Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Svetlejše obdobje za knjige slovenskih avtorjev?

Samo Rugelj, Bukla 161, 7. 7. 2021

Svetlejše obdobje za knjige slovenskih avtorjev?

Pravkar smo praznovali trideset let samostojne Slovenije, kar je obdobje, v katerem sta tudi slovenska knjiga in naše knjižno založništvo prehodila zavidljivo pot. Pred dnevi smo od nacionalne televizije izvedeli podatek, da je v začetku devetdesetih let pri nas let­no izšlo približno dva tisoč knjižnih naslovov, lani pa nekaj več kot štiri tisoč. Vzporedno gledanje teh dveh podatkov kaže stoodstotno rast in velik napredek, seveda pa je bilo vmes tudi obdobje od leta 2005 do leta 2008, ko je skupaj z učbeniki, strokovnimi publikacijami in samozaložniškimi izdajami pri nas izšlo približ­no kar šest tisoč knjig. Ne glede na precejšen padec v zadnjem desetletju je izdajanje slovenskih knjig še vedno nadpovprečno dobro razvito, saj smo po številu izdanih knjižnih naslovov na milijon prebivalcev še zmeraj v evropskem vrhu.

Pomenljiv lok je v tem času naredilo tudi zanimanje za slovenske avtorje. Od začetnega navduševanja nad njimi na začetku devetdesetih let, ko smo beležili ekstravagantne natečaje za najboljši slovenski roman (podjetje Optimizem) in izjemno visoke honorarje tudi za pesniške knjige slovenskih poetov (založba Mihelač), je tovrstni začetni zanos kmalu pošel. Že sredi devetdesetih let so se večje založbe začele preusmerjati na prevodne izdaje, romani slovenskih avtorjev pa so se naenkrat zazdeli kot nekakšen nebodigatreba. Tako so jih v tistem času izdajali bolj zaradi ­imidža in iz nuje, da se v lastnem knjižnem programu pokaže tudi nacionalno zavedni moment. Zanimanje bralcev za izvirno slovensko leposlovje je bilo po takratnem mnenju založnikov namreč precej majhno. Kot da bi slovenski avtorji in pisatelji s tem, ko so pomembno soustvarjali pogoje za nastanek slovenske države, opravili svojo zgodovinsko funkcijo in bili nared za pokoj.

Iz te pat pozicije so voz izvirne slovenske leposlovne knjige kmalu potegnile naprej študentske založbe, ki so bile ustanovljene nekako do konca drugega tisočletja in so tudi danes še vedno izjemno pomembne izdajateljice kakovostnega domačega leposlovja. Zanimanje za slovensko knjigo se je počasi spet začelo obračati navzgor, od pesniških knjig Toneta Pavčka, Cirila Zlobca, Ferija Lainščka in drugih, prek romanov Draga Jančarja, Gorana Vojnovića, Vesne Milek, Bronje Žakelj, Toneta Partljiča, Veronike Simoniti in drugih pisateljic in pisateljev, do kriminalk Tadeja Goloba, Mojce Širok, Avgusta Demšarja ter drugih avtorjev, do odmevnih in zelo dobro prodajanih neleposlovnih knjig Karla Gržana, Milene Miklavčič, Sanje Lončar, Aljoše Bagola, Mihe Šaleharja, Boštjana Videmška itn. Z izdajanjem slovenskega leposlovja so se tako že pred leti (spet) začele ukvarjati mnoge založbe, kar kaže tudi izbor letošnjih desetih finalistov za nagrado kres­nik. Ti prihajajo iz kar devetih različnih založb, nagrado pa je z romanom Agni Boruta Kraševca prejela butična založba LUD Šerpa, ki je do zdaj, če gledamo le njene izdaje slovenskih avtorjev, izdajala predvsem domačo poezijo in kratko prozo.

Ob prej naštetih slovenskih avtorjih imamo še cel kup izjemno dobro izposojanih in branih domačih ustvarjalcev tudi v knjižnicah. Večina od njih je že dolgo znanih v slovenskem knjižnem prostoru, od Dese Muck do Ivana Sivca ter od Primoža Suhodolčana, Svetlane Makarovič in Mojiceje Podgoršek do Bogdana Novaka, Igorja Karlovška, Janje Vidmar, Helene Kraljič in Nika Grafenauerja, če jih naštejem samo nekaj. Seveda večina od njih piše za otroke in mladino, ki so glede knjižnične izposoje najhvaležnejša publika. A vendar so se na lestvici najbolj branih avtorjev v zadnjih letih zgodili tudi pomembni premiki, saj so na njej vse bolj prisotni tudi tisti, ki pišejo pretežno za odrasle.

Pod črto je tako za slovenske avtorje in slovensko knjigo v zadnjem času nastopilo nekoliko svetlejše obdobje. K temu pomemben del dodajajo tudi javne spodbude na tem področju: letos se je zvišalo knjiž­nično nadomestilo za posamezno izposojo slovenske ali prevedene knjige v javnem knjižničnem sistemu, ob tem pa se je letos dvignila tudi javna podpora za izdajanje kakovostnih slovenskih in prevedenih knjig, s čimer se skuša stabilizirati delovanje založnikov, ki so bili v zadnjem ducatu let deležni ogromnega upada svojih prihodkov.

Zgoraj navedeni svetli primeri na področju slovenske knjige pa ne smejo zapeljati v prepričanje, da je s slovenskim založništvom vse v redu. Delovati na področju slovenske knjige še vedno pomeni pluti po razburkanem morju. Minulo pandemično leto in pol je – skupaj z dolgotrajnim zaprtjem knjigarn – slovenske založnike popeljalo na povsem novo pot, na kateri so se soočili s čisto novimi delovnimi izzivi. Epidemija, kot kaže, še ni končana, saj bodo tisti, ki so bolj na prepihu trga in v večji meri odvisni od last­nih prihodkov, jesen znova pričakovali v nelagodni ­negotovosti.

Še vedno večina domačih izdanih knjig ostane brez večjega javnega odmeva in medijske pozornosti, marsikatera je predstavljena zgolj v reviji Bukla. Kulturne rubrike v pomembnih slovenskih medijih imajo še vedno zelo malo prostora. Kakšna je temperatura na tem področju, kaže tudi novi informativni portal v tuji lasti, ki smo ga dobili nedavno – kulture med njegovimi osnovnimi vsebinami za zdaj ni videti.

Čeprav je večina deležnikov na področju slovenske knjige, pa naj bodo ti javni ali zasebni, zaradi obsega lastnega dela zazrtih predvsem v svoj delovni krog in prostor, preostalo dogajanje pa spremljajo in se vanj vključujejo bolj poredko, je že dolgo jasno, da je v založništvu izredno pomembno udejanjiti reklo »Povezani smo močnejši!«.

Če bo sodelovanje med tistimi, ki smo vključeni v slovenski knjižni prostor, potekalo na pozitiven, konstruktiven in inovativen način, bomo na koncu od tega nekaj imeli vsi: kot posamezniki, kot institucije in kot narod nasploh. Bukla bo pri tem zagotovo prispevala svoj delež. Slovenski jezik je gibek, slovenska knjiga je živa, dajmo ji krila, da poleti še više in naprej.

Srečno do jeseni! Želim vam veliko branja dobrih knjig in čim več druženja z vašimi najbližjimi – potrebovali smo ga!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...