»Ustvarjalna glava je podobna padalu: deluje lahko le, če je odprta!«
Legenda pravi, da na nekem pogovoru v tujini, kjer je poleg Aleša Debeljaka in moderatorja nastopal še neki ugledni profesor, slednji skoraj ni prišel do besede, ko je zanjo poprijel Debeljak. Ja, pogovarjati se z Debeljakom (1961), pesnikom (osem knjig pesmi, dvakrat tudi Jenkova nagrada), esejistom (štirinajst knjig esejev, tudi nagrada za najboljši esej desetletja v reviji World Literature Today) profesorjem in mislecem, nagrajencem Prešernovega sklada in Ambasadorjem znanosti Republike Slovenije, pomeni poslušati poetično besedo, ki nastaja v realnem času, širokopotezni zamah njegovih misli se razteza čez meje slutenega, sugestivnost njegovega govora pa vsekakor uroči, če že ne skoraj hipnotizira. V maniri knjige Knjiga, križ, polmesec, kompilaciji tekstov, v katerih se Debeljak iz družbe steguje čez meje kulture in nazaj, smo mu zastavili nekaj aktualnih družbeno kulturnih vprašanj, upali pa smo na široke odgovore z jasno poanto. Nismo se zmotili.
Rugelj: Letos se je pri podelitvi kresnikove nagrade izpostavilo vprašanje »komunikativnosti« kot enega od kriterijev za podelitev nagrade. Enak kriterij so imeli tudi lani pri Bookerjevi nagradi. Se z njim strinjaš ali se ti zdi, da krha vrh literature, kar se ne bi smelo dopustiti?
Debeljak: Če je smoter nagrad kresnika in Bookerjeve nagrade v tem, da med bralskim občestvom posebej opozarjata na roman, ki je vreden posebnega zanimanja, torej tako ali drugače odstopa od sočasne bere, potem je berljivost le eden od kriterijev in hkrati še celo eden od bolj izmuzljivih. V nečem pa komunikativnost ne dopušča dvoma: komunikativnost ali berljivost namreč meri na neki skupni imenovalec in bojim se (ker ne rečem – veselim se, razkrivam svojo modernistično žilo in ni mi mar), da meri na neki nižji skupni imenovalec od tistega, ki ga predstavlja inovativnost. Inovativnost pomeni odstop, odmik, odskok od ustaljenega in s tem pričakovanega, kot taka pa res ne more tekmovati še z všečnostjo. Žirantska dilema dneva, ki se utegne prevesiti v večer, v katerem bo slavil le še inkaso.
Rugelj: Kultura in literatura sta v času krize še bolj kot po navadi podvrženi tržnemu pritisku in želji po ekonomizaciji končnega izdelka. Kakšen bi bil tvoj nasvet v teh okoliščinah ustvarjalcem na eni in založnikom na drugi strani?
Debeljak: Tu pa se razkrijem kot tradicionalist: brez inovativnosti sem, kar se nasvetov tiče. Ustvarjalci naj ustvarjajo v skladu z lastno voljo in predstavo, založniki pa naj iščejo in objavljajo, če že ne negujejo, tiste pisatelje, ki govorijo o našem času, ki pričajo o sodobnosti, hkrati pa jo vizionarsko presegajo. Ah, da, da. Zazehajmo od dolgočasja. Priznam: berljivost je boljša, hahaha.
Rugelj: Nedavno si v svoji knjigi »Knjiga, križ, polmesec« zbral svoje eseje iz zadnjih petih let. Kakšna je po tvojem mnenju danes moč družbeno-angažiranega eseja? Lahko še spodbode diskusijo, spremeni vraščena stališča, povzroči vrtinec novih kulturnih pristopov?
Debeljak: Upanje, da kritični esej, ki skuša razkrinkavati niz predsodkov, prežemajočih javno govorico in najbolj razdiralnih, kadar so samoumevni, to upanje vsekakor živi, čeprav si ne delam prevelikih utvar: kritični esej lahko pomaga pri počasnem odstranjevanju predsodkov, vendar ne živimo več v poznem socializmu, v katerem so pisatelji in javni intelektualci imeli znaten simbolični kapital, ki pa so ga – drugače od sodobnega poznega kapitalizma – upoštevale tudi oblastniške elite, saj so se same utemeljevale na Tekstu, na mitološki pripovedi komunizma, ki terja zvestobo in zavezo. Živimo v poznem kapitalizmu. Vulgarna podobnost med socialistično in kapitalistično Slovenijo je v nacionalizmu kot večinskem ideološkem soglasju. Vulgarna razlika pa je v tem, da sta moč in denar v prvi pomenila sredstvo, v drugi pa sta postala cilj. Oblastniške elite danes nimajo več nobene mitološke zgodbe, razen očitno tiste, v kateri so človeka ponižali v tržno blago, državljana pa sploščili na sredstvo za povečevanje lastnega dobička.
Rugelj: Lahko po tvojem mnenju kulturno konotirani eseji spodbudijo nastajanje boljše umetnosti, jo napojijo in prenovijo?
Debeljak: Kritični spis, radovedna refleksija in informirani pogled na umetniški proces predstavljajo modernistično dediščino, v kateri hodita kritika in ustvarjalnost z roko v roki, ustvarjajoč solidarnostni stik, ki je toliko plodovit, kolikor imata kritik in umetnik talenta in poguma za odprtost do novega in drugačnega. Ustvarjalna glava je namreč podobna padalu: deluje lahko le, če je odprta. A pazimo: če je popolnoma odprta, možgani padejo ven.
Rugelj: Kam pa naj se po tvojem mnenju hodi geografsko napajat in plasirat slovenska kultura in umetnost: na Vzhod, na območje bivše Jugoslavije ali na Zahod, v Srednjo in Zahodno Evropo, kamor družbeno-politično gravitiramo v zadnjem obdobju?
Debeljak: Sleherni pisatelj po mojem samo pridobi, če si skuša ustvariti – imaginarno ali z bivanjem in dolgotrajnimi obiski – neko alternativno domovino, začasno bivališče, nadomestno kulturo: za širitev ustvarjalnega obzorja to pomeni, da je pisatelj najprej bralec, bralec raznolikih svetov. Ne zdi se več samoumevno, zato ta omemba. Vendar v tem smislu ni nikakršnih ovir. V smislu objave knjige, če že ne uveljavitve avtorskega imena, to pa v mednarodnem prostoru, ki terja dober prevod, tudi če gre za slab tekst, pa imamo v resnici opraviti z »balkansko solato« dejavnikov: prepričanje o dobrem tekstu, osebni talent in motivacija, družabni stiki in omrežja, znanstva z drugimi, po možnosti uglednejšimi, avtorji in poznavanje literarnega sistema s prevajalci, agenti, agencijami in uredniki, pogosto tudi pretanjena trdovratnost ali osebna karizma, po možnosti pa oboje. In druge »banalije«. Ni ilustrativno, vendar je zgovorno: po nekem literarnem večeru v New Yorku sredi devetdesetih let, v toku vojn za jugoslovansko nasledstvo in genocida bosanskih Srbov nad bosanskimi Muslimani, sem si zapravil priložnost za objavo knjige pesmi, ker se nisem tiho nadejal, da naj gre pač konverzacijska tematika mimo in gremo dalje, do sladice in drugih lepih reči, o katerih se lahko strinjamo, in ker se nisem vljudno, a sprevrženo – kot mnogi za mizo – strinjal z mnenjem o bosanskih Srbih kot ogroženem ljudstvu, ki ga je zagovarjal pomembni urednik pri založbi, ki se je zanimala za moj rokopis. Ne le da se nisem strinjal, zavrnil sem ga strastno in glasno. Do sladice smo nekako prišli, do tega, da bi me z založbe še povprašali po rokopisu, pa ne.
Rugelj: Katera kultura in umetnost ima po tvojem mnenju več potenciala za prihodnji razvoj, vzhodna ali zahodna? Ali morda mešana, torej tista, ki nastaja na stikih, v kulturnem talilnem loncu itn.?
Debeljak: Najbolj inovativna in daljnosežna umetniška praksa je vedno in povsod nastajala na stičiščih civilizacij, ob sotočjih kultur, na križiščih jezikov, na prepihu, ki se ga Slovenci sicer tako v živeti vsakodnevni izkušnji kot tudi – še huje – v skupinski mentaliteti zelo bojimo, hkrati pa se mu niti geografsko ne moremo izogniti. Geografija je morda res moja usoda, ampak meje mojega jezika niso meje mojega sveta. To Slovenci dobro vemo: naša moderna skupinska zavest se opira na obsežno raziskovalno delo, napisano v nemščini, v sodobnih urbanih različicah slovenščine pa so nezgrešljivi vplivi globalizirane angleščine in regionalizirane srbohrvaščine, seveda pa se nalagajo na zgodovinske sloje nemščine in italijanščine, ponekod tudi madžarščine. Drugače rečeno: prav kot Slovenci bi se morali bolj resno zavedati hibridnega značaja lastne skupnosti. Morda bi potem začeli ta potencial tudi uporabljati bolj, kot ga.
Rugelj: Kaj je po tvojem mnenju najočitnejši prihodnji razvoj umetnosti in kulture? Nazaj proti klasični realistični ali pa modernistično postmodernistični smeri ali naprej proti … čemu?
Debeljak: Bržkone je treba vodilno smer razvoja (pojem razvoja spet vse dolguje modernosti) iskati v takšnih metodah, ki jih preizkušata Dragan Živadinov in Marko Peljhan, saj vsak na svoj način delujeta tako, kot bi delovali radikalni umetniki zgodovinskih avantgard, če bi bili danes v njihovih dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Prvič, vrhunsko znanost znata vpreči v umetniški okvir. Drugič, znata komunicirati z javnostmi (različni krajevni, nacionalni in mednarodni »meceni«; širše skupnosti – s svojo tehnično spretnostjo in moralnim angažmajem je Peljhan prepričal profesorje v Ameriki in domorodce na Arktiki, Živadinov pa s svojo mistično gorečnostjo in programsko vizijo ruske kozmonavte in domorodce v Vitanjah). Tretjič, znata zabrisati mejo med diletantskim in genialnim.
Rugelj: Kakšno vlogo bodo imele po tvojem mnenju prihodnje spremembe pozicij družbenih moči na svetovnem prizorišču na stanje kulture? Jih bodo sploh imele? Lahko novi, veliki gospodarski trgi, kot so muslimanski, kitajski, indijski, brazilski in ruski, prinesejo tudi pomembne globalne kulturne igralce in smernice?
Debeljak: Tretja svetovna vojna, znana tudi kot hladna vojna, se je sicer res končala že pred dvema desetletjema, vendar pa njena dediščina, ki je oblikovala drugo polovico minulega stoletja, meče dolgo senco na naš danes in tukaj. Učvrstila je namreč predsodke tradicionalno prevzetnega Zahoda do manjvrednega Vzhoda. Predsodka smo se navzeli tudi mi, ki smo sodili v geopolitični Vzhod, čeprav smo se radi videli »nekje vmes«. Ta predsodek pa nam zastira pogled na spremembo v globalni geopolitiki. Iz nekdaj gospodujočega spora na osi Zahod–Vzhod se danes vse bolj uveljavlja os Sever–Jug, kar pomeni vsaj to, da nam ni treba obračati hrbta dogodkom na Balkanu, v južnem Sredozemlju in Levantu. Tam prihaja do besede evropski Drugi. In sploh ni nujno, da bomo znali pravilno dešifrirati sporočilo, še najmanj, če ga bomo odpravili z zatisnjenim nosom zahodnega prezira.
Rugelj: Kaj je trenutno na tvoji bralni polici?
Debeljak: Pravkar prevedene kratke zgodbe Juliana Barnesa o otroštvu, Limonova miza, zgodovinski roman britanskega Andrewa Millerja z naslovom Pure, o razsvetljenskem Parizu in odstranitvi pokopališča les Innocents, berljiv in dvoumen hkrati, Norman Davies: Europe East & West, kratke študije zgodovinarja, ki sicer piše osupljivo provokativne in osupljivo debele knjige o stari celini, Fernando Pessoa: Selected Poems, davna Penguinova edicija in neusahla ljubav, pretanjeni in lirični roman o španski državljanski vojni Manuela Rivasa, The Carpenter\'s Pencil, angleški prevod iz galicijščine, prebral sem že njegove kratke zgodbe, zelo nežne in zelo boleče; več starih zbirk pesmi, vključno z Aritmijo, pesnika Delimira Rešickega, najboljšega hrvaškega lirika srednje generacije, in Bog neće pomoči, prvo in zelo čudno in lepo knjigo kratkih zgodb mladega splitskega in hrvaškega, tudi berlinskega pesnika Marka Pogačarja.
Rugelj: Uf, lep paket knjig. Hvala lepa za pogovor in veliko uspeha pri prihodnjem delu.