V avtu smo se vse lepo zmenili
Babi ima raka. Nič se ji ne vidi in ne morem verjeti, da bo umrla. Ampak pravijo, da bo. Nehali so jo zdraviti. Tega ne morem verjeti. Ona ima najboljšo hrano in diši po čaju. Tudi oče ne more verjeti. Včeraj je jokal v garaži. Skrivaj sem ga opazoval, ker nisem vedel, da tudi očetje jokajo. Hotel sem ga potolažiti, ampak nisem vedel, kako. Pa tudi upal si nisem.
V avtu smo se vse lepo zmenili. Jaz bom šel naprej s šopkom rož. Rekel bom nekaj bodrilnega, ampak hkrati ne preveč bodrilnega, ker bi s tem po nepotrebnem poudarjal resnosti bolezni. Predlagal sem: »Živjo, babi, saj ni tako hudo,« ampak je bil predlog soglasno zavrnjen. Oče je rekel, da ni dobro omenjati besede »hudo«. Potem sem predlagal: »Živjo, uh, saj ni nič.« Oče je rekel, naj se ne zajebavam. Nisem se, ker se iz takih stvari ne. Ne vem, zakaj mu nisem nič rekel nazaj. Gledal sem v tla in v rože. Mama je rekla, naj jih ne držim navzdol, ker se bodo cvetovi osuli. »Reci ji - draga babi, lepo izgledaš danes,« je rekel oče. Rože sem obrnil pokonci, čeprav se niso osuvale. »Rekli bomo, kar nam bo pač padlo na pamet,« je vzdihnila mama in mi popravila ovratnik. Sovražim, kadar mi popravi ovratnik. Tega ji še nikoli nisem povedal. Oče je zavpil: »Spet bo jebeno isto!« Potem je dvakrat udaril po volanu in trikrat rekel »jebemti«. Najprej zelo naglas, potem dvakrat tišje. Mama je zmajevala z glavo. Oče je šel iz avta na drugo stran ceste. Ker je pozabil zapreti vrata, jih je mama. Oba sva gledala za njim, zelo dolgo. Tam je stal zelo dolgo. Gledal sem njegove roke, kako visijo ob telesu. Bilo je, kot da jih ne bo nikoli več premaknil. Mama me je pobožala. Tega ne maram, čeprav je bolje od popravljanja ovratnika. Oče je prišel nazaj in speljal. Bil sem vesel, da se je spet začel premikati. »Normalen obisk bo, Boris, kot vedno, kaj bi pa rad,« je rekla mama. Oče je stresel z glavo. »Kaj bi pa rad,« je ponovil in še bolj tresel z glavo. »Nočem normalnega obiska, ker ni normalno! Kaj je rekel zdravnik …« Mislim, da se mu je malo zlomil glas, ampak nisem prepričan. Mama je vprašala, kakšni naj potem bomo, če ne normalni. Oče je bil tiho. Prispeli smo pred babičino hišo. Zdelo se mi je, da ima več rož kot kdajkoli. Nikoli še nisem videl tako bujnih rož. Šopek je čista bedarija, sem si mislil. Bil je ves topel in pomečkan, ker sem ga celo pot držal. Oče je nežno potegnil ključ iz ključavnice in rekel: »Malo drugačni bomo.« Oba z mamo sva ga pogledala, ker nisva vedela, kako naj bomo malo drugačni. Vedno pridemo, se pozdravimo, jemo in potem gremo. Oče ni nič več rekel. Najbrž tudi on ni vedel, kako naj bomo drugačni. V tistem sem zagledal babico. Prišla je na prag, gotovo je slišala avto. Stekel sem k njej, jo objel in ji dal šopek. Tako vesela je bila, kot da bi prvič videla rože. Bila sva objeta, dišala je po čaju, kot vedno. Zdela se mi je točno taka kot vedno. Oče in mama sta prišla iz avta in jo pozdravljala. Babi se je smejala in rekla: »A vi? Ja, bejžte nazaj!« Tako se ona heca. Mama in oče sta se smejala. Mama se je smejala malo preveč. Mogoče sem to opazil samo jaz. Oče je rekel: »Draga moja, lepo izgledaš danes.« Zvenelo je kar lepo in res je bila kar lepa. Ampak to bi rekel tudi, če bi bila grozna, zato se mi je zdelo neumno.
Potem smo šli v kuhinjo in se posedli za mizo. Kot vedno. Babi je že imela pripravljen narezek, polno pršuta in druge salame, za katero ne vem točno, kako se ji reče. Oče in mama sta najprej malo govorila, da ne bi bilo treba, potem pa smo končno jedli. Oče je razlagal, kje smo se kopali prejšnjo nedeljo. Razlagal je zelo zavzeto. Mama ga je dopolnjevala, jaz pa sem tiho jedel. Babi je poslušala in kimala in se čudila. Zdelo se mi je, kot bi bila ves čas še nekje drugje. Nekaj ima, kar jo loči od nas. O tem nihče ne govori. Tudi jaz ne, jaz jem salamo.
Ker nisem hotel razlagati, kako je bilo na moji šolski proslavi, je začela mama. Rekel sem sicer: »V redu,« ampak to baje ni dovolj. Ljudje radi poslušajo vse na dolgo in široko, jaz pa povem na kratko, ker raje razmišljam. Mama je petkrat povedala, kako lepo sem pel v zboru in da sem dobil Vegovo priznanje. Ob tem me je trepljala po nogi. To sovražim. Babica je bila zelo nasmejana. Trikrat mi je čestitala. Rekel nisem nič, samo naložil sem si še malo salame. Babica je že petič vstala in šla nekaj iskat v hladilnik. Na mizo je prinašala nove in nove stvari. Mama je govorila, da imamo dovolj, meni pa se je zdelo fino. Mislim, da je babi vesela, če nas lahko postreže in če mi čim bolj veselo pojémo. Ampak mama in oče se ob tem ne počutita dobro. Ne vem, zakaj.
Mama je potem z malo drugačnim glasom vprašala babi, če ponoči dobro spi. Nastala je čudna tišina, kot pred nevihto. Nisem si upal niti žvečiti. Babi je zamahnila z roko in rekla: »Uh, gre. Gre.« Oče je olajšano zavzdihnil in si naložil kumarice. Mama je začela govoriti o vremenu. Babi je tudi govorila o vremenu. Zraven si je mela roke. Konice prstov je imela povezane z belim trakom. Nisem vprašal, zakaj. Zelo veliko so govorili o vremenu.
Oče je začel razlagati o luknji za nov vrtni bazen. Babi ga je poslušala zelo zavzeto. Mislim, da je ni nič zanimalo. Hotel sem reči, da bi morali bili malo bolj tiho, ampak nisem. Ne vem, zakaj. Potem je babi prinesla štrudel, mislim da iz skrinje. Bil je krasen in posut z mletim sladkorjem. Kot vedno. Vprašal sem, če ima še kaj cimeta, kot vedno. Babi je rekla: »Ja, seveda, joj, vidiš, kako sem pa to lahko pozabila,« in je šla v shrambo po cimet. Mama in oče sta me razjarjeno pogledala in rekla, če me ni sram. Ne vem, zakaj. Hotel sem vprašati, zakaj, ampak takrat se je že vrnila babi. Prinesla je cimet in mi ga potresla po štrudlu. Bil je najboljši na svetu. To sem povedal. Rekel sem: »Babi, danes je pa najboljši na svetu.« To je bila čista resnica in vesel sem bil, da sem to povedal. Nastala je majhna tišina, ne dovolj velika, da bi babi kaj povedala.
Potem smo šli.