»Zgodbe in izleti so odlična popotnica za življenje!«
Je urednica, publicistka, avtorica priljubljenih izletniških vodnikov in planinska vodnica. Ob vsem tem je tudi pripovedovalka ljudskih pravljic ter organizatorka različnih pripovednih dogodkov. Zdi se, da v Ireni Cerar, tej vsestranski mladi ustvarjalki, nenehno vre nešteto idej, ki jih, kljub kompleksnosti nekaterih med njimi, vedno uspešno izpelje do konca. Dokaz za to je (tudi) njen najnovejši družinski izletniški vodnik Kamniške pravljične poti, knjiga, ki bo družinam polepšala proste trenutke in jih obenem navdušila z zbrano kulturno dediščino.
Bukla: Vaša prejšnja vodnika, Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, je stroka ocenila kot zelo kakovostno in izvirno branje, poleg tega so bile Pravljične poti Slovenije že štirikrat ponatisnjene, znašle so se tudi med najbolj prodajanimi knjigami. Čemu gre pripisati takšen uspeh? Je tovrstnih knjig pri nas preprosto premalo?
Cerar: Pri nas izide veliko knjig, zato je težko, da bi čisto vsaka prinesla nekaj novega, ali svež, inovativen koncept. Pravljične poti Slovenije, ki so izšle pred dobrimi desetimi leti, pa so imele to srečo. Pred to knjigo je založba Sidarta izdala vodnik Z otroki v gore, ki je bil prvi družinski vodnik pri nas. Tudi v njem so bile ob planinskih izletih zapisane drobne zgodbe in zanimivosti, ki jih je duhovito ilustriral Tomaž Lavrič, a so zavzemale obrobno mesto, bile so nekaj »za zraven«. Sama pa sem vlogo zgodbe in izleta zamenjala, saj sem vedela, da so zgodbe tiste, ki otroke zanimajo. Tako so prvo oziroma »častno« mesto zavzele ljudske pravljice ali povedke, pospremljene z ilustracijami priznanih slovenskih ilustratorjev. Šele nato je sledil izlet z vsem pripadajočim »instrumentarijem«, ki ga pričakujemo v vodnikih.
Podobnih vodnikov verjetno ni veliko, ker je za njihov nastanek potrebno veliko časa, sodelavcev, znanja in navsezadnje tudi sredstev.
Bukla: Je bil glede na povedano vaš najnovejši vodnik Kamniške pravljične poti logično nadaljevanje prejšnjih knjig? Kako dolgo ste ga ustvarjali, saj gre za knjigo, ki je opremljena s toliko nazornimi in koristnimi informacijami, da se bodo tudi tisti, ki kamniškega konca ne poznajo, odlično znašli na vseh opisanih izletih?
Cerar: Kamniške pravljične poti pravzaprav niso logično nadaljevanje mojih knjig. V resnici sem že lansko leto začela s pripravo knjige z naslovom Pravljične poti čez mejo, v kateri bo s 50 izletniškimi cilji zajet slovenski kulturni prostor onstran naših meja. To je velik projekt in tudi gromozanski finančni in avtorski izziv, ki sem se ga dolgo otepala, a na koncu je zmagala radovednost.
Ker pa za Matično knjižnico Kamnik že peto leto snujem in izvajam vodene izlete s pripovedovanjem pravljic, ki jim rečemo Kamniške pravljične poti, smo seveda pomislili, da bi lahko na temelju že zbranega gradiva ter izkušenj pripravili vodnik. Kljub že delno opravljenemu delu sem potrebovala šest mesecev, da sem vse poti še enkrat prehodila ter pripravila opise, šla s fotografom na teren ipd.
Bukla: So vas k izbiri predstavljenih koščkov lepot izpod Kamniških Alp vodile (tudi) ljudske povedke in pravljice, s katerimi prepletete vse stvarne informacije, potrebne za izlete, ali pa ste se dela lotili ravno obratno; najprej vas je navdahnila neka kulturna ali naravna lepota, nato pa ste jo povezali s pravljico s tistega konca?
Cerar: Prvo izhodišče za snovanje izletov so zagotovo zgodbe. Nekatere ljudske pripovedi, te imenujemo povedke, so po navadi vezane na točno določen kraj, zato je z njimi lahko; treba je zasnovati samo neki zanimiv in smiseln izlet. Če pa je ljudska pripoved prava pravljica in ne povedka – to pomeni, da je (med drugim) nedorečena in ne omenja konkretnega kraja in časa, sem ji sama poiskala kraj, ki ji pristoji.
Včasih pa se zgodi, da je pot ustvarjanja obratna in moram neki lokalni znamenitosti, ki se mi zdi tako zanimiva, da jo želim na vsak način vključiti v knjigo, šele poiskati zgodbo. Če ne najdem primerne povedke, si pomagam s pravljico. Pri tem poskušam nekako ujeti duha kraja.
Bukla: Kje najdete vse ljudsko izročilo, ki ga vtkete v vodnike? Po mnenju mnogih so prav te zgodbe »dodana vrednost« opisanim izletom – ne le za otroke, tudi za odrasle …
Cerar: Zgodbe so tiste, ki si jih po navadi zapomnimo, ne podatki, ti radi spolzijo iz našega prenapolnjenega uma. Zato tudi stvarne zanimivosti nekega kraja ali izleta poskušam ubesediti kot zgodbo, če je le mogoče. Ljudske pripovedi iščem med najrazličnejšimi viri: od starih, znanih zbirk ljudskih pripovedi do novejših, kot je, recimo, zbirka Glasovi, ki jo ureja ddr. Marija Stanonik. Vedno mi radi pomagajo tudi na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Kar se kamniškega vodnika tiče, je bilo delo precej preprosto, saj je Matična knjižnica Kamnik na tem področju zelo aktivna in je izdala že več zbirk ljudskih pripovedi. V Kamniku je bilo kar nekaj zanimivih zbirateljev slovstvene folklore – recimo Gašper Križnik iz Motnika, ki velja za enega pomembnejših zbirateljev 19. stoletja, pa France Stele in Tone Cevc, navsezadnje tudi Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica kamniške knjižnice.
Bukla: Pravljice in povedke, ki so rdeča nit vodnika, so podane v tipičnem jeziku tovrstnih pripovedi. Ste se namenoma držali takšne dikcije ali pa je takšen način podajanja zgodbe podzavestno zasidran v vas, tudi zaradi dediščine starega očeta, imenitnega pripovedovalca zgodb?
Cerar: To so ljudske pripovedi, ki so bile izvorno govorjene, oblika, v kateri so bile zapisane, pa je odblesk tega. Všeč mi je, če se zgodbam vidi, da nimajo literarnega pedigreja. Je pa res, da so pripovedovalci, ki so jih posredovali, zelo različni v svoji izrazni moči, nekatere povedke so zgolj fragmenti, drobci. Zato smo nekatere, kjer je bilo smiselno in potrebno, priredili tako in toliko, da so berljivejše in privlačnejše za sodobnega (mladega) bralca.
Bukla: Zadnja leta se poleg urednikovanja priljubljene mladinske revije National Geographic Junior intenzivno ukvarjate ne le s pisanjem, ampak tudi s pripovedovanjem pravljic ter s sodelovanjem in organizacijo na raznih pripovedovalskih festivalih. Menda si prizadevate razbiti splošno zasidrani stereotip, da so pravljice primerne samo za otroke. Kako uspešni ste pri svojem delu?
Cerar: Verjetno mislite na Križnikov pravljični festival, ki ga z Matično knjižnico Kamnik, sopravljičarko Ivanko Učakar ter Turističnim in Kulturnim društvom Motnik letos pripravljamo že četrtič. To je lep in meni zelo ljub projekt. V Motniku se je namreč rodil ter živel Gašper Križnik. Bil je preprost čevljar in kasneje trgovec, z veliko strastjo pa je zapisoval ljudske pripovedi. V spomin na njegovo delo, pa tudi v spodbudo živemu pripovedovanju pravljic prvi vikend v juniju organiziramo festival. Letos bo to 5. in 6. junija. Krasno je videti, kako kraj živi s pravljicami in kako s prireditvijo raste.
Bukla: Mislite, da je želja po poslušanju pravljic in iskanju pravljičnega zadnja leta spet močnejša tudi zato, ker ponoreli tempo sodobnega časa potrebuje malce tovrstne umiritve, vrnitve k naravi in tradiciji?
Cerar: Zagotovo. Časi so takšni, da nas silijo k vse večji hitrosti in površnosti, kar se kaže na številnih področjih življenja. Samo dejanje poslušanja zahteva umiritev, zaustavitev in prav blagodejno je, če smo lahko osredotočeni samo na eno stvar. O vrnitvi k naravi ne bi izgubljala besed, saj je bilo že veliko povedanega. Bi pa dodala, da so igra na prostem, raziskovanje in potepanje v naravi za sodobne otroke pomembnejši kot kadar koli prej. Z razvojem najrazličnejših tehnologij in povečano tesnobnostjo staršev so otroci (dokazano) vse manj zunaj. Tako so opeharjeni za osebne izkušnje, ki pripravljajo na odraslo življenje, ter nimajo možnosti, da stkejo intimno povezanost z naravo. Ta se ne more zgoditi prek ekrana.
Bukla: Nekje ste izjavili, da za pripovedovanje pravljic potrebujete mir, pomembna sta tudi povezanost, ki se zgodi med pripovedovalcem in poslušalci, ter vaše lastno počutje. Kako pa je s pisanjem; kdaj, kako in kje najlaže ustvarjate? Po vrnitvi z lastnih pravljičnih poti?
Cerar: Vsekakor moram za pisanje občutiti kraj, o katerem pišem. Pogosto me ljudje vprašajo, ali sem res prehodila vse poti, ki so opisane v mojih knjigah. Sledi ogorčen odgovor: »Seveda, in to včasih tudi večkrat!« Končni rezultat je vedno zmes osebne izkušnje in veliko prebranega o nekem kraju.
Bukla: Prihajajoči pomladni in poletni tedni bodo verjetno glede na vse vaše načrte in zamisli za naprej torej zelo pestri ...
Cerar: Zelo se veselim, da se bom vrnila k raziskovanju zgodb in načrtovanju izletov za Pravljične poti čez mejo. Pri snovanju te knjige, ki bo zagotovo moj najbolj zahteven projekt doslej, sodelujem tudi z velikim številom ljudi. Potrebujem namreč pomoč lokalnih raziskovalcev pripovednega izročila, pa tudi turistične in planinske svetovalce in prišepetovalce. A delo je res navdihujoče. Upam, da se bomo o novi knjigi lahko pogovarjali vsaj čez dve leti.