Vojna Vihra je skočila čez potok
Selitvi, ki smo ju z družino opravili v zadnjih treh letih, sta na površino mojega od gradbenih podvigov vzvalovanega življenja nenadejano prinesli tudi nekaj dragocenih knjižnih najdb, ki so pestrile zlasti moja predšolska leta. Ljubke, punčkaste pripovedke o Marinki in Tikcu. Knjigo z znamenitimi Kraljevimi ilustracijami mojega prvega velikega literarnega idola, Martina Krpana, ki ga prav v teh dneh znova navdušeno prebiram svojemu petletniku. Pa zelo verjetno sploh prvo knjigo, ki sem si jo lahko izbral sam, iz kataloga Sveta knjige, ki je takrat prihajal v skoraj vsa slovenska gospodinjstva: Milnejev Medved Pu, izdaja iz leta 1977 v odličnem prevodu Majde Stanovnik, ki ga znam seveda ustrezno ceniti šele danes. To pridobitev sem očitno vzel zelo resno, saj sem knjigo najbrž sploh edinkrat opremil s svojim podpisom, točneje bi bilo reči z okornimi velikimi tiskanimi črkami V., U. in M. – zadnja iniciala je označevala Medvode, moj takratni in kljub omenjenima selitvama še vedno aktualni kraj bivanja. Saj veste: če bi v Sloveniji morda ob istem času rasla dva Urbana Vovka, da ne bi po pomoti prešla v druge roke. Pozneje v življenju sem to navado globoko preziral, zdelo se mi je, kot bi knjigo, ki je v svojem bistvu ena cenovno dostopnejših prenašalk znanja, domišljijskih svetov, priročnih nasvetov in še česa, hoteli zaustaviti na njeni nepredvidljivi poti, češ: knjiga pripada samo meni, za tem podpisom stojim jaz, njen ponosni lastnik. Le kdo bi si lahko vzel to pravico, da bi ji kratil pot do zainteresiranega bralca, ki si jo morda želi in zasluži celo bolj kot njen preponosni lastnik? Med njimi pa je bila tudi skromna, danes na polici komaj opažena izdaja Rotmanove stripovske slikanice Kralj Debeluh in sinko Debelinko, menda značilne predstavnice feljtonskega žanra, ki ga je socialističnim idejam zapriseženi svet mojega odraščanja gojil kot blažjo obliko zahodnjaškega in zato estetsko neprimernega stripa z oblački. S stališča mojega današnjega pisanja so morda še pomembnejše knjige, ki jih na seznamu znova najdenih ni. Ker so se nekje izgubile ali pa so morda – nič narobe –, ko sem jih sam prerasel in zanje nisem več kazal dovolj zanimanja, šle svojo pot. V knjigi brez izpisanega začetka in konca, kakršna je spominska, danes najbolj pogrešam serijo knjig s kobilo Vihro v glavni vlogi, tako da že nisem čisto gotov, ali si nisem vsega skupaj kratko in malo izmislil. Vendar me od te domneve odvrača dogodek, ki se mi je močno vtisnil v spomin na osnovnošolska leta. Bilo je pri tvorjenju prvih povedi. Navdušen nad junaško Vihro sem zanemaril pogostnost besedne zveze »vojna vihra« in hotel svojemu stavku na vsak način vdahniti lasten pečat, ki bi bil bolj kot šolski snovi, ki sem jo precej odsotno spremljal, odprt fantazijskemu svetu mojih knjižnih junakov. Ko sem pred razredom prebral svoj stavčni izdelek »Vojna Vihra je skočila čez potok,« je bilo moje zgodnje literarne samozavesti v hipu konec. Pregnal jo je krohot mojih sošolcev in sošolk, ki so takoj sprevideli, kako sem hotel v začeto poved namesto samostalnika pretihotapiti pridevnik. Reči ali napisati »vojna vihra« se mi še danes zdi dolgočasno, izrabljeno celo v novinarskem in zgodovinopisnem jeziku. »Vojna Vihra« pa je seveda čisto nekaj drugega, saj odlično opiše bojevitega konja, kakršnega sem imel pred očmi, ko sem sestavljal svojo obvezno šolsko poved.
Nič usodnega, ampak do tu nekje je bilo z mojimi bralnimi navadami, ki jih je zagreto spodbujala predvsem mama, vse v redu. In ta spis bi prav lahko nadaljeval z razneženim podoživljanjem svojih zgodnjih branj, če ne bi bilo na tej sliki nekaj zlaganega in nepopolnega. Približno med desetim in petnajstim letom moje starosti – morda je temu botrovala ravno šolska blamaža, kdo ve – je v mojem bralnem razvoju zazevala vrzel, ki so jo ta čas polnili izključno stripi in površno predelana obvezna domača branja. Branju, knjigam in izobraževanju predanejši del moje družine (mama in starejši brat) je to najprej spremljal s tihim in nato vse glasnejšim neodobravanjem. Seveda so pri tem odklonu od mojih predšolskih in privzgojenih mi prioritet aktivno vlogo odigrali ravno zloglasni stripi z oblački, za nameček še v srbohrvaščini, ki so za nekaj let popolnoma prevzeli moje bralsko zanimanje. Lunov Magnus strip, Zlatna serija, če se raje izognem naštevanju vseh junakov, s katerimi sem takrat delil avanture in so moj dolgočasni zamestni svet delavskega ritma in navad iz številke v številko zamenjevali z divjezahodnimi, amazonskimi, angleško-francoskimi in drugimi strelskimi, mečevalskimi in pretepaškimi obračuni, ki jih je pozneje nadomestil cinični Alan Ford. Ne vem, ali sem zares toliko užival v njihovem zbiranju in prebiranju, sem tako laže vstopil v svet starejših mladostnikov, ko sem se kot najmlajši član pridružil klubu zbirateljev, katerega ključni dokument je bil zvezek z vpisi zaporednih številk, naslovov stripov, imen njihovih lastnikov in trenutnih bralcev klubskega gradiva, ali pa je šlo za prvi upor družinskim vrednotam. Dejstvo je, da sem mladinsko književnost bolj kot ne prešprical, jo vztrajno nadomeščal s stripovskimi frazami, kot je na primer »metak me samo okrznuo«, »karamba i karambita«, pa alanfordizmi, med katerimi naj omenim le znamenito poslovico »sve za jednog, jedan za sve«. V letih, ko je moj starejši brat požiral zvezke o Tarzanu, kralju opic, Sinove velike medvedke, Dumasa, pa zbirko knjig Julesa Verna ter se po njegovih Petih tednih v balonu celo sam lotil pisanja podobnega romana, sem se sam mučil z vsako knjižno stranjo posebej. To je doseglo vrhunec v več kot osemdesetdnevnem branju Potovanja okoli sveta v 80 dneh, ob katerem je rahlo zaskrbelo celo mojega sicer prizanesljivega očeta, ki ga nikoli v življenju nisem videl s knjigo v roki. Ali pa ga je samo moralo skrbeti, ker je tako zelo skrbelo mamo. Ker je hotela na vsak način dognati, kaj tako posebnega mi ponujajo stripi, česar mi knjige ne morejo, sem ji moral med nekimi poletnimi počitnicami, ko spet nisem bral nič drugega kot stripe, poročati o svojih branjih. Morda se je za tem skrivala iskrena namera, da bi vstopila v moj domišljijski svet, ali pa je le hotela, da bi sam sprevidel svojo usodno zmoto. Takrat sem se prvič zavedel, kako banalno je lahko prenašanje vtisov na nekoga drugega in kako težko je najbrž biti – literarni kritik. Zgodbe, ki bi jo lahko obnovil, je bilo namreč komaj za vzorec, drugih stvari, ki so me pri tem tako navduševale, naj gre za besedne igre, duhovite dovtipe ali druge interne štose, pa ji nikakor nisem uspel približati. Vojna Vihra se je očitno že naskakala čez potok in postala voljna.
Naslednja etapa mojih srečevanj s knjigami oziroma oddaljevanj od njih se namreč začenja nekje tam – ali pa si to spet samo domišljam –, vsekakor pri koncu osnovne in v začetku srednje šole. Brat, ki je takrat že hodil na Bežigrajsko gimnazijo, se je naenkrat začel oblačiti in obnašati drugače, poslušati drugačno glasbo, brati »težke« knjige, med katerimi so prednjačile tiste iz zbirke 100 romanov. Pri nekaterih, brez dvoma zame najbolj fascinantnih, nisem razumel niti naslova, kot na primer pri Butorjevi Modifikaciji. Takrat se mi je v povezavi s knjigami odprla nova dimenzija: odkrilo se mi je namreč, da je lahko branje določenih knjig ravno tako močan »simbol moje posebnosti in vere v osebno svobodo«, kot bi se izrazil Nicolas Cage v Lynchevem filmu Divji v srcu, kot je bilo v prejšnji razvojni etapi njihovo zavračanje. Pri petnajstih letih seveda ni lahko razumeti Gradu, Tujca, Gnusa, Vzgoje srca, da ne govorim o Molloyju. Sproti, od stavka do stavka, sem se nekako še prebijal in razumeval, razumel pa na koncu nisem (skoraj) nič. Občutek, ki sem ga tako zvesto podoživel pri svojih prvih literarnih prevodih, ko sem popolnoma razumel sporočilo stavka, nikakor pa ga nisem znal ustrezno ubesediti v svoji materinščini. K sreči pa sem se tudi pri bojevanju s klasiki modernizma izkazal za dovolj trmastega, saj tega niti ob mučenju ne bi bil pripravljen priznati in sem se raje vztrajno grizel skozi »odrasle« knjige, kot pa si priznal, da me je večletna ignoranca mladinskega leposlovja za karkoli pomembnega prikrajšala. Zdaj že povsem voljna Vihra je čisto počasi prišla do potoka, se najprej zagledala vanj, nato pa se mirno in potrpežljivo pasla.
Urban Vovk je literarni kritik in esejist. Dela kot urednik pri LUD Literatura in občasno vodi kritiške delavnice. Je avtor knjig V teku časa, Kruh zgodnjih let in nedavne Res neznosna resnobnost!? o J. M. Coetzeeju.