»Morda lahko najina zgodba prinese delček optimizma v ta nemirni svet.«
Ljudje radi beremo resnične zgodbe s srečnim koncem, ampak slovenskih družinskih osebnih izpovedi v knjižni obliki ni prav veliko. Zato smo ob izidu knjige Srce bije v dvojini, z veseljem stopili v stik z zakoncema Rozman in skupaj podoživeli nekaj trenutkov njune zgodbe o posvojitvi dveh dečkov, ki sta jo shranila med platnice. Simpatična družinica je naseljena v objemu Kamniških planin. Alenka, ki je po rodu Kozjanka in ima svoje podjetje za poslovno svetovanje, in Igor, inženir računalništva, zaposlen na RTV Slovenija, sta v dneh ob izidu njune družinske zgodbe še bolj zasedena kot sicer, svoj prosti čas pa najraje preživljata v naravi in na kolesih, kar enako velja za njuna sedaj osemletna sinova, ki trenirata gorsko kolesarjenje.
Alenka Planinc Rozman, Igor Rozman
Srce bije v dvojini
Mladinska knjiga, 2020, t. v., 311 str., 24,99 €
Bukla: Kaj je bil osnovni motiv, da sta se odločila svoje izkušnje deliti v knjigi, in kakšni so občutki zdaj, ko vaju »vsi poznamo«?
Igor: Motivov, da napišem knjigo, je bilo več. Povod za vse skupaj je bilo burno dogajanje ob najinem prvem obisku v Gvineji Bissau. Ko sva se vračala, sva na letališču v Casablanci, kjer sva imela daljši postanek, začela razmišljati, da je dobesedno filmsko dogajanje minulih dni na neki način treba dokumentirati. S seboj sva imela tablični računalnik in prvi zapiski so nastali kar tam. Pred dobrimi štirimi leti pa je Alenka prišla na idejo, da napiševa knjigo, ki bi govorila predvsem o najinih odločitvah, ki so privedle do posvojitve. Zbrala sva video in foto dokumentacijo, poiskala dokumente in zapiske, ki sva jih imela, in pričela je nastajati knjiga. Posebno veliko dela sva vložila v zgodbo, ki se vzporedno dogaja v Gvineji Bissau. Ta opisuje najbolj verjetno dogajanje od rojstva najinih dvojčkov do posvojitve. In tu smo pri tretjem motivu. Vedela sva, da bosta otroka nekoč pričela zastavljati vprašanja o svojem izvoru in usodi.
Bukla: Kako je potekalo pisanje knjige v dvojcu? Sta si izmenjevala zapiske in se dopolnjevala ali sta napisala vsak svoj del in ju potem združila v celoto?
Alenka: Pisanje knjige je bilo za naju čudovito doživetje. Združilo naju je v skupnem cilju. Najlepše pri tem pa je bilo, da sva presojala dogajanje v preteklih letih, spoznala polno resnic drug o drugem in dojela, kaj vse sva takrat prezrla. Najbolj razburljivo je bilo raziskovanje dogajanja v Gvineji Bissau. Pregledala sva mnogo fotografij, spletnih virov in poiskala kontakte v Gvineji Bissau, da sva lahko oblikovala del zgodbe, ki se je dogajal ločeno od naju. Ugotovila sva med drugim tudi to, da sta najina otroka rojena v drugem kraju, kot je zapisano v rojstnem listu. Veliko sva izvedela o njuni rodni mami in etnični skupini, iz katere izhajata. Ta del zgodbe je nastal tako, kot bi imela le delčke sestavljanke in manjkajoče koščke je nadomestila domišljija.
Igor: Knjiga je sprva nastajala v obliki avdio zapiskov najinih spominov, potem sva poiskala pomoč za zapis prve verzije zgodbe. Ko so bili tako prvi rokopisi narejeni, se je začelo šele pravo raziskovanje in loščenje teksta. Hvaležna sva mnogo prijateljem in znancem, ki so nama pomagali z nasveti. Še najbolj sva hvaležna Inaciu Bintchende, ki je po rodu iz Gvineje Bissau in živi v Ljubljani. Knjigo je oplemenitil s poznavanjem starodavnih običajev in sodobnih navad v tej deželi. Tudi njegova pomoč pri prevajanju iz portugalščine ni zanemarljiva.
V knjigi se dotakneva tudi sprejemanja drugačnosti in odnosa do temnopoltih. Mnogo razpravljanj, tudi z najino urednico, le-ta nama je pomagala z mnogimi nasveti, je bilo glede pravilne in trezne uporabe besed, ki opisujejo temnopolte. Vesela sva, da je najina knjiga izšla ravno sedaj, ko svet pretresajo nemiri zaradi rasne nestrpnosti. Morda lahko najina zgodba s srečnim koncem, tudi kar zadeva predsodke, prinese delček optimizma v ta nemirni svet.
Bukla: Vajini pripovedi sta spretno prepleteni: če je Igorjev glas večinoma bolj preudaren in racionalen, se zdi, da Alenko pogosto zanese v bolj čustveno nabite osebne izpovedi. Sta si tako razdelila vlogi tudi v vsakdanjem družinskem življenju?
Alenka: Takoj na začetku sva se odločila, da bo fabula temeljila na Igorjevem pripovedovanju in bo moj del zlasti izražal ženstvena čustva. Običajno o posvojitvah bolj govorijo ženske in zavestno sva hotela dati vsebini več moškega pridiha. Nastala je družinska zgodba, ki je povedana skozi moške oči, ženska čustva in oplemenitena s pretresljivo zgodbo afriških korenin.
Igor: Alenka je prevzela tudi vlogo kritika in tistega, ki daje ideje, moja naloga pa je bila bolj pisateljska. Tudi v življenju imava podobno razdeljene naloge ali, še bolje rečeno, takšna sva. Alenka je idejni vodja, jaz pa sem bolj realizator – včasih tudi njenih »odštekanih« – idej, ki se na ta način spreminjajo v družinske cilje.
Bukla: Jasno je, da sta bila leto in pol stara dvojčka največje mogoče darilo na koncu te dolgotrajne poti, a vendar – če bi vama kdo na začetku povedal, kaj vse bosta morala prestati, bi se odločila enako?
Alenka: Bolj se je materinstvo odmikalo, bolj sem si želela imeti družino, zato bi se odločila enako. Vedela sem, da je pot do materinstva preko posvojitve trnova, a me to ni prestrašilo, niti na začetku niti potem ne, ko sva naletela na vsakovrstne težave. Podobno kot bi mati naredila vse za svojega otroka, tako bi tudi jaz takrat naredila vse, da dobim otroka. V moji naravi je neke vrste trma: ko se za nekaj odločim, vztrajam toliko časa, da dosežem cilj. Tudi ta knjiga je posledica moje trme.
Bukla: Katere odločitve so bile najtežje? Katere prepreke najhujše in katere so vaju najbolj prizadele?
Igor: Veliko je bilo težkih odločitev. Prva in seveda temeljna odločitev je odločitev o posvojitvi. Ta je bila morda še najlažja. Pri tej odločitvi nisem ali nisva bila vezana na druge. To je bila samo najina odločitev. V vse preostale odločitve so bili vpleteni drugi ljudje in bila sva odvisna od njih. Meni so bile najhujše čustvene prepreke, ki sem si jih postavil sam; prehitro sem se namreč očetovsko navezal na slike otrok, ki so nama jih pošiljali posredniki pri posvojitvi. Ker nama otroka s slike znova in znova ni uspelo posvojiti, sem skoraj vrgel puško v koruzo. To je bila odločitev, s katero sem se hotel obraniti čustvenih pretresov.
Alenka: Ja, spominjam se dne, ko je Igor rekel, da se ne gre več. Čeprav sem takrat za nekaj časa ostala sama, me je želja po otroku gnala naprej. Meni je bila najtežja in s čustvi najbolj prežeta odločitev, ko sva se morala v nekaj urah odločiti, ali posvojiva dva na smrt izstradana otroka. Vedela sem, da odločam o življenju in smrti. To me je popolnoma strlo in vesela sem bila, da je takrat Igor s svojo razsodnostjo povlekel prave odločitve.
Bukla: Poleg osebnih stisk, ki jih človek doživlja v predposvojiteljskem obdobju, je bilo tudi veliko razočaranj nad slovensko posvojitveno zakonodajo in vso birokracijo v različnih uradih, povezanih s tem. Bi se po vajinem mnenju dalo kaj izboljšati? Kaj in kako?
Alenka: Težko bi govorila o razočaranju. Odgovorni na centrih za socialno delo imajo svojo doktrino in spoštujejo zakone in to ima svoj namen. Držijo se načela, da so v ospredju posvojitve interesi otroka, kar za posvojitelje ni vedno najbolj prijetno. V knjigi opisujeva najina videnja in najino doživljanje dogajanja na različnih inštitucijah in uradih.
Igor: Z moje strani je bilo nekaj razočaranja, bolje rečeno presenečenja, da je ob toliko sirotah na svetu tako zelo težko posvojiti otroka. Pri mednarodnih posvojitvah so posvojitelji bolj ali manj prepuščeni sami sebi in kaj hitro padejo v kremplje posrednikov, ki pa jim ni mar niti za otroka niti starše, temveč jih zanima zlasti njihova denarnica. Tu so bila razočaranja tudi, ker najine vrednote niso bile na razprodaji.
Bukla: Kako je s posvojitvenimi postopki v Afriki in zakaj ravno Gvineja Bissau?
Alenka: Kmalu po odločitvi o posvojitvi sva spoznala, da imava v Sloveniji le malo možnosti ali pa bi morala biti pripravljena na dolgotrajno čakanje, kar zaradi najine starosti ni prišlo v poštev. Največ sem slišala o posvojitvah iz Rusije, Ukrajine in Makedonije, a se na koncu zaradi najinih načel za te države nisva odločila. Pričela sem raziskovati možnosti v Afriki, kjer se je zdelo, da bova še najhitreje prišla do cilja. Postopki se od države do države nekoliko razlikujejo, skupno vsem pa je, da je prvi korak pri nas na centru za socialno delo, kjer se pridobi mnenje, zatem pa potrebuješ v namembni državi nekoga, ki pomaga – posrednika ali agencijo – in odvetnika, ki ureja formalnosti. Po nekaj grenkih izkušnjah v Gani in Kongu sva končno dobila kontakt v Gvineji Bissau. Tam sva naletela na čudovite ljudi, ki so želeli pomagati vsem: dvojčkoma, njuni rodni mami in nama.
Bukla: Kaj bi, kot najpomembnejše pravilo, svetovala parom, ki se odločajo za posvojitev?
Alenka: Nerada se postavljam v vlogo svetovalke. Najina izkušnja, opisana v knjigi, je lahko v pomoč bodočim posvojiteljem, da bodo bolje pripravljeni na ovire in presenečenja. Če pa že dajem kakšen nasvet: odločitev za posvojitev mora biti zelo trdna. Če se par odloča, mora to biti njuna skupna in dobro pretehtana odločitev. Za naju je bil to skupen projekt in do cilja sva prišla le zato, ker sva si v najtežjih trenutkih trdno stala ob strani.
Bukla: Zdi se, da je bilo za srečen konec treba storiti nepreštevno malih, a pomembnih korakov. Kako dečka, danes osemletnika, Jaco in Izaque, gledata na izid knjige? Razumeta, da je v njej zapisana njuna zgodba?
Igor: Ne, tega osemletnika še ne razumeta. Vesta, da se zgodba v knjigi dotika njune posvojitve, kaj več pa ne. Niti ne postavljata nobenih vprašanj, ta pričakujem kasneje. Pokazala sva jima knjigo in na njunem obrazu sva razbrala začudenje, ko sta prebrala imeni avtorjev. Še večje presenečenje zanju je bilo, ko sta na notranji strani platnic uzrla svoje ilustracije. Čutil sem, da sta ponosna soavtorja.
Dva izvoda knjige sta varno spravljena za čas, ko bosta dovolj zrela, da bosta razumela vsebino. Verjamem, da bosta v knjigi našla večino odgovorov na vprašanja: kdo sta, od kod prihajata, zakaj sta morala v posvojitev, ali ju mati ni marala. V knjigi bosta našla podrobne zapise, da sta bila z njene strani sprejeta in ljubljena, a se jima je zaradi svoje bolezni in posledično nemoči odrekla in ju s tem rešila. To bo za njuno odraščanje in življenje velikega pomena.