Uroš Zupan: »Interpretacij poezije je tako ali tako toliko, kot je bralcev.«
Pesnika, esejista in prevajalca Uroša Zupana slovenskim bralcem poezije najbrž ni treba posebej predstavljati, poznan je namreč po mnogih pesniških zbirkah, med najodmevnejšimi pa je zagotovo njegov pesniški prvenec Sutre (1991). Za svoje delo je prejel že več nagrad in priznanj (med drugim nagrado Prešernovega sklada, mednarodno nagrado sklada Huberta Burde, nagrado Wisławe Szymborske za pesniško zbirko Počasna plovba in velenjico – čašo nesmrtnosti). Z avtorjem smo se tokrat pogovarjali o esejistični knjigi Znamenja v kroženju (LUD Literatura) in pesniški zbirki Psica in poletje (Cankarjeva založba), ki sta izšli tik pred poletjem.
Uroš Zupan
Znamenja v kroženju
LUD Literatura, zbirka Novi pristopi, 2022, t. v., 211 str., 25 €, JAK
Uroš Zupan
Psica in poletje
Cankarjeva založba, 2022, t. v., 76 str., 24,99 €, JAK
Bukla: V uvodnem delu knjige Znamenja v kroženju opredelite svoja razmišljanja kot osebni zemljevid skozi slovensko pesniško pokrajino. Zemljevidi sicer pogosto nastanejo kot sled, dokaz o obstoju nekega sveta. A pri knjigi gre za več, za »zgoščeno navodilo za uporabo poezije«. Bi lahko tem esejem dejali tudi orientacijsko vodilo?
Zupan: Verjetno je lahko tudi orientacijsko vodilo. Če verjamemo in zaupamo tistemu, ki je te eseje pisal. Če verjamemo njegovi sposobnosti, da zna ločevati zrnje od plev. Ne samo na nivoju primerjave različnih pesnikov, njihove poezije, ampak tudi znotraj posamičnih pesniških opusov. Ali jaz sebi verjamem, da sem sposoben česa takšnega? Verjamem, čeprav včasih tudi dvomim, še najbolj, ko gre za moje pisanje. Ta knjiga je večplastna in iskreno upam in si želim, da pri nas obstaja vsaj peščica bralcev, ki so to sposobni videti in prepoznati. Ki so se sposobni premikati po različnih ravneh tega esejističnega pisanja hkrati in ki imajo še nekaj zgodovinskega spomina. Seveda sta osnovno vodilo moj osebni odnos in osebno branje poezije, a prisotna sta tudi kontekst in zgodovina časa, ko se je ta poezija pisala ali pa ko sem jo bral. Vmes pa je kopica zgoščenih navodil, kako se uporablja poezija, ki je ali pa ni zrasla na mojem zelniku. Pogosto gre za odkrito zavezništvo, ki ga ponujajo osnovni refleksivni teksti iz svetovne književnosti. Ti teksti pa se ukvarjajo s tehničnimi problemi. Sporazum ali pa nesporazum s poezijo se začne pri jeziku, obliki, tehniki, ne pri vsebini. Najprej je treba preskočiti te ovire, šele potem se lahko zabavamo z vsebino. Ali pa nad njo obupujemo.
Bukla: V esejih pišete o lastnih bralskih vtisih in doživljanjih številnih slovenskih pesnikov vse od Franceta Prešerna do denimo Braneta Bitenca. Se je kateri zdel še posebej samoumeven, nekako izrazito ključen za vas?
Zupan: Samoumeven se ni zdel nobeden, vsi so morali iti skozi določen filter, selekcijo. Selekcije so bile seveda različne. Včasih je šlo za izpiranje zlata, za imaginarno antologijo, spet drugič za bolj sentimentalne razloge. Toda to dvoje je težko ločevati in poezija je morala biti v obeh primerih dobra. Zares ključen ni nobeden, mogoče z izjemo Tomaža Pengova, ampak pri njem gre bolj za vprašanje kombinacije poezije in glasbe, za prvo ljubezen, za prve spodbude k potapljanju v lastno sanjarjenje, kot pa poezijo, ki je natisnjena na papir. Neizpodbitno dejstvo je, da nisem zrasel na slovenski poeziji in si s tisto, ki sem jo srečeval na različnih ravneh šolanja, seveda tudi zaradi enoznačnega podajanja te in zaradi moje mladosti, nisem mogel skoraj nič pomagati. Zrasel sem na ameriški in poljski poeziji in še nekaterih pesnikih, ki jih imam rad. Slovensko poezijo sem začel poglobljeno brati, ko sem bil star več kot trideset let, verjetno tudi zaradi slabe vesti, in sem imel za sabo že slabo desetletje intenzivnega pisanja. Torej takrat, ko so tista najnedolžnejša in najslajša formativna leta, ki bi lahko katerega od slovenskih pesnikov potrdila kot ključnega, že minila.
Bukla: Branje Znamenj v kroženju mi je prineslo kopico podčrtanih misli, med drugim tale vtis, ki se vam je porodil ob branju Josipa Murna: »In ravno to je eden čudežev poezije: lahko mi vrne izgubljenega sebe.« Drži to tudi pri ustvarjanju lastnih pesmi?
Zupan: Včasih drži. Včasih ne drži. Odvisno kakšne so pesmi. To je čarovnija, ki jo prinaša pisanje. Mogoče je to celo osnovni namen tistega pisanja, v katerem se na takšen ali drugačen način pojavlja avtor, ki se spušča. Nostalgik, ki sestopa. Ampak to ni tako enostavno. Niti ni razumljivo in jasno. Razumljivo in jasno postane šele, ko se to občuti na lastni koži, ko pride do samorefleksivnega obrata, do želje po vrnitvi v obdobje prividne nesmrtnosti, v svet, ki nima ostrih robov, če pa jih že ima, pa so redki. V čas, ko so vse poti odprte in se življenje še kaže kot blag in pisan naliv sladkorne pene. Da me popolnoma ne odnese; po domače povedano, da bi bralec vedel, še bolj pa čutil, kaj pomeni vrnitev izgubljenega sebe, ali pa – da bi vedel in čutil, o čem govori moja novejša poezija, je potrebna določena človeška zrelost. Predvsem pa je potreben izgon iz raja. Ampak ta gre tako ali tako z roko v roki s človeško zrelostjo.
Bukla: »Skozi poezijo sem gledal svet / in ga še vedno gledam / in ga bom gledal, dokler bom na tem svetu.« Tako zapišete v eni od pesmi svoje nove zbirke Psica in poletje. Morda sem iskala povezave med knjigama, a zdi se mi, da je verz v nekakšni sinergiji z rdečo nitjo knjige Znamenja v kroženju.
Zupan: V knjigi je nekaj pesmi, ki se ukvarjajo s poezijo. Kakšna napitnica, kakšna želja odkupiti se za grehe iz preteklosti, kakšno čisto jasno in hkrati tudi ironično beleženje zgodovine klišejev, ki veljajo za poezijo in pesnike, pa kakšna parabola in še kaj bi se našlo. Včasih sem pogumen in se počutim tako dobro, da lahko rečem, da je pisanje poezije najpomembnejše opravilo (delo) na svetu, in v to popolnoma verjamem. Včasih pa sem preprosto obupan in molčim, ampak ne zaradi poezije niti ne zaradi mračnega, a hkrati tudi konspirativnega podzemlja, kamor je bila poezija, ki je popolnoma nekompatibilna z navadami današnjega sveta in časa, izgnana. Obupan sem zaradi drugih stvari.
Bukla: Če parafraziram enega od verzov iz zbirke Psica in poletje, nam je v življenju dano igrati vlogo zapoznele priče lastne zgodovine v tem svetu. Dobila sem vtis, da je poleg bivanjskih impresij in spomina to ena od glavnih iztočnic te knjige?
Zupan: Ja, napisal sem, da sem Herodot z Univerze pozabe, ki se bolj kot z zgodovino sveta ukvarja z lastno zgodovino v tem svetu. Tako je manjša verjetnost, da pride do posplošitev in pavšalnih sodb, saj se je napisano prelilo skozi osebno izkušnjo, skozi vzpone in padce. Kar zadeva spomin: poezija je lahko oblika spominjanja. Kar pa zadeva bivanjske impresije, moram reči, da si ne znam čisto dobro predstavljati, kaj to pomeni. Pa tudi impresija je nekaj, kar se pojavi in v hipu izgine. Izgine v enem samem tlesku prstov. V pesmih pa naj bi bilo kaj trdnejšega, kot so impresije, recimo kaj, kar je tako trdo in trdno, kot je srečanje neprevidnega človeka z zaprtimi vrati.
Bukla: Ne morem mimo motiva psice, ki postopa skozi celotno zbirko, vseskozi pa odseva bližino in naklonjenost. Psica in poletje si, če si sposodim besede iz istoimenske pesmi, ne belita glave z vprašanji o smrti. Dejala bi celo, da navkljub življenjskim vprašanjem in dvomom oznanjata svetlobo in upanje?
Zupan: Ne oznanjata svetlobe in upanja, ampak drugačno naravnanost. Drugačen um. Oznanjata spontanost. Nagon. Blaženost živeti v svetu brez neprestane refleksije, neprestanega ukvarjanja z beleženjem pohab, s padci in lastno smrtnostjo. No, mogoče je ta blaženost nekakšno upanje. Vsaj kratkotrajno. Interpretacij poezije je tako ali tako toliko, kot je bralcev.