»Velika literatura nas uri v tem, da smo zmožni bolje dojemati svet!«
Tomo Virk (1960) je redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, poleg tega pa prevajalec številnih zahtevnih del iz risa filozofije in literarne teorije ter avtor mnogih strokovnih monografij s področja literarne teorije. Na tem področju velja za nesporno avtoriteto, hkrati pa je tudi angažiran premišljevalec o stanju literature v današnjem, postmodernem svetu. Z njim smo se pogovarjali o njegovih najnovejših prevodih in o prihodnji usodi in vlogi literature nasploh.
Rugelj: Nedavno je izšel vaš prevod knjige Sistem transcendentalnega idealizma, lani pa knjiga Nietzsche: biografija njegovega mišljenja. Obe sta izšli v zbirki Labirinti, ki jo izdaja LUD Literatura. Zakaj ste se odločili za prevod teh dveh monografij?
T. Virk: Prevod knjige o Nietzscheju je predlagal urednik zbirke Matevž Kos, ki je sam odličen poznavalec Nietzschejeve filozofije in njegovega vpliva na slovensko literaturo. Prevod Schellingovega dela sem predlagal sam. Všeč mi je bila Schellingova teza iz sklepnega poglavja knjige, ki podeljuje umetnosti, zlasti literaturi, najvišje spoznavno mesto in jo glede tega celo postavlja nad
filozofijo.
Rugelj: Po kakšnem ključu izbirate prevodna dela? So ta potem tudi neposredno vključena v izobraževalni proces na fakulteti, kjer poučujete? Občutek imam, da se je zbirka Labirinti iz literarne teorije v zadnjem času razvejila tudi proti filozofiji?
T. Virk: Ne glede na to, ali mi knjigo v prevajanje ponudi urednik ali jo izberem sam, v zadnjem času prevajam bodisi tista dela, ki mi pomenijo prevajalski ali intelektualni izziv, ali pa tista, za katera sem prepričan, da jih slovenski kulturni oziroma duhovni prostor potrebujeta. Izmed knjig, ki sem jih prevedel, jih je v izobraževalni proces na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, kjer poučujem, neposredno vključena le peščica. Pri predmetih, ki jih predavam sam, gre za eno ali dve knjigi. Res pa je, da bi moral razgledan komparativist poznati skoraj vse.
Kar zadeva zbirko Labirinti, ki jo s premišljeno roko vodi Matevž Kos, je ta, kolikor lahko presodim, pravzaprav od samega začetka objavljala prevode knjig, zanimivih tako za literarno vedo kot za filozofijo. Močna navezanost primerjalne književnosti na filozofijo je dediščina Dušana Pirjevca in Janka Kosa, in sam razumem Labirinte kot nekakšno nadaljevanje te usmeritve. V tej zbirki ni bilo doslej prevedeno nobeno filozofsko delo, ki ne bi bilo tako ali drugače pomembno tudi za razumevanje literature ali literarne vede.
Rugelj: Sprašujem tudi zato, ker ste v svoji monografiji Primerjalna književnost na prelomu tisočletja ugotavljali tudi to, kako so v drugi polovici dvajsetega stoletja nove discipline, recimo prevodoslovje, postkolonijalne študije, teorije večkulturnosti, začele spodrivati primerjalno književnost, ki je bila poprej osrednja »literarnovedna disciplina«. Kako gledate na literarno teorijo v tretjem tisočletju? Kam se razvija? Kako pomembna je? Kaj je v njenem ospredju?
T. Virk: Po mojem prepričanju med literarno vedo oziroma primerjalno književnostjo in filozofijo ne gre za tekmovalnost, temveč za plodovito sodelovanje, ki ima svoje poreklo že v grški antiki. Tudi kar zadeva druge, v vašem vprašanju omenjene discipline, moram povedati, da je primerjalna književnost že po definiciji naravnana na sodelovanje z vsemi drugimi umetnostnimi, humanističnimi in družboslovnimi vedami. Do nezdrave tekmovalnosti prihaja v zaostrenih razmerah ekonomsko-tržnih pogojev delovanja, ki, žal – in v ostrem nasprotju z naravo humanistike –, veljajo tudi tu.
Táko stanje potem oblikuje perspektive razvoja literarne teorije v »tretjem tisočletju« oziroma vsaj na njegovem začetku. Sam bi literarnovedne pristope zelo v grobem razdelil v dve usmeritvi, ki sta obe pomembni in dragoceni, čeprav vsaka drugače. Bolj filozofsko usmerjeni del literarne vede ukvarjanje z literaturo razume kot hermenevtično dejavnost. Zdi se mi, da je usoda tovrstnih pristopov tesneje povezana z vlogo in usodo literature v sistemu družbenih vrednot. Če bi se na primer izkazalo, da literatura ni nosilka posebej dragocenih, estetsko zakodiranih vrednot in spoznanj, bi se pomen hermenevtičnih pristopov verjetno precej zmanjšal. Druga smer sodobne literarne vede oziroma literarne teorije, ki se močno bliža področju sociologije, ubira glede tega manj tvegano, zato pa po mojem mnenju od samega »duha literature« morda nekoliko odtujeno pot. Literaturo preučuje kot enega od družbenih podsistemov in jo zanima predvsem ali celo zgolj ta sistemski, morda bi lahko rekli tudi: strukturalni vidik celotnega literarnega polja.
Rugelj: V svoji zbirki esejev Izleti čez mejo ste se posvetili prozaistom, ki so vam pri srcu iz različnih razlogov, od španskih, srednjeevropskih do ruskih. Kateri sodobni tuji avtorji se vam na splošno zdijo najbolj zanimivi in vredni branja? Oziroma z drugimi besedami: kateri leposlovni avtorji so stalno na vaši bralni polici?
T. Virk: V zadnjem desetletju so na moji bralni polici stalno predvsem sodobni ruski prozaisti, verjetno zato, ker mi je zelo všeč ruski jezik, morda pa tudi iz nekakšne nostalgije po klasični ruski literaturi, ki mi je najljubša. Kolikor mi dopušča čas, skušam čim bolj slediti tudi drugim sodobnim avtorjem in avtoricam. Seveda pa je celotna sodobna literarna produkcija povsem neobvladljiva; že samo slovenska, na primer, kaj šele svetovna. Nujno je načelo bralne selekcije. Sam se denimo omejujem na tiste najbolj znane tuje avtorice in avtorje, ki so prejeli odmevne nagrade, ali pa na tiste, ki jih imamo v slovenskem prevodu; pa še tu zmorem prebrati zgolj skromen delež.
Pritegne me marsikaj: Jorge Saramago, Javier Marías, John M. Coetzee, Nadine Gordimer, Paul Auster, Orhan Pamuk, Martin Walser, in še bi lahko našteval. Trenutno berem Jonathana Franzna, tisti največji med sodobniki pa je zame še vedno García Márquez.
Rugelj: Kje v tem kontekstu vidite slovensko literaturo? Ali sledi svetovnim trendom? Iz vaše študije k izboru v knjigi Sodobna slovenska krajša pripoved, v katero ste umestili slovenske kratke zgodbe iz zadnje četrtine dvajsetega stoletja, lahko razberemo, da domači avtorji s svojim pisanjem sestavljajo pisano paleto smeri, žanrov in pristopov. Kako vidite slovensko literaturo v 21. stoletju?
T. Virk: Sam glede slovenske literature v primerjavi s svetovno nisem pretirano kritičen. Mislim, da je v solidni kondiciji. Res je, da imamo razmeroma redko priložnost brati káko zares veliko delo, ki nas povsem prevzame in bi ga brez zadrege postavili ob bok velikim tujim, vendar to bržkone velja za večino književnosti na svetu. Po mojem mnenju je to celo nekakšen naravni ritem.
Po zaslugi literarnih revij in ažurnih prevodov se imamo Slovenci priložnost seznanjati s tem, kar se sočasno dogaja v drugih književnostih, zato nekaj desetletnega literarnega zamudništva, kakršno je bilo značilno za naše sledenje tujim literarnim trendom nekoč, pravzaprav ni več. Je pa res, da so ti trendi v zadnjem času bodisi izjemno splošni, ali pa gre bolj za posamezne pojave, ni pa več kompaktnih, jasno profiliranih in prepoznavnih literarnih smeri tako kot v preteklosti.
Kar zadeva usodo slovenske literature v 21. stoletju, je ta po mojem povezana z usodo literature nasploh. Potencialno jo ogrožata dva, med seboj tesno povezana pojava: hiperprodukcija in vrednotenjski relativizem. Postmoderni teoretski »izmi« so pokazali na nevzdržnost vrednostnih hierarhij kot objektivnega absolutnega merila, niso pa ponudili ustrezne alternative. Pomembno se je zavedati, da so merila vrednotenja načeloma subjektivna, najpogosteje podvržena takim ali drugačnim interesom in vzvodom moči; vendar zgolj taka ugotovitev v skrajni posledici vodi v inflacijo instituta literarne vrednosti in spodbuja drugačen pogled na literarno polje kot tako. Po tem drugačnem in danes razmeroma razširjenem pogledu so temeljne odlike tega polja predvsem pestrost, raznolikost, želja po sodelovanju in tudi možnost takega sodelovanja za vsakogar. Ta proces preoblikovanja literarnega polja bi se dalo za marsikoga všečno in aktualno formulirati tudi takole: literatura (bodisi kot proizvodnja ali kot proizvod) postaja kapital, pravično razdeljen med vse in ne več prihranjen le za aristokratsko literarno elito. To, kar danes vsaj za silo še vedno razumemo z izrazom »literatura« (ker nam je, če ne drugače, tako vcepljeno v zavest s šolskim kanonom), bo, če bo prevladala ta težnja, ki tudi literaturo v skrajni posledici meri z vatlom politične ekonomije, postalo nekaj drugega. Seveda, pojem »literatura« je v preteklosti že spreminjal pomen in obseg; nič nenavadnega ne bo, če ga bo tudi v prihodnje. Ali nam je to vsem všeč, je pa že drugo vprašanje.
Rugelj: Kakšna se vam v teh časih, ko se kulturo potiska na obrobje, zdi moč literature? Ima še zmožnost prebiti splošno apatijo in pozitivno aktivirati bralce in ljudstvo na splošno? Kaj je torej po vašem družbena vloga literature v teh časih?
T. Virk: Literatura je v preteklosti odigrala različne družbene vloge; kot vemo, je na samih začetkih pogosto imela ritualno vlogo; v devetnajstem stoletju je bila za precejšen del evropskih narodov neprecenljivega pomena kot nosilec, garant in dokaz narodne identitete; v dvajsetem stoletju so skušali pisatelje ponekod s pridom uporabljati kot družbeno izjemno pomembne inženirje človeških duš; spet drugod so borci takih in drugačnih vojsk svoje enote poimenovali po pesnikih in pisateljih ali za dvigovanje bojne morale recitirali njihova dela; pri mnogih narodih, tudi pri nas, je literatura v obdobju političnega enoumja nadomeščala manjkajoče institucije demokratičnega idejnega pluralizma itn.
Na vprašanje, ali ima literatura tudi še danes primerljivo družbeno vlogo, pa ni prav lahko odgovoriti. Tako kot vselej se seveda tudi danes pisatelji in pisateljice v svojih delih odzivajo na aktualna ali bolj dolgoročna družbena vprašanja. Vendar v tkivo današnje družbe, tak je vsaj moj vtis, s tem ne zarežejo več tako odločno kot nekoč. Tak angažma na neki način tekmuje z drugimi angažiranimi diskurzi v vplivnih javnih občilih, in kot kažejo odzivi, bralci (celo t. i. »profesionalni bralci«) tovrstna dela presenetljivo pogosto sprejemajo glede na svoja ideološka prepričanja – torej približno tako, kot na primer časopisno kolumno, polemiko, intervju ali politični program.
Literatura je vedno bila tudi na ta način angažirana in je tudi tako bila pomemben družbeni dejavnik. A po mojem je precej več kot to; trajno družbeno pomembna je zaradi nečesa drugega. Njen nenadomestljivi pomen je lahko le v njeni specifiki, le v tem, kar lahko da zgolj ona sama, ne pa v tem, kar lahko posredujejo tudi drugi diskurzi. Posebnost velike literature, te, ki smo je bili vsaj doslej vajeni imenovati umetniška, je po mojem ta, da s svojo specifično literarno strukturo na edinstven način omogoča začasno vživljanje v tisto, kar nam je sicer tuje in je za nas drugo. Tako nas uri v tem, da smo zmožni bolje dojemati svet, v katerem živimo, z vsemi njegovimi nasprotji, omogoča nam na primer, da se vsaj za hip prestavimo v notranjost nam povsem tuje, morda celo sovražne duševnosti, ki pa je enako avtentična in realna kot naša lastna. Vse to nam omogoča, da na stvari – če si sposodim misel literatke in filozofinje Iris Murdoch – bolj gledamo kot na take, kakršne dejansko so, kot bi nanje gledali sicer, se pravi, da zmoremo bolje pogledati prek naših lastnih ideoloških omejitev in sebičnih interesov. Razvijanje take zmožnosti vodi v kulturo razumevanja, strpnosti, sožitja, solidarnosti, spravljivosti in pravičnosti. In kaj bi lahko bilo danes družbeno pomembnejše od tega?
Rugelj: Se strinjam. Lahko poveste še kaj o vaših prihodnjih prevajalskih in/ali strokovnih projektih?
T. Virk: Prevajalski so trenutno odvisni od več okoliščin, tako da o njih ne morem povedati ničesar določnejšega. Kar zadeva strokovne projekte: že nekaj let počasi spravljam skupaj daljšo razpravo o literaturi in etiki, sicer pa nameravam naslednjih nekaj let posvetiti urejanju zbranega dela Vladimirja Bartola – kar je zame precej novo, a zelo mikavno področje delovanja.
Rugelj: Tomo Virk, hvala lepa za pogovor in veliko uspehov pri vašem nadaljnjem delu.