Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Urednikovanje: vizija, vsebina in denar

Samo Rugelj, Bukla 147, 3.4.2019

Urednikovanje: vizija, vsebina in denar

Pri reviji Literatura so se ob tridesetletnici svojega izhajanja (iskreno čestitamo!) in ob svojih letošnjih dneh t. i. Prepišnega uredništva odločili, da se bodo tematsko posvetili urednikovanju, k debati pa so povabili tudi mene. Ko sem razmišljal o tem, če imam kaj povedati na to temo, sem izračunal, da sem v funkciji urednika revij in knjig tako ali drugače že skoraj dvajset let in da na to temo morda lahko izrazim nekaj svojih stališč. Še več: zdi se mi, da imajo slovenski knjižni (pa tudi drugi) uredniki tiskanih medijev sedaj celo neke vrste zgodovinsko vlogo, saj Slovenija z zelo omejenim obsegom svojega trga ter vzporedno digitalizacijo informacij, ki marsikomu nadomešča konzumiranje tiskanih vsebin, prihaja na negotovo presečišče, kjer ni povsem jasno, kako bo videti prihodnja slovenska tiskana pokrajina in kakšna je in bo pri tem vloga urednika.

Seveda je treba ločevati med različnimi tipi ured­nikov. Neakteri so tisti, ki so se usedli na že ogrete stole. Kaj mislim s tem? Ti uredniki so bili postavljeni v obstoječ in delujoč poslovni ter vsebinski model založbe, ki ima lahko nekajdesetletno ali celo stoletno zgodovino (kot je denimo primer pri naših najstarejših založbah). Novopečenega urednika v taki založbi lahko primerjamo z nekom, ki se je usedel na redni vlak, ki vozi po urniku z neko hitrostjo in se ustavlja na vnaprej predvidenih postajah, on sam pa je bil morda najprej redni potnik, ki se je sčasoma prelevil v tistega, ki skrbi za vsebinski pogon.

Založba, ki posluje deset, dvajset let in več, ima, če v njej delajo tudi ljudje, ki predstavljajo kontinuiteto svoje dolgoletne prisot­nosti in skladiščenja izkušenj, ogromno znanja, ki se je nakopičilo v tem času. Taki založbi je uspelo prebroditi tudi vse neuspehe in napake, ki se nujno pojavljajo pri izdajanju knjig, in jih vključiti v sedanje (in prihodnje) poslovanje. Zato lahko sveži urednik črpa iz tega znanja in se ne spotika vsakič znova ob tipanju v neznano, kar ob pešajočem slovenskem založništvu lahko hitro postane pogubno tudi poslovno. Če pride v založbo in nadaljuje urejanje knjižnega programa, ki uživa javno podporo in sofinanciranje, je njegov položaj še bolj olajšan in manj odvisen od tržnih silnic, zato ga lahko kar nekaj časa in brez večje škode nadaljuje marsikdo, ki je vsaj približno ustrezno izobražen in ima veselje do knjig.

Nekaj drugega pa je, če urednik (ki je pogosto tudi založnik) svoj knjižni program šele začenja in vzporedno gradi svojo založbo tako rekoč iz nič. V tem primeru ima predvsem svojo vizijo, usesti se mora na stol, ki ga pred njim ni grel še nihče drug, morda ga mora najprej celo zbiti skupaj iz lesa in žebljev. Pri izdajanju se mora učiti iz last­nih napak in svojo vizijo prilagajati prodajnim rezultatom izdanih knjig (ki običajno kar nekaj let niso javno podprte), v nadaljevanju pa vse bolj jadrati v vsebinsko smer, ki mu finančno omogoča nadaljnje delovanje, poslovanje in izdajanje knjig.

Pri delovnem mestu takega urednika se med seboj torej prepletajo trije ključni pojmi: uredniška vizija njegovega knjižnega programa, knjižne vsebine, ki se prilegajo tej viziji, in denar, ki priteka iz realizacije teh knjižnih izidov. Ta denar mora, če naj založba posluje naprej, pokrivati stroške izdajanja knjig in tekoče poslovanje. Marsikateri urednik, ki je v preteklosti prišel na utečeno mesto, se s povezavo med vsebinsko vizijo in denarjem ni kaj dosti ukvarjal: želel si je pač izdajati nekaj, kar si je zamislil in za kar je trdil, da je pomembno tudi širše, trženje izdanih naslovov pa je prepustil za to odgovornim prodajnim službam, ki so včasih ostale pred nemogočo nalogo: spraviti nazaj v denar urednikovo vizijo.

Seveda je zato tržni segment v založbah, ki so želele preživeti s prodajo knjig, sčasoma pridobival pomen pri vseh oblikah založb, tudi pri tistih z dolgolet­no tradicijo (če se to ni zgodilo, je založba usahnila ali celo prenehala poslovati). Seveda je tržna prevlada pogosto privedla tudi do tega, da je založba izgubila svojo vizijo in jasno vsebinsko linijo – prilagajala se je namreč trž­nemu vetru, ki se pogosto obrača po različnih in običajno tudi precej kratkoročnih trendih.

Izziv za urednika v sedanjem času tako ni samo uresničitev lastne vizije in izdajanje knjižnih (pa tudi drugih) vsebin, temveč tudi njena skladna povezava s tržnimi omejit­vami in nadaljnje delovanje znotraj tega okvira. Seveda pa se poraja vprašanje, katere knjižne vsebine v sedanjem času to sploh še omogočajo in ali je resnejša vsebinska uredniška vizija dandanes v Sloveniji še možna brez ustrezne javne podpore. Mislim, da sta odgovora na vprašanji naslednja: redkokatere knjižne vsebine se dandanes lahko pokrijejo s prihodki od prodaje na trgu, resnejše uredniške vizije pa brez javne podpore skoraj ni več mogoče uresničevati.

Kaj to pomeni za vsakdanje razmišljanje o urednikih in njihovih knjigah? Vsekakor bi moral nekdo, ki želi o knjigah razmišljati vsaj približno večplastno, pri ocenjevanju dela posameznega urednika upoštevati tudi to, v kakšnih okoliščinah ta kreira svoj program in pod kakšnim (tržnim) pritiskom. Enačiti in primerjati uredniške vizije, ki nastajajo v različnih finančnih okvirih in z različnimi finančnimi pričakovanji, je namreč povsem nesmiselno, saj sploh niso odvisne od intelekta in miselnega dometa posameznega urednika, temveč predvsem od tega, koliko denarnega vetra že po avtomatiki oziroma na podlagi minulega dela predhodnikov priteka v njegova jadra.

Denar ni samo beseda, temveč je pogosto tudi temelj, na katerem se knjižna vsebina in urednikova vizija zdrobita ali obstaneta. To velja že dolgo, dandanes še toliko bolj.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...