Tomo Virk, dobitnik Jermanove nagrade za leto 2021
Dr. Tomo Virk, prejemnik Jermanove nagrade za leto 2021, je slovenski literarni teoretik, esejist, prevajalec, redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Raziskovalno se največ ukvarja s sodobno prozo, postmodernizmom, sodobnimi teoretskimi in metodološkimi smermi, teorijo proznih zvrsti, razmerji med filozofijo, literaturo in etiko ... Je avtor več znanstvenih monografij in prevajalec zahtevnih strokovnih in znanstvenih del, med drugim Schlegla, Lukácsa, Jaußa, Gadamerja, Adorna, Schellinga ...
Foto: Tina Vrščaj
Bukla: Delo Wolfganga Jankeja Trojna dovršitev nemškega idealizma, ki ste ga prevedli, je malce provokativno v času, ki večinoma ne dvomi o smrti metafizike, Janke pa jo skuša previdno rehabilitirati in restituirati. Kakšen je vaš osebni odnos do tega dela in te problematike?
Virk: Moram priznati, da je bila zame, ki nisem šolan filozof, knjiga – zlasti poglavja o poznem Fichteju – kar težka za razumevanje. Osnovna poanta mi je bila seveda nekako razvidna, za mnogo podrobnosti pa sem moral vložiti kar precej truda, da sem si jih razjasnil. Razjasniti pa sem si jih hotel in tudi moral, drugače bi težko prevajal. Na splošno se mi je zdelo, da je knjiga izjemno pomembna za strokovnjake za Fichteja, saj pojasnjuje njegovo manj poznano pozno misel. Obenem pa se mi je vsaj potencialno zdela tudi aktualna. Tudi sam Janke na primer Fichtejeva dognanja po svoje aktualizira (z njimi na primer polemizira s »pozitivizmom«), a filozofija, po kateri udriha s svojim avtorjem, ni zares današnja, čisto sodobna filozofija. Ta se mi je zdela primerna tarča za soočenje s stališči poznega Fichteja zato, ker sicer zelo rada posega po nemškem idealizmu in se glede marsičesa tudi utemeljuje na njem − vendar pa ne na tem, kar tu pred bralcem razgrinja Janke. Zato se mi je predvsem zdelo, da je ta knjiga odlična priložnost za spremno besedo, ki bi opravila to soočenje, ki ga sam Janke pravzaprav ni, čeprav je po mojem podal vse nastavke zanj. No, v dobršni meri je to potem v svoji tehtni in poznavalski spremni besedi res naredil Gorazd Kocijančič.
Bukla: V čem je vrednost Jankejevega dela? Je bila odločitev za prevod vaša?
Virk: Jankejevo knjigo je odkril urednik Gorazd Kocijančič. Če se prav spomnim, je želel v svoji zbirki pri Logosu objaviti kakšno tehtno, pa ne preveč mainstreamovsko knjigo o nemškem idealizmu, in Janke je bil s svojim »nepoznanim« poznim Fichtejem kot nalašč za to. Meni je prevajanje najbrž ponudil zaradi mojih izkušenj s prevajanjem Schellinga nekaj let prej. Knjigo sem prebral, zdelo se mi je, da je Jankeju uspelo pri Fichteju odkriti bistveno razsežnost nemškega idealizma, ki za sodobno mainstream filozofijo ni preveč zanimiva, za same nemške idealiste – vsaj za veliko trojico Fichte, Schelling in Hegel – pa je bila. Na splošno nekako velja, da je projekt tega idealizma, ki mu je začetne temelje (če ne upoštevamo Kanta) postavil Fichte, dokončal Hegel (tako meni najbrž večina) – ali pa pozni Schelling (tako menijo redkejši ljubitelji bolj ezoterične misli), prelomnost Jankejeve študije pa je razgrnitev dokazov, da je to dejansko naredil Fichte, toda ne v duhu današnjih razumevanj bistva nemškega idealizma, temveč v avtentičnem duhu tega idealizma samega.
Bukla: Kako ste reševali prevodne probleme? V čem je specifičnost Jankejevega sloga? V prevajalčevi opombi omenjate temnejša mesta v besedilu in pristavljate, da vam je nekaj takih mest pomagal razrešiti urednik Gorazd Kocijančič.
Virk: Pri prevajanju sem se soočil z dvema osrednjima »trdima orehoma«. Prvi je bilo težavno razumevanje besedila, zlasti navedkov iz poznega Fichteja, ki jih je brez konteksta izjemno težko razumeti, pa tudi ko imaš kontekst, ni nujno vse kristalno jasno – vsaj meni ni bilo. Nekaj malega je razumevanje otežil tudi Janke, saj je Fichteja (pa tudi druge) razmeroma površno citiral in menjeni smisel tako še bolj zabrisal. Ko sem to opazil, sem poskušal pridobiti vire, iz katerih je navajal – to sem moral že zato, da sem si lahko ogledal kontekst iztrganih citatov − in tako sem Jankejevo besedilo marsikje »popravil«, kar je prineslo nekaj več jasnosti. Drugi trdi oreh je bil seveda terminološki.
Bukla: Morda še trši, kajne? Na prvi pogled je opaziti, da ste marsikje izbrali že ustaljene filozofske rešitve, pomagali pa ste si tudi z novotvorjenkami po opaznih analogijah z nemškimi zloženkami, včasih pa ste tudi inventivno ubrali nove poti na komunicirajoč način. Morda nekaj besed o najtrših med trdimi orehi te vrste?
Virk: Eden od ključnih problemov so bila precejšnja pojmovna razhajanja treh portretiranih filozofov in avtorja Jankeja. Janke je v knjigi poglobljeno obravnaval Schellinga, Fichteja in Hegla ter jih tudi precej citiral. Vsi trije so v dobršni meri uporabljali podobno terminologijo, vendar je tako, da isti izraz pri enem včasih dobi nekoliko drugačne pomenske odtenke kot pri drugem. Janke pa – kot seveda tudi drugi interpreti – razume te pojme v skladu s svojo osrednjo tezo. In tu se je bilo treba odločiti, ali prevajati isti pojem z več besedami glede na kontekst ali izbrati enoten prevedek, kar bi po svoje pač najbolj ustrezalo izvirniku. Sam sem se načeloma držal ustaljene slovenske prevodne filozofske terminologije (ta se sicer nenehno posodablja), slediti pa sem skušal tudi temu – in v tem je med drugim smisel terminologije – da bi nepotrebne nesporazume zmanjšal na čim manjšo mero. A kaj, ko ta terminologija pri vsakem od treh velikih klasikov nemškega idealizma kakega od teh pojmov prevaja drugače (in to sploh ne nujno neupravičeno), pri Jankejevi obravnavi pa ta pojem vseskozi ohranja enovit pomen, saj ima sam pred očmi povezano celoto (svoje misli, ki temelji na Heglu, Schellingu in Fichteju). Tu je bilo potem treba krmariti in se odločati med raznimi prevajalskimi rešitvami (ki pa so morale prenesti tudi filozofsko preverbo) in po možnosti ponuditi še kakšno novo, to pa predvsem zato, ker je osrednji diskurz knjige kljub mnogim citatom vendarle Jankejev, torej sem poskušal najti pojme, ki ustrezajo njegovi perspektivi.
Bukla: Česa se lahko bralci v prihodnje nadejamo iz vaše prevajalske delavnice?
Virk: Trenutno prevajam Brodovo biografijo Franza Kafke, načrtov za naprej pa za zdaj še nimam.