Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – ena, edina in neponovljiva
Prvo povojno leto, 1946, je bilo tudi rojstno leto temeljnega narod nega knjižnega in s tem tudi kulturnega projekta Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Pripravo z znanstvenokritičnim aparatom opremljenih zbranih spisov so sprejeli tedaj najuglednejši literarni zgodovinarji, slovenisti in drugi vrhunski poznavalci slov stvene narodne dediščine. Ob akademiku Antonu Ocvirku, ki je bil ustanovitelj in 35 let tudi glavni urednik zbirke, še Mirko Rupel, Janez Logar, Marja Boršnik, Dušan Moravec, France Koblar, France Bernik, Anton Slod njak, Alfonz Gspan, Joža Mahnič, Janko Kos idr. Leta 1946 so začeli izhajati spisi Josipa Jurčiča, Janeza Trdine, Antona Aškerca in Srečka Kosovela. Od smrti prvih dveh je minilo že dovolj časa, da so knjige izhajale brez posebnih pretresov. Pri Aškerčevem Zbranem delu so se izmenjali štirje uredniki, zgodba Zbranega dela Srečka Kosovela pa je bila in je še vedno zelo posebna. Njegov urednik Anton Ocvirk je Kosovelove pesmi, prozo in druge spise iz zapuščine objavljal in dopolnjeval z večletnimi časovnimi presledki vse do leta 1977, pa še po tem je izšlo nekaj izdaj s Kosovelovimi pes mimi in korespondenco, ki v zbranem delu niso bile upoštevane.
Iz različnih razlogov se je zatikalo tudi pri objavljanju nekaterih drugih opusov, največje pretrese pa je zbirka doživljala ob menjavah založnikov oziroma izdajateljev. Kmalu po tem, ko se je na začetku devetdesetih let Državna založba Slovenije, leta 1946 določena za izdajanje Zbranih del, preimenovala v DZS – Drzne znanilce sprememb – , je postalo očitno, da v objemu nove drznosti ne bo več iskrenega posluha za literarno klasiko, ki se je ni dalo prodajati kot priročniško in drugo komercialno literaturo. Novi vodilni možje so na tiskovnih konferencah sicer še sedeli v prvih vrstah, vendar so že iskali rešitev, da bi se otresli bremen zalog in nadaljnje skrbi za skladovnice knjig z na pogled enakimi belimi ovitki, ki jih je bilo kljub nižanju naklad čedalje več. V burnem obdobju lastninjenja državnih podjetij, ki ni obšlo niti založništva, je Zbrana dela do leta 2002 izdajala mariborska Založba Obzorja. Naslednjih osem let je zbirka formalno še ostala v Mariboru, pri študentski založbi Litera je izšlo kar 20 knjig, dokler ni leta 2010 agonije končala odločitev Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da jo sprejme pod svoje okrilje. Založnik je z naslednjim letom postal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, glavni urednik – po tem, ko je to delo trideset let, tudi v obdobju največjih institucionalnih pretresov, opravljal akademik France Bernik – pa dr. Matija Ogrin, višji znanstveni sodelavec na tem inštitutu in docent za slovensko književnost na Podip lomski šoli ZRC SAZU.
Bukla: Dr. Ogrin, ste specialist za slovensko književnost od 17. do 19. stoletja, tudi izkušen urednik ter avtor in soavtor vrste znanstvenih knjig, toda prevzem zbirke s tako bogato in burno preteklostjo ter negotovo prihodnostjo, kot je kazalo leta 2011, gotovo ni bila lahka odločitev. Kako ste sprejeli to zahtevno nalogo?
Ogrin: S precejšnjim spoštovanjem in z nemalo strahu. Opogumil me je predlog takratnega predstojnika Inštituta dr. Darka Dolinarja, da oblikujemo uredniški odbor zbirke, kjer pomembne odločitve o vsebini sprejemamo skupaj. Tako se pred celotnim slovenskim slovstvom in nalogo, da pravično ovrednotimo, kaj v tej celoti je umetniško najbolj kakovostno in relevantno za vključitev v Zbrana dela, nisem znašel sam, temveč smo se o tem lahko posvetovali in si razdelili delo.
Bukla: Od leta 2011 odločitev o zbirki torej sprejema uredniški odbor, v katerem so poleg vas še Marijan Dović, Matevž Kos, Luka Vidmar in Tomo Virk. Kako se v praksi obnese takšna delitev dela?
Ogrin: Tak korak je bil pravzaprav nujen. Akademik Anton Ocvirk je, kolikor vem, imel v mislih kritično izdajo zbranih del klasikov slovenskega slov stva, kakšnih petnajst, morda dvajset opusov s Kosovelovim kot najbrž zad njim. Njegov naslednik, akademik France Bernik, pa je ta krog razširil tudi na pomembnejše novejše avtorje ter zbirko naredil za trajen projekt. Nadaljevalci njunega dela sledimo tej usmeritvi in si prizadevamo vse odločitve sprejeti soglasno.
Bukla: In s čim se največ ukvarjate vi, katero je vaše področje dela v uredniški skupini?
Ogrin: Predvsem usklajujem obsežno delo uredniške skupine in skrbim za redakcijo besedil pred natisom. Osebno pa me zanima zlasti velik del slovenske književnosti, ki je nastala pred Prešernom in Slomškom, vendar je zaradi raznih razlogov ostala neobjavljena, v rokopisih. Za tisk ni bilo dovolj mecenov, pa tudi Ljubljana je v 17. stoletju ostala brez tiskarne. Pozneje je bilo med razsvetljenci čutiti zadržke do meniških piscev kot predstavnikov domnevno mračnjaške srednjeveške miselnosti, zato je tudi veliko meniš kega slovstva ostalo v rokopisni obliki. Spisi iz 17. in 18. stoletja so tako živeli neko svoje življenje in čakali, da jih odkrijemo. Medtem jih je, žal, veliko tudi propadlo.
Bukla: Torej smemo pričakovati, da bo vrsta malo znanih in sploh neznanih del iz tega obdobja končno le postala dostopna širši, ne le strokovni javnosti?
Ogrin: Tako je. S tem namenom smo v okviru Zbranih del zasnovali podzbirko Dela starejšega slovenskega slovstva. Prvi zvezek bo predstavil Kapel ski pasijon, baročno igro s starinskim naslovom Komedija od Kristusoviga trplinja iz Železne Kaple. To pasijonsko igro, nastalo na slovenskih jezuitskih besedilnih osnovah iz 17. stoletja, sva za objavo pripravila s profesorjem Erikom Prunčem, ki je rokopis na Koroškem tudi odkril.
Bukla: Katera dela bodo še izhajala v tem okviru?
Ogrin: V poštev prihaja več starejših slovstvenih del, pridig in pesmaric iz obdobja do Valentina Vodnika, ki so pomembna za razvoj našega slovstva, a jih zaradi drugačne estetske zasnove, kot je značilna za moderne klasike, ne moremo obravnavati v vsem enako kot avtorje v glavni zbirki. V Delih starejšega slovenskega slovstva želimo postopoma izdati pomembne spomenike slovenske srednjeveške pismenosti, ključna dela slovenskih protestantov, kot so Trubarjevi predgovori, postile in pesmarica, ter pasijonske igre in zanimiva besedila premišljevalne narave, kot je Poljanski rokopis. Enako velja za izbor iz srednjega veka izvirajočih cerkvenih in ljudskih pesmi, s katerimi želimo pokazati, da smo na Slovenskem že v daljnih srednjeveških stoletjih imeli neko slovstvo, ki je bilo izraz slovenske ljudske ustvarjalnosti.
Bukla: Letošnji program zbirke obsega kar pet enot. Izšla je že 3. knjiga Zbranega dela Vladimirja Bartola, ki ga ureja Tomo Virk, pričakujemo pa še 1. del 10. knjige opusa Edvarda Kocbeka v uredništvu Mihaela Glavana ter dve monografiji k Zbranim delom. Oba portreta, Vladimirja Truhlarja in Jožeta Udoviča, je napisal profesor France Pibernik. Nazadnje pride iz tiskarne še 4. knjiga Zbranega dela Zofke Kveder, ki ga ureja Katja Mihurko Poniž.
Ogrin: To jubilejno leto je za zbirko posebno delovno. Med spisi Kvedrove bo več takih, ki jih je urednica prepisala iz neobjavljenih rokopisov in bodo popolna novost. France Pibernik je najboljši poznavalec avtorjev, ki so na neki način ostali v ozadju, bili nepriznani, celo prepovedani, posvetil jim je velik del življenja in raziskovanja. Je najzaslužnejši, da so zdaj postavljeni vsaj približno ob bok večini, ki je bila skozi desetletja samodejno sprejeta v razne antologije in učbenike.
Bukla: Zbirka je vedno bila svojevrstno zrcalo spreminjanja družbenopolitičnega ustroja ter z njim povezanih ideoloških in estetskih meril. Prva štiri desetletja in morda še kakšno leto čez so bila »politično neprimernim« književnikom, zlasti iz vrst povojne politične emigracije, ne glede na kakovost njihovih opusov, vrata v zbirko trdno zaprta. Zdaj si uredniki prizadevate ta primanjkljaj odpraviti. Kateri avtorji so že prišli in še prihajajo na vrsto?
Ogrin: V osemdesetih letih si res ni bilo mogoče predstavljati, da bi v zbirki izšli pisci, ki so se oblikovali v času med vojnama in med vojno, a so bili nazorsko nasprotni OF in revoluciji in so zato izginili v vojnih in povojnih pobojih. Takšna sta bila predvsem Ivan Hribovšek in France Balantič, ki pa je kljub temu živel neko tiho literarno življenje. Imel je svoje bralce, o njem se je tudi vedno bolj na glas govorilo, medtem ko je bil Hribovšek tako rekoč neznan pesnik. Njegova poezija bi se izgubila, če je ne bi ohranila pesnikova neuslišana ljubezen Anica Resman, ki je pesmi posredovala v Buenos Aires, kjer jih je izdal Tine Debeljak. Ni mu mogla vračati ljubezni, toda rešila ga je kot pesnika. V tem je posebnost Hribovškove literarne usode – če ne omenjamo pesnikove smrti na povojnem morišču. Oba pesniška opusa, Balantičevega in Hribovškovega, je za izdajo pripravil France Pibernik, ki je njuno življenje in delo raziskoval več desetletij.
Bukla: Kaj pa po drugi strani v prvih povojnih desetletjih zelo povzdigovani avtorji, predvsem France Bevk, Miško Kranjec, Ivan Potrč in drugi predstavniki socialnega oziroma socialističnega realizma, ki so napisali tudi veliko dobrega? Bodo sčasoma tudi oni vstopili v ta knjižni panteon?
Ogrin: Tudi ti so za nas zanimivi. Spoprijemamo se z vprašanjem, kako priti do pravične ocene politično promoviranega in predimenzioniranega social(istič)nega realizma, ki so mu nekateri pisci pripadali v celoti, nekateri pa le deloma, denimo Ciril Kosmač. V uredništvu se strinjamo, da je bil Kos mač najkvalitetnejši ustvarjalec tega obdobja in je že uvrščen v zbirko, toda izhajati ni začel, saj sta od dela zapored odstopili dve urednici, poznavalki njegovega opusa. Prežihov Voranc je že izšel. Pred Bevkom, Potrčem in drugimi pa bi radi dali prednost nekaterim za predvojni čas tudi značilnim ustvarjalcem, kot sta Božo Vodušek in Izidor Cankar. Dolg imamo še do posameznih zgodnejših opusov iz 18. in 19. stoletja, med drugimi do naše prve pesnice Josipine Turnograjske pa avguštinca Janeza Damascena Deva, s katerim se že ukvarja Luka Vidmar. Največja težava v vseh primerih je pridobivanje urednikov. Zlasti za opuse, ki terjajo izjemno vztrajnost raziskovalcev, včasih tudi po več let dela za eno samo knjigo.
Bukla: Kako pa kaže z digitalizacijo celotnega projekta? O njej je bil govor že pred leti, tudi v smislu, da knjig v otipljivi natisnjeni obliki sploh ne bi bilo več.
Ogrin: Na Inštitutu se že od leta 2001 ukvarjamo z metodami elektronskega izdajanja znanstvenih monografij in kritičnih izdaj. Oprli smo se na dobro prakso v Zahodni Evropi in upoštevali smernice konzorcija Text Encoding Initiative, TEI. Prilagodili smo jih za naše razmere in prve elektronske izdaje pripravili do leta 2004. To sta bila metodološko zasnovana izbora iz Slomškovih pridig in Zoisove korespondence. Tako je postopoma nastal portal Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva, eZISS, ki ga uporablja širok krog raziskovalcev in študentov, tudi iz tujine, koder obstajajo slovenski ali slavistični lektorati. Največkrat »obiskana« izdaja so Brižinski spomeniki. Metodo dela, razvito za ta portal, smo že uporabili za pripravo elektronske izdaje desetih izbranih naslovov iz Zbranih del, ki so kot e-izdaje dostopni v knjižnici Biblos. S primerno finančno podporo bi bilo mogoče ta nabor še razširiti. Če bi hoteli prenesti v digitalno obliko vse doslej objavljeno v Zbranih delih, bi bila za to potrebna odločitev na državni ravni.
Bukla: In za konec, čeprav ne nazadnje: Kdaj bodo prišli na vrsto slovenski literarni ustvarjalci, rojeni v zamejstvu?
Ogrin: Ozreti se moramo po celotnem slovenskem prostoru v historičnem smislu in zajeti tudi avtorje, ki so živeli na področjih, ki zdaj niso več slovenska. V tem pogledu je realizaciji najbližji Korošec Urban Jarnik, ki ga za Zbrano delo pripravlja Erik Prunč. Prizadevali si bomo, da bodo naše znanstvenokritične izdaje tudi tu pokazale svojo moč – da se bodo njihovi ured niki dokopali do avtentične podobe avtorjevega teksta ter osvetlili njegovo ozadje in pomen. Vsekakor morajo Zbrana dela zrcaliti kakovostni vrh celotne slovenske književnosti. To je njihovo poslanstvo.