje moči je osupljivo lepa knjiga in trdna kot hrast. Samo drevo, ki poganja korenine globoko, lahko razteza svoje veje tako visoko. Višina vodnjaka je odvisna od njegove globine. Alenka Rebula je vodnjak, ki ne presahne. Vsak bo ob njem odžejan in nahranjen. Slehernik.