Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Matevž Košir

»Tovrstnih raziskav pri nas do srede osemdesetih let ni bilo.«

Samo Rugelj, Bukla 114, 09.9.2015

»Tovrstnih raziskav pri nas do srede osemdesetih let ni bilo.«

Prostozidarstvo je pojem, ki ga še vedno pogosto prekriva tančica skrivnosti, celo strašljivosti, kar je bil osebni in poklicni izziv za doktorja zgodovine Matevža Koširja (1964), nekdanjega direktorja Arhiva Slovenije, trenutno pa vodi sektor za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov. Odločil se je, da bo nastanek in razvoj prostozidarstva na Slovenskem opisal z uporabo preverjenih dokumentov in drugih dejstev. Na podlagi tega je nastala obsežna monografija Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, obogatena tudi z zelo različnim grafičnim materialom. Z avtorjem smo kmalu po izidu knjige opravili krajši pogovor.

Bukla: Po poklicu ste zgodovinar. Kdaj so vas prostozidarji kot zgodovinska tema začeli posebej zanimati? Zakaj?
Košir: Po poklicu sem zgodovinar in arhivist. Prostozidarji so me začeli zanimati ob raziskavi o Juriju Vegi, kjer se je izkazalo, da je Vegova aktivnost v prostozidarski loži v dunajskih arhivih dobro dokumentirana. Habsburška monarhija v drugi polovici 18. stoletja, v času vladanja Jožefa II., je z vidika zgodovine prostozidarstva in povezav s takratno znanstveno, kulturno in družbeno zgodovino zelo zanimiva – naj tu omenim samo Mozarta.

Bukla: Kako to, da ste se odločili, da napišete tako obsežno zgodovino prostozidarstva na Slovenskem? Kako je potekalo delo in koliko časa?
Košir: Dela sem se intenzivneje lotil leta 2010, saj sem bil glede na poznavanje arhivskih virov prepričan, da tovrstna zgodovina, ki bi prostozidarstvo postavila v zgodovinski kontekst, manjka.

Bukla: Se morda tudi vam zdi, da prostozidarji spet postajajo aktualna tema? Branko Šömen je, denimo, nedavno objavil izjemno obsežno zgodovino prostozidarstva na Hrvaškem …
Košir: Tovrstnih raziskav pri nas do srede osemdesetih let ni bilo, kasneje je tema postala morda prav zato zanimivejša, a je bila marsikdaj predstavljena senzacionalistično. K zanimanju danes dodatno prispeva popularnost knjig, ki jih piše Dan Brown.

Bukla: Če se spomnim na svojo mladost, je bila okoli prostozidarjev vedno tančica skrivnostne temačnosti. Zakaj je bilo temu tako?
Košir: Pogled je pogojen tudi zgodovinsko, saj je bil pri nas govor o prostozidarjih v preteklosti v dobršni meri negativen, kot denimo s strani Rimskokatoliške cerkve, posebno od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne, po drugi svetovni vojni pa je gojila podobno negativen in sumničav odnos Komunistična partija.

Bukla: V svoji knjigi skušate prostozidarje na Slovenskem demistificirati. Kateri so po vašem mnenju ključni poudarki in ugotovitve vaših raziskav razvoja prostozidarstva pri nas?
Košir: Knjigo sem pisal na podlagi preverljivih dejstev in arhivskih dokumentov. Osvetliti skuša aktivnost lož, povezave, mednarodni kontekst, ideje in njihovo samorazumevanje. Ključna ugotovitev je, da je bilo prostozidarstvo med Slovenci prisotno tudi v obdobjih, ko je bilo prepovedano, in ne le na primer v obdobju Ilirskih provinc. Čeprav je gibanje zastopano skromneje kot ponekod v sosedstvu, so bili njegovi akterji silno zanimive osebe, pa naj govorimo o 18., 19. ali 20. stoletju.

Bukla: Eno je zgodovinski razvoj prostozidarstva pri nas, drugo pa konkretni ljudje in projekti, pri katerih so sodelovali. Lahko morda izpostavite najpomembnejše?
Košir: V 18. in začetku 19. stoletja lahko omenim tri družine: Brigido, Cobenzl in Zois, od katerih je bilo več članov prostozidarjev in so vse zaznamovale slovensko zgodovino. Kot projekte naj omenim gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, pred tem v 19. stoletju ustanovitev ene prvih sirotišnic in najdenišnic v Avstro-Ogrski, leta 1875 v bližini Dunaja s strani lože Humanitas. V letih 1874– 1875 je bil eden najpomembnejših mož avstrijskih prostozidarjev in drugi mož lože Humanitas dr. Vinko Fereri Klun. Lože so imele v 18. stoletju med drugim interes za naravoslovne mineraloške, botanične raziskave in druge projekte, kot npr. Gruberjeve, spoznavanje gora, vzpon na Veliki Klek (Grossglockner), podobno velja za Triglav. V diplomaciji je zanimiva prostozidarska mirovna konferenca v Parizu leta 1917, na kateri so razpravljali tudi o vprašanju razmejitve med prihodnjo Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo, ter kasnejša vpetost tako Velikega italijanskega orienta kot Velike lože SHS v ta spor. V času tik pred drugo vojno in med njo pa npr. povezave s TIGR-om in britansko obveščevalno službo ter po vojni intenzivna prisotnost lož na ozemlju Svobodnega tržaškega ozemlja.

Bukla: Ali vas je članstvo kakega Slovenca med prostozidarji še posebej presenetilo – in zakaj?
Košir: Na primer članstvo Leopolda Plenčiča, ki je v 19. stoletju zasedel položaj vrhovnega justičnega predsednika v Avstriji, to pa zato ker je leta 1814 prišel po odhodu Francozov v Ljubljano kot avstrijski dvorni sodni komisar. Presenetljive so tudi razprave leta 1927 v Veliki loži SHS ob sprejemanju slikarja Ivana Vavpotiča v Zagrebško oziroma Beograjsko ložo, a je bil zavrnjen.

Bukla: Prostozidarji so imeli precejšnjo vlogo tudi pri začetku gradnje Narodne in univerzitetne knjižnice. Kakšno?
Košir: Leta 1931 je bil v Ljubljani ustanovljen prostozidarski venček Valentin Vodnik. Člani venčka so leta 1933 z vsemi močmi sklenili podpreti akademsko akcijo za gradnjo NUK-a. Odločilno vlogo so imeli trije: banski svetnik Evgen Lovšin, ban dravske banovine dr. Drago Marušič in leta 1934 minister v Beograjski vladi dr. Fran Novak. Najprej so dosegli podporo banskega sveta Dravske banovine, odločilno pa je bilo, da so dosegli podporo nekaterih vplivnih srbskih »bratov« v Beogradu in posledično odobritev finančnih sredstev za gradnjo NUK-a v proračunu Kraljevine Jugoslavije za leti 1935– 1936.

Bukla: Kaj menite o aktualnosti prostozidarstva v današnjem času? Če se izrazim malo šaljivo – kaj bi lahko prispevalo k temu, da se končno začne graditi NUK 2?
Košir: Družbeni vpliv danes, se da delno zaslediti v mednarodnih odnosih, sicer pa je prostozidarstvo usmerjeno bolj intimistično in kot civilna družba pacifistično ter v skrb za človekove pravice ter dobrodelnost.

Bukla: Kakšni so odzivi slovenskih prostozidarjev, govorim o članih Velike slovenske lože, na vašo knjigo?
Košir: Verjetno vas to zanima zaradi poglavja v knjigi, ki se nanaša na obdobje po letu 1990. Pravi naslov za to vprašanje bi bila Velika loža Slovenije. Med kolegi in znanci pa so prvi odzivi na knjigo pozitivni.

Bukla: Lahko poveste še kaj o kakem novem projektu, ki ga morda pripravljate?
Košir: Večjih knjižnih projektov ne načrtujem, saj arhivsko delo zahteva veliko energije, od zgodovinskih raziskav pa naj omenim prispevek, ki ga pripravljam ob letošnji 500. obletnici slovenskega kmečkega upora.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...