Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Andrej Blatnik

»Zbirka si je v 17 letih izhajanja ustvarila močan simbolni kapital.«

Samo Rugelj, Bukla 138-139, 22.11.2017

»Zbirka si je v 17 letih izhajanja ustvarila močan simbolni kapital.«

foto: Nada Žgank

Zbirka Moderni klasiki nam že od začetka tretjega tisočletja prinaša vrhunske leposlovne prevode, ki jih po eni strani odlikuje pretehtan izbor knjižnih naslovov, po drugi pa estetsko oblikovanje ter koncizne spremne besede, ki literarna dela (gre za romane in kratke zgodbe, tudi kake novele so vmes), postavlja v širši, celo globalni in tudi zgodovinski kontekst. Zbirka, ki je sedaj prišla do svojega jubilejnega stotega naslova (običajno izhaja šest knjig letno, tri spomladi, tri pa jeseni), je bila zasnovana kot nasledek XX. stoletja, že ves čas pa je kot (so)urednik z njo pisatelj in predavatelj dr. Andrej Blatnik. Jubilejni naslov v zbirki je bil tako primerna priložnost za pogovor o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti te zbirke.

Bukla: Kako je prišlo do nastanka zbirke Moderni klasiki?
Blatnik: XX. stoletje, ki je dalo poimenovanje in koncept njeni predhodnici, se je izteklo. Treba je bilo pač razmišljati o nečem novem in še največji premik je bila odločitev uredniške ekipe, naj besedila v zbirki ne bodo nujno romani. Obdržali pa smo temeljite (za tedanje, še bolj za današnje čase) spremne besede, ki so se nam zdele pomembne tudi zato, da bi na dolgi rok čim bolje izrisale raznoliko podobo svetovnih literatur.

Bukla: Kaj je bilo merilo za uvrstitev knjige in avtorja vanjo? Se je to merilo v tem času kaj spremenilo?
Blatnik: Iščeš pač tisto, kar bi moralo biti prevedeno, pa še ni. Uveljavljeni moderni klasiki, vsaj tisti, ki pišejo v najbolj dostopnih jezikih, so s poglavit nimi deli večinoma prevedeni v slovenščino, zato se krepi usmeritev, začrtana že od začetka: več manj znanih literatur. Lani so izšli ukrajinski, indonezijski, kitajski, katalonski roman – velike književnosti, pa Slovencem malo poznane. Imeli smo prevod iz arabščine, največjega turškega modernega klasika, drugo leto prihaja malteški roman.
Vse to so seveda avtorji, ki so že dolgo prisotni na mednarodnem prizo rišču, prevedeni v številne jezike ... Slovenci sicer prevajamo iz manjših literatur, vendar so te knjige velikokrat manj opažene, kot bi si zaslužile, in umes titev v Moderne klasike jim prinese nekaj več javne pozornosti. Dragoceno je tudi, da se v spremnih besedah lahko sez nanjamo s skoraj povsem neznanimi književnostmi.

Bukla: Kako je v tem času potekalo sodelovanje med uredniki in prevajalci te zbirke? Morda kakšna prigoda ali anekdota?
Blatnik: Morda se splača ob jubileju omeniti kak spodrsljaj ali omahovanje urednikov? Prvo je bilo že ob prvi knjigi: želeli smo si knjigo, ki bi opozarjala na pomen branja, in ob Schlinkovem Bralcu je bila v igri tudi knjiga tedaj malo znanega turškega avtorja z naslovom Novo življenje, ki je kot nalašč govorila o družbi strastnih bralcev knjig, kakršno smo si želeli za svoje romane. Vendar nismo imeli prevajalca iz turščine, ocenjevali pa smo tudi, da turški avtor ne bo tako privlačen kot nemški. Vendar je ta avtor, Orhan Pamuk, leta 2006 dobil Nobelovo nagrado ...
Ob tej skupni preprevidnosti (ki je ne gre preveč obžalovati, Pamuk tekoče izhaja pri drugi založbi, Schlink pa se je odlično prodajal, Slovenijo tudi obis kal, čeprav ne mara kaj dosti potovati, in tu smo se skupaj z njim vsi imeli odlično) pa sem zagrešil tudi osebno: nisem podprl Zdravčevega predloga, da bi v zbirki izšel Aleksander Hemon, takrat se mi je zdel premlad za klasika. No, zelo hitro je to postal ...

Bukla: Kateri Moderni klasiki poleg prvega, Schlinkovega Bralca, so se najbolje prodajali? Kateri avtorji pa so se najbolje »prijeli« pri nas?
Blatnik: Nekateri so se prodajali v ponatisih, tudi kot žepne knjige (McEwan, Houellebecq, celo knjigi, kakršni sta Hadrijanovi spomini in Laurus, ki nista ravno branje za sprostitev!), nekateri pa so se zelo prijeli med mlajšimi bralci, recimo David Foster Wallace. Začuda kakega večjega odmeva ni doživel klasik svojega žanra H. P. Lovecraft; morda ciljno bralstvo izida sploh ni opazilo ali pa je slovensko bralno polje vsej globalizaciji navkljub vseeno precej drugačno od zares zahodnega, kjer je Lovecraft hudo kulten avtor ... Odlično so odmevali tudi Magrisova Donava, Galeano, Ferrante ...

Bukla: Kako se je v tem času gibalo število naročnikov zbirke? Koliko ljudi ima po vaše vseh sto knjig iz zbirke?
Blatnik: Število naročnikov vseh tovrstnih zbirk stalno pada. Sto romanov se je začela v 24.000 izvodih in se iztekla s 6300. XX. stoletje na začetku 3000, na koncu 800 izvodov in Moderni klasiki so morali prejeti subvencijo, ki jih je obdržala pri 500 izvodih, sto več ali manj, odvisno od leta, nekatere knjige s ponatisi preidejo v štirimestne številke. Po domovih je po mojem mnenju in glede na prodajne rezultate manj kot sto kompletnih zbirk, več jih je v splošnih knjižnicah. »Ne berejo več,« je rekel legendarni George Steiner. Tisti, ki preučujemo bralne navade, vemo, da ne berejo nič manj kot včasih, nasprotno – vendar se bere drugače.

Bukla: Bomo dočakali tudi 200. modernega klasika ali bo zbirka, podobno kot XX. stoletje, dobila svojo naslednico?
Blatnik: Osebno ne vidim razlogov za večjo modifikacijo zbirke, bi jim pa z veseljem prisluhnil, če bi jih kdo navajal, in jih z njim predebatiral. Nekaterim ni všeč veliki format, vendar morda kljub vsemu še nismo tako daleč, da bi sodili knjige predvsem po formatu? Še najbolj sem razmišljal o izteku zbirke takrat, ko se je od urejanja z nepričakovano upokojitvijo poslovil Zdravko, vendar vidim, da Aljoševe izbire zelo ustrezno dopolnjujejo moje in s tem nadaljujejo vzpostavljeno smer ter širijo obzorja. Seveda pa je prihodnost te zbirke, kot tudi drugih knjig, odvisna zlasti od zadovoljstva financerja, torej v našem primeru Javne agencije za knjigo in kupcev, pa tudi od podpore v založbi. Uredniško delo pri Modernih klasikih pa mi predstavlja posebno zadovoljstvo tudi zato, ker ima danes človek pri mnogih knjigah, ki izidejo, občutek, da jih skoraj nihče ni opazil – pri Modernih klasikih se to zgodi zelo redko. Očitno si je zbirka v 17 letih izhajanja ustvarila močan simbolni kapital in z resnimi bralci se je o teh knjigah mogoče precej pogovarjati.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...