Viseči vrt
Patrick White (1912– 1990) velja za enega najpomembnejših angleško pišočih avtorjev dvajsetega stoletja. V času življenja je objavil dvanajst romanov, tri zbirke kratkih zgodb in osem iger. Za izjemen doprinos k literaturi je leta 1973 kot edini Avstralec prejel Nobelovo nagrado. Whitovo pisanje zaznamuje brezmejno, metafizično žarenje avstralske pokrajine in človeškega duha na eni ter neizprosno razdiranje družbenih konvencij in jedko smešenje človeških plitvin na drugi strani.
Viseči vrt
Patrick White
prevod: Jure Potokar
Miš, zbirka Bisernice, 2013, t. v., 196 str., 28,95 €, JAK
Eno od sidrišč njegove pisave je tema identitete, ki izrašča iz občutja izkoreninjenosti in nepripadnosti. White se je rodil v Londonu, avstralskima staršema; ko je bil star pol leta, so se vrnili v Avstralijo, a njegovo odraščanje je ostalo razpeto med obe deželi. Pri trinajstih so ga starši poslali na šolanje v Anglijo, nato je pred nadaljevanjem študija na Cambridgu dve leti delal na avstralskem podeželju. V obeh okoljih je, po lastnih besedah, ostajal obstranec.
Leta 1939 je v Londonu izšel njegov prvi roman Happy Valley; zatem je nekaj časa živel v Združenih državah Amerike, kjer je napisal The Living and the Dead (1941), a se je ob izbruhu druge svetovne vojne vrnil v London, kjer se je pridružil britanskemu letalstvu in bil poslan na Srednji vzhod – v Egipt, Palestino, Grčijo. Tam je spoznal grškega oficirja Manolija Lascarisa, ki je postal njegov življenski partner. Po vojni sta se nastanila v bližini Sydneya, kjer sta skupaj živela do Whitove smrti.
White je nenehno držal zrcalo avstralski kolonialni in postkolonialni družbeni stvarnosti. Posebej kritičen je bil do njene vulgarnosti, ploskega pragmatizma in umanjkanja vsakršne transcendence, ki so (bili) v ostrem nasprotju z Whitovim pogledom na svet, v katerem – kot je zapisal eden od kritikov – »peščica žarečih, plemenitih, odrešenih duš, vedcev, ostaja zvesta sebi med maso /../ jedcev zrezkov, sanjavcev najbolj plitvih sanj.«
Takšni (religiozni) vidci so tudi štirje osrednji protagonisti romana Na ognjenem vozu (1961), enega najbolj cenjenih Whitovih romanov, ki je preveden tudi v slovenščino. Zaradi svojega daru vsak od njih – ekscentrična dedinja; aboriginski slikar in občasni pijanec; migrantski delavec, ki je preživel holokavst in perica – postane izjemno ranljiv, saj zatohlo avstralsko predmestje petdesetih let prejšnjega stoletja kleca pod težo omejenosti in predsodkov.
V slovenščino so prevedeni še romani Tetina zgodba (1948), Voss (1957) in Zadeva Twyborn (1980). Tetina zgodba je pripoved o Theodori Goodman, osamljeni ženski srednjih let, ki po smrti matere odpotuje najprej v Francijo, potem še v Ameriko, kjer doživi silovito izkustvo, ki je lahko bodisi živčni zlom ali razodetje. Roman Voss – ki se naslanja na življenje pruskega raziskovalca iz devetnajstega stoletja Ludwiga Leichhardta, ta je izginil med odpravo v avstralsko divjino – je mistična, z religiozno simboliko obarvana ljubezenska zgodba. Osrednji poudarek romana Zadeva Twyborn (1980), ki pripoveduje o lepem biseksualcu Eddiju Twybornu, pa je vprašanje identitete, ki ga avtor raziskuje prek dvojic: moško-žensko, kolonialno-angleško, ruralno-velemestno, malomeščansko-boemsko.
Tudi v romanu Viseči vrt, ki je sedaj izšel pri založbi Miš, je prisotnih večina zgoraj omenjenih tem. Gre za zasnovo romana, ki bi moral biti spisan v treh delih, a se zaradi avtorjevega pešanja zdravja in kasneje smrti to žal ni zgodilo. Glavna junaka, najstnika Eirene Sklavos in Gilbert Horsfall, se srečata v (čustvenem) vakuumu druge svetovne v Sydneyju, v razdrapani hiši žrtvujoče se gospe Bulpit, ki ju vzame v (začasno) rejo. Eirene je tja iz Grčije pregnala smrt očeta komunista v zaporu in nezmožnost mame, da bi skrbela zanjo, Gilberta pa iz Londona bombni napadi in mamina smrt. Eirenina temna koža in tuje zveneče ime jo nenehno ograjujo od okolice; pomanjkanje intimnega prostora in samote pa tudi od same sebe. V tipajočem odkrivanju svojih teles in notranjih svetov se onkraj besed, pa tudi dejanj, srečata in prepletata v svetli krošnji velikega drevesa. In od tam rasteta naprej, četudi fizično ločena, za vedno povezana.