Zame najlepša beseda: BESEDA
Kaj naj rečem o knjigi? Kar koli in kakor koli bi rekla, bi ne mogla povedati vsega, kar mi pomeni. Zame so knjige svetovi, ki jih raziskujem, in so svetovja, ki puščajo sledove na planetu mojega življenja. Njihov mik sem odkrila že zgodaj v otroštvu, med drugo vojno. Najbolj scefrani od listanja, ne trganja, so bili Ciciban, Princeska Zvezdana, Kralj Debeluh in sinko Debelinko, Sambo in Joko. Pri hiši so bile tudi Slovenske pravljice pa Triglavske bajke. Tudi časopisnih izrezkov zgodb za otroke se spominjam in v reviji Žena in dom se je kaj našlo. Vem, da sem si še v 3. razredu nižje gimnazije prislužila ukor po razredniku, ker sem med risanjem skrivaj brala Sago o Forsytih. Doma smo imeli zbirki Hram in Modro ptico, nekaj izdaj Prešernovih Poezij in kar nekaj nemških naslovov meščanskih romanov.
V 1. razredu višje gimnazije, ko mi je bilo štirinajst let, smo pisali prost spis Moja doživetja med počitnicami in v najboljši romantični maniri sem v prvi osebi napisala zgodbo o randiju, ki se konča s poljubom. V zbornici preplah: naj ji damo petico ali ukor pred izključitvijo?! Dali so mi petico, zvezek šolskih nalog pa sem dobila šele po maturi. Seveda si kranjska gimnazija s slavistko, sijajno profesorico Slavico Zirkelbachovo, lahko pripne kolajno, da sem začela izbirati med knjigami. Da nisem brala več vse poprek. Začela sem prebirati \"stebre\" literature, kar je bilo seveda prevedenih. Pri šestnajstih me je omamil čar poezije in hotela sem postati igralka, da bi lahko recitirala. Obenem sem začela tudi pisati ... Mojo spretnost pisanja so sproti preverjali sošolci - celo na radovljiškem kopališču. Ko je Gregor Kocjan na literarnem večeru gimnazijcev dobrohotno rekel, da bom s svojim stilom lahko postala dobra meščanska pisateljica, je v meni zabrbotal \"lonček kuhaj\". Ne, to pa ne, jaz bi v eksistencialistične višave ... Moje \"ročnopisno\" obdobje je bilo zaradi trme pri kraju ...
1956, v dolgih decembrskih večerih, ko je nemški Aachen rahlo pobelil sneg, sem odkrila črno-bele mehiške filme, si za vedno zapomnila divjo lepoto igralke Marie Felix in se hotela naučiti španskega jezika, ki mi je zvenel kot čarni obrazec. Za darilo (ki je krepko oblikovalo moje življenje), sem dobila Langenscheidtovo špansko slovnico, nemško-španski in špansko-nemški slovar, štiri plošče s pravilno izreko in knjižico o literaturi najboljših imen španske književnosti do državljanske vojne. To je bil prvi kamenček v mozaiku spoznavanja jezika. Obenem sem odkrila Wolfganga Borcherta (1921-1947), čigar kratke zgodbe, osenčene z ujmo vojne, sem hotela slišati tudi v slovenščini. In sem si jih nekaj prevedla. Takrat sem spoznala, kaj je ustvarjalni nemir, kaj pomeni, če ti zazveni nova beseda, kaj pomeni neslišno ogovarjanje avtorja: Si zadovoljen z menoj? Gre izpoved tvoje materne besede vštric z mojo? In počasi me je prevzela zavest, da bi lahko delala oboje: igrala in prevajala. Moja prevajalska botrica pa je bila Kristina Brenkova.
Z njeno pravljično veseloigro \"Modra vrtnicao za princesko\" sem 1961 debitirala v Slovenskem mladinskem gledališču. Veliko sva se pogovarjali. Zahajala sem k njej v redakcijo, saj mi je marsikatero knjigo tudi posodila. Nekega dne me je vprašala, ali bi prevedla knjigo Karla Bruknerja, mladinski roman o Hirošimi, in 1963 je izšla Sadako hoče živeti, moj prvi prevod v knjižni obliki. Radijskih je bilo do tedaj že kar nekaj.
In potem mi je Cene Vipotnik odkril literaturo Južne Amerike. Zdelo se mi je, kot da sem prišla domov ... To je bil resnično moj svet ... Imela sem srečo, da sem prevajala dobre avtorje. Rulfo, Asturias, Arguedas, Fuentes, Onetti, Márquez, Saramago, Cela, Goytisolo, Matute ... Pri vsakem in vsakič je bila pot drugačna. Nikoli dolgčas. Velikokrat garanje. Iskanje. Vedno znova branje na glas. Pa tudi trenutki otroške sreče, ko začutiš, da si avtorja \"ujel\". Čeprav imam rada vso \"svojo besedno otročad\", je moj najljubši Márquez, moj brevir pa Sto let samote in Goethejev Faust. Po teatrski plati je bila moja velika ljubezen gledališče poezije: Villon, Breton, Lorca, Poe, Neruda, Strniša, ciganska poezija, Prešeren, oba Pavčka ... slovensko grdopisje ... Postaviti besedo na oder, ni lahko. A bilo je veliko lepih trenutkov, ko smo se kot igralski ansambel zavedeli, da je publika presenečeno in navdušeno sprejela dar besede. Zato je zame najlepša beseda: BESEDA. Beseda, ki jo slišiš, beseda, ki jo čutiš, beseda, ki je tvoj zrak ... in besede, ki jih primeš v dlan - knjiga.
Z neznanskim užitkom se potepam po knjigarnah, doma in na tujem. Kdor me spremlja, zelo lahko izgubi živce. In počutim se neskončno prazna, če ob izidu novega prevoda nimam v načrtu kaj novega, vsaj kak literarni večer za radio Slovenija.
Zdaj, ko mi ni treba več v službo, sva se vnovič spoprijateljila s pisanjem. Nastaja zbirka humoresk in pravljic. Rada imam smeh in rada se smejim. Je kar dobro, če se kdaj obesiš na povodec obešenjaškega humorja. Se laže živi. In knjige so edina blagovna znamka, za katero sem pripravljena globoko seči v žep.
Alenka Bole Vrabec je dramska igralka in književna prevajalka.