Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

Vesna Milek in njen novi roman Če

Samo Rugelj, Bukla 4, december / januar 2005/06

Vesna Milek in njen novi roman Če

Vesna Milek, ki že nekaj let redno objavlja precej odmevne intervjuje z medijskimi osebnostmi v Sobotni prilogi, nam je pred tremi leti, tik pred poletjem, skoraj hkrati z vlogo fatalke v Mobitelovem oglaševalskem spotu, predstavila tudi svoj prvi literarni izdelek Kalipso. Knjiga, ki nam je vstop ponudil skozi naslovno (žensko) špranjo, je bil dnevniško pisan roman, v katerem Rebeka, fatalna petindvajsetletnica, v hlastanju za neskončnostjo, ki se ji ves čas sesuva v nič in se potem destruktivno obrača proti njej, divja od enega moškega do drugega, od Grčije, do Francije in Kanade, na koncu pa se vedno vrača domov k tretjemu, ki jo vedno čaka, vedno posluša in vedno sprejme. Erotično obarvano in silovito žensko pisanje, v katerem bi lahko brez problema prepoznali tudi nekatere avtobiografske elemente, kar opomba na začetku knjige zanika, pa hkrati v isti sapi tudi zanika zanikovanje, je pri nas zbudilo precej pozornosti, prvi natis knjige je hitro pošel, v knjižnicah pa so še leto zatem vrstile vrste za ta roman. Letos se Vesna tik ob knjižnem vrača sejmu vrača z romanom Če.

Bukla: V Kalipsu je bila glavna junakinja razuzdana 25-letnica, v Če je to precej zdolgočasena in svojega tipa naveličana 30-letnica. Avtobiografsko?
Vesna Milek: Vse, kar napišem, je moje, ker prihaja iz mene, iz moje glave, iz mojega telesa. In tam res niso samo stvari, ki so se mi zgodile, ampak veliko več tistih, ki se niso, pa bi rada da bi se, ali tiste, za katere se bojim, da bi se. Pa tudi -- nimam več trideset let in za razliko od moje svetlolase junakinje trdo delam. (nasmešek)

Bukla: Če je bil Kalipso pisan instinktivno, silovito in frenetično, je Če disciplinirano in narativno premočrtno. Namen ali stanje duha?
Vesna Milek: Stanje duha prav lepo zveni. (nasmešek) Še lepše se mi zdi, da uporabljaš besedo \"disciplinirano\", s katero se nikoli nisem mogla identificirati. Kalipso sem pisala pri svojih 23-ih, 24-ih, kar je deloma krivo za silovit, instinktiven način pisanja, pa tudi namenoma sem želela ujeti obsesivni ritem pisanja dekleta, ki pada v ekstremna stanja in dnevno niha od evforije do depresije; obnašanje, ki meji že na manično depresijo. V romanu Če pa gre za junakinjo, ki si želi, da bi živela polno, divje, ekstatično, pa se je ujela v določene  vzorce, v udobno malomeščansko življenje, v zdizajnirano stanovanje, z belo dizajnersko zofo. Njeno življenje je življenje fantazm, sms-ov, hrepenenj, velikih pričakovanj, scenarijev v njeni glavi, ki se nikoli ne zgodijo, in moškega, s katerim je, a ga ni. Zato je najbrž tudi stil pisanja bolj umirjen, na trenutke kliničen.

Bukla: To pomeni, da se je tudi Vesna Milek v zadnjih letih umirila?
Vesna Milek: Upam, da ne. Čeprav bi bil, vsaj po družbenih normah, skrajni čas, da začnem živeti bolj umirjeno \"malomeščansko\" življenje. 

Bukla: Zgodba pripoveduje o uspešnem mladem paru z izpraznjenim odnosom, ki na svojem potovanju po Italiji pade v dekandentno druščino. Bralca v Kalipsu si peljala od Grčije in Francije do Kanade, sedaj pa le malo čez mejo. Zakaj?
Vesna Milek: Zakaj? Zato, ker sta to zelo odločno hotela oba junaka. Prvič se mi je zgodilo, da sta junaka uveljavljala svojo voljo proti moji. Vesni osebno je bliže Francija kot Italija, bliže kot Positano ji je Pariz, ampak junaka sta hotela v Italijo, in čeprav sta se v moji glavi najprej odpeljala dalje do Provanse, sta onadva hotela ostati v Italiji. Kaj bi po vašem lahko naredila? 

Bukla: Je bilo po dekadenco potrebno v Italijo? Se ne bi mogla ustaviti že na Krasu? Ali pa je Slovenija za Vesno Milek premajhna, premalo zanimiva, premalo ekscesna?
Vesna Milek: Kot sem rekla, tokrat sta odločitev prevzela oba junaka, plastik in njegova \"hrepeneča\" ženska. Ker sta majčkeno tudi snoba, sta si pač zaželela klasično \"umetniško\"  potovanje v Firence, pa čeprav ju bolj kot Casa Buonarrotti zanimjo izložbe Prade, Guccija in Dolce&Gabbane. Zabava v beli vili v pečini na obali Amalfi pravzaprav sploh ni tako ekscesna, dekadentna, bolj jo kot tako sprejemata junaka, ki pričakujeta, da bosta z dekadenco dobila novo injekcijo poživila v posušen odnos. Če je pač roman o prevelikih pričakovanjih, ki preverjeno ubijejo odnos. A še zmeraj pričakujemo. In če že hočeš: ja, zame je Slovenija premajhna, ampak majhnost je ljubka in udobna, zato sem še zmeraj tukaj.

Bukla: Se bo tvoj naslednji roman (morda tako kot pri Vedrani Rudan) iz eksotičnih lokacij vrnil v Slovenijo, morda v kako podstandardno stanovanje?
Vesna Milek: V podstandardnem stanovanju je že bil. V Kalipsu sta glavni junakinji falirani študentki, cimri v stanovanju, kjer spita v isti postelji in študirata za isto zdrsano mizo. Sicer pa se mi Italija ne zdi ne vem kako bolj eksotična od Slovenije, čeprav nimamo Firenc, ne San Gimignana. Roman se je sicer začel v Ljubljani in hotela sem, da bi najprej ostala v Ljubljani, vendar se je v junakoma zgodil impulz, ki ga srečamo v precej slovenskih romanih - junaki hočejo ven, čez mejo, da se ne bi zadušili. Potovanje telesa je v večini primerov tudi potovanje duha.

Bukla: Roman Če lahko beremo na dveh nivojih: kot študijo zamirajočega in vse bolj površinskega odnosa ali pa kot fresko sedanjosti, kjer je videz pomembnejši od vsebine. Kakšna je po tvoje sedanja medijska konstrukcija položaja ženske? Je lepa ženska lahko intelektualka ali pa se to dvoje med seboj izključuje?
Vesna Milek: Uh, to je vprašanje za misice. Mislim, da nikoli nisem začutila potrebe, da bi se kot Marilyn Monroe fotografirala z Joycevim Uliksesom v rokah. Je pa res, da je ženska, ki jo nekateri označijo za \"privlačno\", še vedno žrtev raznih stereotipov. Primer: V šestdesetih letih je bila znana (in lepa) bodyartistka v krogih svojih umetniških kolegic označena kot ekshibicionistka. Ko je dobila raka na dojki in je potem nadaljevala z bodyartom na isti način kot prej, le da je bilo njeno telo \"iznakaženo\" in kakih dvajset let starejše, so ji njene intelektualne kolegice podelile status \"umetnice\". O medijskem konstruktu ženske pri nas je nesmiselno govoriti, ker so mediji pri nas vse bolj - sinonim za rumeno.

Bukla: Ali zate obstaja žensko pisanje, ženske pisave ali je to predalčkanje racionalnega moškega uma?
Vesna Milek: So moški, ki so pisali kot ženske (Flaubert, Lawrence ...), in so ženske, ki so pisale kot moški (Jane Austen, Margaret Atwood ...).  Ženskam je bilo v zgodovini dovoljeno manj, razlika med moškim in ženskim pisanjem je torej predvsem družbena. Žensko pisanje je zame pisanje, ki je bolj magično, čutno, mehko, okroglo, bolj intuitivno in iracionalno. In tako lahko piše tudi moški, pa čeprav nikoli ne bo doživel menstrualnih bolečin ali nosečnosti. Tisti, ki piše,je vedno moški in ženska hkrati.

Bukla: V tvojih intervjujih najpogosteje srečamo filmske obraze, ob tem da imamo pisateljev in domačih romanov neprimerno več. Se ti ne zdijo dovolj atraktivni?
Vesna Milek: Najprej, s to trditvijo se ne strinjam. Filmarji npr. trdijo, da je v SP več literatov. Imela sem zelo navdihujoče pogovore z literati, kot so Lojze Kovačič, Drago Jančar, Andrej Blatnik, Tomaž Šalamun, Barbara Korun ... Mimogrede, nikoli si ne bom oprostila, da nisem imela priložnosti narediti intervjuja z Danetom Zajcem ... Za  mano je tudi kup intervjujev s pisatelji mlajše generacije od Polone Glavan, Andreja Skubica, Dušana Čatra, Aleša Štegra ... Bo dovolj? 

Bukla: Hm, morda. Ali lahko pričakujemo, da bodo v knjižni obliki izšli tudi tvoji intervjuji? 
O tem sem se že pogovarjala s simpatičnim urednikom - in ko me je ravno prepričal, sem toliko časa mečkala, da se bojim, da je že obupal nad mano (ta simpatični urednik je urednik Bukle in, Vesna, ponudba še velja, op. ured.).

 


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...