»Vase poglobljen človek v teku najde svoj notranji mir, večji stik s seboj!«
Beno Arnejčič, doktor znanosti s področja psihologije in učitelj z večletnimi izkušnjami v vojski, obrambnem sistemu ter v šolstvu, je kot docent zaposlen na Pedagoški fakulteti v Kopru. Prav tako je svetovalec in terapevt medicinske hipnoze. Pomaga šolarjem in vsem tistim, ki potrebujejo več motivacije, samozavesti in poguma za vzajemno učenje in sproščeno življenje. Je odločen zagovornik gibanja v vseh razsežnostih telesa, psihe in odnosov, svoja spoznanja pa je združil v monografiji Tek in beg. Pred vrhuncem letošnje tekaške sezone smo se z njim pogovarjali o novi knjigi in teku nasploh.
Bukla: Zakaj še ena knjiga o teku in zakaj naslov Tek in beg?
Arnejčič: Zaradi paradoksa, da je na eni strani vse več tistih, ki tečemo, in na drugi vse več tistih, ki zavračajo tek kot nezdrav ali pretiran način gibanja. Sodobni človek se vse manj giblje na lastnih nogah, posledično pa se marsikdo obrača v vse bolj nezdrav življenjski slog. Tek in beg sta dva pola istega kovanca. Ne moremo ju razdružiti. Oba sta kot naravni obliki gibanja del naše zavesti, predvsem pa podzavesti. Oba nam omogočata preživetje. Ključno je ravnotežje med njima v vsakdanjem življenju. Zanimivo je, da je slovensko narečje ohranilo obe obliki. Primer: v nekaterih krajih na Štajerskem rečemo: »Greva bejžat!« ali pa »Kdaj bova šla letat?« V knjigi zato predstavim zlasti tiste nezavedne dejavnike človeka, ki ga motivirajo za tek in druge oblike gibanja, in pa tiste, ki ga ženejo čez meje njegovih zmožnosti, v patološke oblike, ko gibanje postane svoje nasprotje – beg od sebe v izčrpanost telesa, duha in psihe, izgorelost, zasvojenost, anksioznost, depresiranje in depresijo.
Bukla: Kaj pa je po vašem smisel teka kot rekreativne dejavnosti?
Arnejčič: Smisel teka je spoznavanje in samouresničevanje sebe kot celostnega bitja. Vsak človek išče svoj prostor pod soncem. Smisel teka je ravnotežje med svobodo in odgovornostjo do sebe in drugih, je postavljanje meje sebi in drugim, da potem lahko gradimo odnose in vzpostavimo zaupanje. To lahko storimo samo, če smo do sebe blagi, samodisciplinirani ter odgovorni do te mere, da se zavedamo, da je naše telo naš hram, da ga imamo radi takšno, kot je, v svojih občutkih, svojih čustvih ter celostnem izražanju in doživljanju sebe do drugih in drugačnih. Smisel teka je, da smo vzorniki tistim, ki jih je strah gibanja, ki si ne zaupajo dovolj, da bi zapustili zavetišče dnevne sobe in stekli svoji svobodi in zdravju naproti.
Bukla: V čem je, če je, po vašem mnenju smiselna tekmovalna razsežnost teka pri rekreativcih?
Arnejčič: Najbolj klasičen odgovor bi bil v tekmovanju s samim seboj. Pa ne gre samo za to. Strokovnjaki so si edini v mnenju, da se današnje dejavnosti vse bolj usmerjajo v tekmovanje in manj v sodelovanje. To krepi individualno in kolektivno sebičnost v skupnosti in družbi. Tekmovanje je treba uravnovesiti v pomenu in praksi.
Pri nas tekačih gre za nekaj, kar prinese tekaška izkušnja. Kar se v gibanju, ki je tekmovanje, vsadi v nezavedni um kot lepo in spodbudno, te pelje navzgor, višje in višje. Pri tekmovanju ne gre zgolj za hitrost in dokazovanje športnega uspeha. Gre za srčnost, ognjevito predanost sebi, da bom naredil ali naredila to, kar sem si obljubil oziroma obljubila. Gre za tekmovanje z modrostjo srca. Zdrava tekmovalnost je tista, ki nastane kot rezultat motivacije, sodelovanja in dogovora. Če je človek preveč obremenjen z izgubo ali zmago, v prvem primeru postane nesrečen in nemotiviran za druge dejavnosti, v drugem primeru pa zmaga lahko okrepi njegovo samozavest na drugih področjih življenja in dela. Zmaga in poraz ponikneta globoko v človekovo podzavest. Zmaga je rezultat posameznikove volje in prizadevanja za nekaj, kar si želi uresničiti. Rezultat zmage se pri posamezniku kaže kot veselje nad doseženim rezultatom. Poraz je neuspeh posameznika v prizadevanju za dosego cilja na določenem področju.
Bukla: Kakšne pa so socialne razsežnosti vztrajnostnega teka? Kako jih opredeljujete?
Arnejčič: Tek v skupini je druženje in oblika vzajemnega učenja. Tekaška skupina počasi, a zanesljivo skozi treninge oblikuje tovarišijo, notranje trdno tekaško skupino. Rodijo se prijateljstva, partnerstva, tudi ljubezni. Tekaška skupina povezuje posameznika s podobnimi vrednotami. Med tekom v bolj ali manj strnjeni skupini se lahko pogovarjaš s kolegi. Tudi tek v strnjeni skupini je svojevrstno doživetje, tek v ritmu oblikuje kohezivnost, notranjo trdnost in omogoča pogovore v različnih parih in v troje. Tak tek v zavetju gozdnih poti in po barviti jesenski naravi razvedri duha in okrepi povezanost skupine. Izjemna skupinska izkušnja je tek trojk, kjer se naučimo teči v skupini s počasnejšimi in hitrejšimi od sebe.
Bukla: Kako opredeljujete distinkcijo med tem, da človek »teče k samemu sebi«, in tem, da je tek zanj beg od samega sebe in bližnjih?
Arnejčič: Tek k sebi je tek psihofizičnega ravnovesja. To je gibanje v zmernem ritmu, tekanje v tekaški ali drugi skupini, tek, ko poslušam sebe in tečem zato, da bi užival, da bi imel sebe rad, da bi se dobro počutil v telesu in psihi. Tek od sebe pa je pretiravanje v gibanju, je dokazovanje drugim in iskanje pozornosti. Če se izrazim metaforično, ko tečem od sebe, sem podoben mački, ki lovi svoj rep. Tek od sebe je pretiravanje, ki postopoma vodi v zasvojeno vedenje. Tekaška množica je poleg tistih, ki tečejo k sebi, sestavljena tudi iz tistih, ki v današnjem času umetnih potreb poskušajo s tekom zapolniti ali nadomestiti čustveno praznino, nezmožnost navezovanja stikov, družabnih stikov. Takšni tekači po navadi tečejo sami, v skupino pa se vključijo takrat, ko tekmujejo. To jih vodi stran od svojega notranjega jaza, stran od drugih in bližnjih.
Bukla: Kako je človekova osebnost povezana z njegovim odnosom do teka?
Arnejčič: C. G. Jung pravi, da je človekova osebnost dinamična in se spreminja v skladu z okoliščinami. Vase poglobljen človek, introvertirana osebnost v teku najde svoj notranji mir, večji stik s seboj. Tek ga okrepi in bolj poveže s samim seboj in z drugimi. Navzven, k drugim obrnjena osebnost, pogosto zelo zgovorna in komunikativna, pa skozi tek okrepi svojo socialno vez. Tek postane socialno lepilo, tudi njegov varen prostor. Tekačeva osebnost, ne glede na to, ali je introvertirana ali ekstrovertirana, postane s tekom še bolj dinamična. Tek namreč ugodno deluje na človekovo psihodinamiko. Človek v gibanju doživlja drugače, celostno, bolj polno, sliši več, vidi poglobljeno, čuti s vsemi čutili in uri svojo intuicijo. Tek k sebi, umirjen tek v skupini ali samostojni tek v naravi uravnoteži človekova čustva in čustvovanje.
Bukla: Kateri so po vašem mnenju, izhajajoč iz Junga, ključni tekaški arhetipi?
Arnejčič: Arhetipi so vizualne podobe, ki vsebujejo psihološke podatke. Zato predstavljajo tekaču in tekačici ključ do osebne moči. Ne vidimo jih, temveč čutimo, ko se vprašamo, kdo sem jaz tekač ali tekačica ali kdo sem jaz človek v gibanju. Vsak, ki se fizično premakne iz mirovanja v gibanje, ki steče, se notranje poistoveti s simbolnimi vzorci podzavesti. Ti so naši duševni motivatorji. S pomočjo arhetipov pridemo do pristnega doživljanja teka. V prvem poskusu doživljanja teka trčimo na dve njegovi temeljni lastnosti: vzdržljivost in vztrajnost. Zakaj se nam zdi tek na prvi pogled nezahteven, vendar mnogi ne premorejo dovolj volje in notranje moči, da se premaknejo, in še več, da vztrajajo v tej naravni obliki gibanja telesa in duše? Arhetipi nam ponudijo razumevanje, spoznanje in vpogled v globino svoje notranje moči, natančneje v intuicijo. V knjigi predstavljam najbolj značilne arhetipe tekačev. Nastali so na osnovi poglobljenega opazovanja z udeležbo in analize. Najbolj značilni so: bosonogi otrok kot sestavni del arhetipa neomadeževani (The Innocent), gozd – narava kot del arhetipa psihično ravnovesje (Psychic Equlibrium), športnik/športnica kot strukturni del arhetipa notranji jaz (Internal Self) in arhetipa persona, zmagovalec/zmagovalka kot del arhetipa junak in arhetipa analiza razlikovanja, duhovni iskalec/iskalka kot sestavni del arhetipa ranjeni/-a zdravilec/zdravilka in arhetipa notranji jaz.
Bukla: Tek opredeljujete tudi kot trans fenomen. Lahko podrobneje pojasnite?
Arnejčič: Trans je človekovo naravno in vsakodnevno stanje. Opredelimo ga kot katerokoli stanje zavesti, ko ima oseba zoženo in usmerjeno pozornost. Pogosto se to zgodi ob zasanjanosti, dolgočasju, ko se osredotočamo na misli, predstave čustva in občutke. Zoženo in usmerjeno pozornost pa ima človek tudi takrat, ko opravlja ponavljajočo dejavnost, ko stopnjuje in absorbira pozornost. Tek je kot oblika gibanja ponavljajoča dejavnost. Zato imajo vse vrste gibanja veliko skupnega s transom. Trans fenomeni se pojavljajo tudi v procesu drugega dejavnega gibanja – hoji, kolesarjenju, plavanju itn. Vsak izmed nas je sposoben vstopiti v to stanje zožene pozornosti in prostovoljno izstopiti iz njega. V stanju transa ima človek lažji dostop do virov notranje moči, ki se jih ne zaveda. S pomočjo transa se lahko učinkovito pripravimo na tek, ki postane naša socialna veščina, s katero se osvobodimo skrbi, strahu in drugih tesnobnih stanj, da bomo svoj nezavedni um odprli kreativnemu učenju.
Bukla: Katere tekaške prireditve se boste udeležili v prihodnje in s kakšnim namenom?
Arnejčič: Naslednja tekaška prireditev bo udeležba na teku na deset kilometrov v Novem mestu. Na tekmi bom sopotnik v nežni, ognjeviti in igrivi spodbudi kot oče svoji hčerki Lei.
Bukla: Hvala za pogovor in srečno na vseh prihodnjih poteh!