Usoda Plutarhovih Vzporednih življenjepisov na Slovenskem
Mestrij Plutarh (ok. 46– ok. 120) iz bojotskega mesteca Hajroneja, izjemno razgledan grški polihistor iz obdobja rimskega cesarstva, ni imel pomembnega mesta zgolj v izobrazbi in miselnem svetu antike, temveč tudi v naslednjih stoletjih. Zelo priljubljen je bil, denimo, v obdobju renesanse in romantike; njegova dela, kolikor se jih je ohranilo (po nekem poznoantičnem seznamu naj bi jih napisal kar 227, od tega je ohranjena približno polovica), so marljivo prevajali in na novo izdajali. Na Slovenskem pa je bil v primerjavi s širšo Evropo nekoliko zapostavljen: v klasičnih gimnazijah so ga sicer brali, toda prva različica kakega njegovega dela v slovenskem prevodu je izšla šele leta 1950 – in to v povsem drugačni obliki, kakor si je zamislil grški pisec.
Plutarhova dela lahko razdelimo v dve skupini: na eni strani so življenjepisi, na drugi vsi preostali spisi – moralno-etični, politični, filozofski, naravoslovni, teološki, literarnoteoretični, retorični – s skupnim imenom Etični spisi (Ethiká), tradicionalno znani pod latinskim prevedkom Moralia.
Življenjepisov se je ohranilo petdeset: med njimi so najštevilčnejši Vzporedni življenjepisi (Bíoi parálleloi), razvrščeni po parih. Orisu znamenitega Grka – politika ali vojskovodje: ti vlogi sta šli v antiki z roko v roki – sledi oris Rimljana, ki ga s prvim druži neka podobnost, na koncu pa avtor oba primerja med seboj. Podobnost je v nekaterih primerih očitna: mitična junaka Tezej in Romul, denimo, sta slovela kot ustanovitelja mest – Tezej naj bi ustanovil Atene, Romul Rim; včasih pa je, po pravici rečeno, malce posiljena. Pripoved je zasnovana kronološko, tako da se vedno začne z opisom junakovega rodu, naravnih dispozicij, otroštva in vzgoje. Osrednji del ima pogosto ohlapno zgradbo, ker avtorja bolj zanima oblikovanje junakovih značajskih lastnosti kakor zaporedje dogodkov. Odlomki o zadnjih letih in smrti so po navadi precej dolgi, ker je tu mesto za sklepno moralno vrednotenje. Vsak par se sklene s primerjavo obeh protagonistov, ki se je v nekaj primerih sicer izgubila. Ohranjenih je 21 enojnih in en dvojni par (46 »vzporednih« življenjepisov), medtem ko prvi par manjka.
Toda ključno kompozicijsko načelo vzporednosti je bilo v prvih slovenskih prevodih izpod peresa znamenitega prevajalca Antona Sovreta potisnjeno vstran. Sovre je dal prednost obliki, prikladnejši za sodobnega bralca, in izdal izbora iz življenj grških in rimskih osebnosti v ločenih publikacijah: pod naslovom Življenje velikih Rimljanov (1950) se je slovenskim bralcem predstavilo devet Rimljanov, pod naslovom Življenje velikih Grkov (1959) pa deset Grkov. Tu moramo poudariti, da je bila taka poenostavitev mlajšim bralcem brez dvoma zelo dobrodošla – dosti bolj, kakor bi jim bilo nenehno preskakovanje med Grčijo in Rimom – , toda avtorjeva namera, da bi pokazal na vzporednice med rimskimi zavojevalci in grškimi zavojevanci, ki so se zavedali svoje politične podrejenosti in obenem kulturne premoči, se je povsem zabrisala. Vzporedni življenjepisi so v slovenščini prvič postali vzporedni šele leta 2004, ko sta Matej Hriberšek (tudi avtor spremnih besedil) in David Movrin pri DZS izdala šest življenjepisov v treh parih, torej skladno s Plutarhovo zasnovo.
Po prvotnem načrtu naj bi v zbirki Muzajon, ki jo je uvedla ta šesterica, po malem izšli vsi Vzporedni življenjepisi: na zavihku knjige je napovedanih še sedemnajst običajnih parov in en dvojni par (Agis in Kleomen na grški, brata Grakh na rimski strani). Žal pa je projekt obtičal. Šele leta 2008 je Hriberšek to izdajo nadgradil z novo šesterico, ki je to pot izšla pri založbi Modrijan: Temistokles – Kamil, Perikles – Fabij Maksim, Alkibiad – Koriolan. Šest let pozneje, konec leta 2014, pa sta se pojavila še dva para, torej štirje življenjepisi, ki ju je prevedla in z izdatnimi spremnimi besedili opremila Maja Sunčič. Sunčičevo sicer poznamo po dolgoletnem ukvarjanju s Plutarhovimi Etičnimi spisi, ki je obrodilo prve slovenske prevode tega njegovega korpusa. Obsežnim uvodnim študijam, v katerih avtorica ne poda osnovnih podatkov o pisatelju in delu, temveč se poglobi v problemske raziskave, sledita dvojici Kimon – Lukul in Nikias – Kras.
Pri izbiri Plutarhovih besedil so se novejši prevajalci po navadi odločali za takšna, ki še niso bila na voljo v Sovretovih izborih. Zato si je toliko zanimiveje ogledati podobnosti in razlike med prevodi, kadar so izjemoma posegli po že prevedenem življenjepisu: Sunčičeva, denimo, je vključila življenjepis atenskega državnika in vojaka Kimona, ki ga je poslovenil že Sovre. Izbrano mesto iz spisa (odlomek 4.8) navajamo najprej v Sovretovem, nato v njenem prevodu:
Sovre: Vzlic temu se lahko reče z dokajšnjo gotovostjo, da je imel Kimon v splošnem močno nagnjenje do lepega spola. Tako omenja na primer pesnik Melantios v neki elegiji, kjer Kimona za šalo grebéni, Asterio, po rodu Salaminko, pa spet neko Mnestro kot samičici, za katerih naklonjenost se je zelo potegoval.
Sunčič: Kakor koli že, povsem očitno je, da je bil Kimon nagnjen k strastni ljubezni do žensk. Melantij v šaljivi elegiji, posvečeni Kimonu, omenja Asterijo[,] po rodu iz Salamine[,] in neko Mnestro, ki jima je dvoril.
Kot vse Sovretove prevode tudi njegovo različico Življenjepisov zaznamuje arhaičen in pravzaprav nekoliko rustikalen slog, ki deluje izjemno sočno in barvito, ni pa vselej podprt z izvirnikom. V gornjem odlomku, na primer, Plutarh dejansko govori zgolj o »ženskah«, pri Sovretu pa te postanejo »lepi spol«; tudi neobičajni besedi »grebeniti« in »samičica« nista upravičeni z ničimer v grškem besedilu. Novi prevodi so torej nevtralnejši in po svojem bolj umirjenem učinku zvestejši izvirniku; o prevodu Sunčičeve lahko rečemo, da je v splošnem napisan v izbrani knjižni slovenščini. (Tu in tam bi se dalo polemizirati s kakšnim besednim redom, predvsem pa s sklanjanjem imena Cicero kot Cicera namesto Cicerona.) Paradoksalno pa ravno izrazita zaznamovanost Sovretovih prevodov bralce po navadi očara, četudi je bolj plod njegovega avtorskega pristopa kot pa poustvarjanja; pomislimo samo na robate, komične prepire med bogovi v Sovretovi Iliadi, ki so pri Homerju v resnici bistveno manj zabavni. Kot literatura ustvari Sovretovo besedilo močan vtis še danes, gotovo pa je čas, da se slovenski bralec sreča tudi z manj slikovito, a slogovno točnejšo preslikavo antične misli v slovenščino.