Valentina Smej Novak
»Kaj ne bi bilo lepo, če bi se Slovenci kregali o knjigah namesto o običajnih razprtijah?«
Med založniškimi projekti lanskega leta, na katere je najbolj ponosna, Valentina omeni tri priročnike, kompleksne založniške celote, ki lahko nastanejo samo z veliko predanostjo in trudom mnogih sodelavcev. »Jezik mora dohajati vsakdanje prakse, če naj ostane relevanten,« pravi. Priročniki so zato tudi družbeno odgovorna naloga, saj skrbijo za vpeljavo strokovne terminologije.
Valentina je še kot študentka začela sodelovati z založbo Vale-Novak, pri kateri je najprej skrbela za komunikacije in ki je v tistih letih izdala nekatere kultne kuharske knjige (npr. Jamie Oliver). Kasneje je kot soavtorica (npr. uspešnica Ljubezen skozi želodec) tudi sama pomagala pri uveljavitvi sodobnih trendov na presečišču založništva in kulinarike. »Diskurz kuharskih knjig se je spremenil,« pravi, »nekoč so to bile zbirke kratkih navodil, ki te niso nič razvajale; šele kasneje so postale dobrohotne, anekdotične in zgodbarske.«
In ko se pogovarjava o tisti Napotnikovi teoriji o Cankarju in vampih, ki se ti zagnusijo za preostanek življenja, pa kako je Ljubljana mesto literature tudi zato, ker si nekoč točno vedel, v kateri gostilni boš srečal katerega pisatelja, prideva do ključnega vprašanja: kakšna je razlika med hrano in knjigo? Po mnenju večine je hrana nujno blago, knjige pa ne.
Toda Valentina je prepričana, da je treba to zmoto odpraviti: knjiga je nujno blago, hrana pa nujni stranski produkt. Med načini, kako združiti dihotomijo človeka kot duhovnega in materialnega bitja, je tudi izdajanje kakovostnih kulinaričnih knjig, še nekoliko drznejši poskus pa sta bili knjigarna, ki je bila obenem tudi špecerija, in njena (modna) »trgovina s konceptom«.
»Knjiga stane toliko kot majica,« reče Valentina, »vendar pa je slovenska knjiga rezultat edinstvenega domačega dela, ne razpredene globalne ekonomije; kupiš (in razumeš) jo lahko samo tukaj, ne kjerkoli na svetu.« A obenem je prav to tudi problem knjige, da namreč ne ustreza razkazovalni potrošnji. Knjige so za vse iste. S tem, da si prebral knjigo, se ne moreš hvaliti, ker ti to ne bo pisalo na majici. Prava lepota je v tem, da bereš zase.
Iz tega duha demokratičnosti in knjige kot kulturne dobrine Valentina črpa tudi osvežujoč optimizem glede založništva. Slovenski založniki so, pravi, artikulirani, odzivni in prilagodljivi. Trenutno kot scenaristka soustvarja dokumentarni film za gostovanje Slovenije kot častne gostje na knjižnem sejmu v Frankfurtu – a se ji to, začuda, ne zdi nehvaležna naloga. Kajti uspeh posameznih avtorjev bo ugodno vplival na recepcijo slovenske literature kot celote.
Sploh pa je še najpomembnejše, kako bo Frankfurt odmeval doma. »Kadar zmagujejo naši košarkarji, bi vsi igrali košarko, kadar odbojkarji, bi vsi igrali odbojko. Naj bo tako tudi s knjigami!« Če nam uspe prepričati knjigotržce, da na policah naredijo več prostora za male založbe, in bralce, da po teh policah malo bolj pobrskajo, potem bo slovenski knjižni trg lahko deloval vsak dan, ne samo v času knjižnega sejma.
Mogoče je zato treba mlade včasih tudi siliti s težkimi teksti, če že ne ravno z vampi. Vse, kar preberemo, nas oblikuje, uči nas razumeti čustva in poimenovati stvari sveta. In če se izkaže, da je naš besednjak pomanjkljiv, ga lahko pomagajo izboljšati tudi založniki.