Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Trideset let od ideje za ustanovitev Rožančeve nagrade

Samo Rugelj, Bukla 162, 15. 9. 2021

Trideset let od ideje za ustanovitev Rožančeve nagrade

Esejistična Rožančeva nagrada se je začela podeljevati leta 1993, kar pomeni, da bo letos 29. podelitev, ustanovljena pa je bila kmalu po smrti pisatelja, dramatika, scenarista in esejista Marjana Rožanca (1930–1990). Esej ima tako v Sloveniji že skoraj trideset let domovinsko pravico in predani organizatorji (na sliki spodaj del letoš­nje žirije: Edvard Kovač, Manca Košir in Ifigenija Simonović) vsakoletno podeljujejo nagrado za najboljše esejistično knjižno delo. (Kot zanimivost naj povem, da pri Mestni občini Ljubljana od leta 1992 podeljujejo tudi nagrado Marjana Rožanca za področje športa, kar pomeni da je pustil enako globok vtis kot esejist in kot šport­ni delavec.)

Kaj nam pove dosedanji seznam esejističnih nagrajencev? V splošnem najmanj troje. Prvič, da je bila ta nagrada v prvih treh desetletjih precej moška domena. Do zdaj smo imeli samo dve nagrajenki, pesnico Meto Kušar in pisateljico Ifigenijo ­Simonović.

Drugič, da je nabor književnih ustvarjalcev, ki so do zdaj prejeli to nagrado, precej širok, saj zajema intelektualce ter pisce vseh vrst, od urednikov Aleša Bergerja in Aleksandra Zorna, prek pesnikov Aleša Štegra, Milana Dekleve, Miklavža Komelja, Mete Kušar, Jureta Jakoba in Esada Babačića, literarnih teoretikov Toma Virka in Matevža Kosa, filozofov Edvarda Kovača, Vinka Ošlaka, Petra Kovačiča Peršina in Gorazda Kocijančiča, dramatika Dušana Jovanovića, potem pisateljev Jožeta Snoja, Vinka Möderndorferja, Alojza Ihana, Ifigenije Simonović in Jasmina B. Freliha, do predvsem esejistov Iztoka Geistra, Andreja Capudra, Roberta Simoniška in Mihe Pintariča.

Tretjič pa, poleg že navedenih avtorjev, da sta dva avtorja vsak po svoje zaznamovala tako Rožančevo nagrado kot tudi sodobno slovensko esejistično krajino nasploh. Prvi je Drago Jančar, ki je na začetku podeljevanja prejel nagradi leta 1993 in 1995, potem pa še tretjo enajst let kasneje, leta 2006, ko je z delom Duša Evrope nekako zaokrožil svoje esejistično obdobje ter napovedal, da se bo potlej popolnoma posvetil pisanju proze. Drugi je Marcel Štefančič, jr., ki se je po sprva predvsem filmsko-kritiški publicistiki v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stolet­ja v nadaljevanju začel bolj posvečati tudi pisanju in objavljanju esejističnih knjig ter bil do zdaj, pred letošnjo podelitvijo, že dvakrat nagrajen, ob tem pa bil v manj kot desetih letih kar šestkrat nominiran za to prestižno nagrado.

Kot izdajatelja njegovih knjig so me pred leti pri reviji Literatura vprašali, kakšen je zame idealen esejist. Odvrnil sem, da tak, ki se ga lahko ob kakovosti njegovega pisanja tudi proda. Če pogledamo prodajo esejističnih knjig, vidimo, da večinoma ne gre za komercialno pisanje, ki bi že samo po sebi upravičevalo svoj ekonomski obstoj. Esejistika je pogosto premiš­ljujoče, vase umaknjeno pisanje, v njem avtorji podajajo večinoma subjektivno mnenje glede neke teme, o kateri teoretizirajo in jo argumentirajo s svojim miselnim, moralno-etičnim in besed­nim aparatom.

Seveda pa to ne pomeni, da esejističnih knjig ni mogoče prodati. Če je besedilo živo, avtor pa intriganten, se lahko zgodi tudi to. Lep primer je Štefančičeva esejistična knjiga o Cankarju, ki je izšla ob stoletnici Cankarjeve smrti 2018 ter kmalu po izidu vzbudila velik odmev, celo tako fizičen, da so mi jo knjižni znanci in poznavalci Štefančičevega pripoved­nega sloga na takratnem knjižnem sejmu dobesedno pulili iz rok. Med bralci je živa še danes.

Tudi nekaj nagrajenih knjig je doživelo širši bralski odziv. Jančarjeve knjige se tradicionalno dobro prodajajo, izstopale so tudi Levitve Iztoka Geistra, Berlin Aleša Štegra, Držav­ljanski eseji Alojza Ihana in nazadnje lani tudi Veš, mašina, svoj dolg Esada Babačića. Kakšna je torej trenut­no kondicija slovenskega eseja?

Diplomatski odgovor bi bil, da ni slaba, vendar pa bi lahko bilo tudi bolje. Esejistika je žanr, za katerega se kar nekaj uglednih slovenskih založb v zad­njih letih le redko odloča, saj malokdo izda več kot eno knjigo letno iz tega žanra. Zato večina esejističnih knjig izide butično, od tega, da jih izdajajo založbe, ki so večinoma specializirane za druge vsebine, do tega, da je avtor našel dom pri kaki založbi, kjer mu izdajajo tudi esejistiko.

Letošnji Rožančevi nominiranci se ponašajo vsak s svojo poetiko. Urša Zabukovec je v knjigi Levo oko, desno oko zbrala angažirane kolumne iz zadnjih treh let pisanja za časopis Delo. Robert Simonišek v knjigi Pejsaži, že nagrajeni tudi s svetlobnico, premišljuje o raznih umetnostnih fenomenih, pa o samoti in vplivu epidemije na življenje in ustvarjanje. Marko Pavliha v svoji knjigi Duhovna dramila analizira izvore duhovnosti v različnih kulturah ter jih umešča v sodobni svet in svoje življenje. Marcel Štefančič, jr. v knjigi Slovenski sen obdeluje nekatere najsvetlejše slovenske kulturne osebnosti zadnjega časa, pa tudi kak najtemnejši lik iz polpretekle zgodovine, vsi pa so po njegovem produkt slovenskega sna. Vesna Milek pa v Ogledalih rekapitulira svoje utrinke zadnjega desetletja, tako bogatega s kulturo in iskrivimi srečanji z raznimi umetniki, da je zaprtje kulturnega živ­ljenja v tem smislu pomenilo res krut pristanek na trdih tleh.

Raznovrstne avtorice in avtorji, raznovrstno pisanje. Morda je ta jesen priložnost, da posežete po katerem od njih in date s tem izvirni esejistiki nekaj novega vetra v knjižna jadra.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...