Manca Košir: »Živa sem v dialogu«
Literarna kritika splošno bralstvo menda bolj slabo spodbuja k nakupovanju knjig. To nalogo bolje opravlja Manca Košir (1948), verjetno najbolj predana navdihovalka branja, ki že več kot tri desetletja neutrudno vodi različne pobude za spodbujanje bralne kulture. Kamor je šla Manca, tja so šle tudi knjige.
Manca prihaja iz družine bralcev, toda sposobnost za promoviranje branja je očitno med njenimi številnimi talenti. »Ljubezen do knjig diham, kot diham zrak,« pravi, ko razlaga, kako si je knjige kot dijakinja kupovala iz zaslužka od manekenstva. Šalamunov Poker jo je tako navdušil, da je knjigo nesla v šolo, kjer je profesor filozofije iz nje v smehu na glas bral, ona pa je z nogo udarjala po tleh, češ, boste že videli, da bo Šalamun svetovno znan pesnik. Ko je ugotovila, da premalo berejo njeni profesorski kolegi, jim je začela knjige posojati kar iz nahrbtnika. Bralci so si tudi sicer pri njej radi izposojali knjige, saj so bili njeni izvodi podčrtani, opremljeni z gesli in citati.
Knjiga bere bralca
O literaturi se govori, pravi Manca, z odprtostjo srca, duha in uma. Toda v praksi tega ni mogoče zlahka udejanjiti: kritika temelji na zmožnosti distanciranja od lastnega čutenja, medtem ko pristni stik s poslušalci pri mnogih pisateljih ni mogoč že zato, ker se preveč zanimajo zase, pravi.
Za pogovore in predstavitve izbira knjige z močnim sporočilom, napisane »iz duhovne nuje«. Samo takšne knjige so zanjo »resnične« in srčno pričevanje o »resničnosti« jo najbolj zanima, pravi, še očarana od pogovora s Ferijem Lainščkom o njegovem trikrat napisanem romanu Prvotnost – poema o ljubezni marca v Švicariji.
Kadar o knjigah piše, gre za doživljajske zapise, rada izbira knjige, ki jih kritiki mogoče sploh ne bodo omenjali. No, enkrat se je pač zmotila: bila je prepričana, da ne bodo omenjali njenega pesniškega prvenca, Srčnic, ki so bile uvrščene na festival Pranger. Tudi če jo bodo raztrgali, nič hudega, pravi, iz debate bo bržkone izvedela več o kritikih, kot bodo oni povedali o njeni poeziji.
Zato tudi pogovori, ki jih vodi, o knjigah ne govorijo skozi teorijo, temveč se vedno osredotočajo na doživljanje. »Knjiga je vredna toliko, kolikor se v njej prepoznaš,« pravi. V času najinega pogovora se je denimo ukvarjala z Lawrenceom Durrellom, vedoč, da se bo skozi tretje branje Aleksandrijskega kvarteta spominjala same sebe. In res – tokrat so bile strašne drame, ki so jo nekoč prevzemale, celo smešne, zdaj je skozi avtorjevo prozo začela odkrivati njegov občutek za poezijo. Ne nazadnje sta odprtost in iskrenost, ki ju omenja Manca, vpeti v spoznanje, da knjige berejo tudi nas. S Proustovimi besedami (nanje je Manco opozorila Brina Svit, Manca pa je z neko drugo aluzijo dala Brini naslov za njeno naslednjo knjigo): vsak bralec je bralec samega sebe.
Promocija branja je strast in poslanstvo
Toda to ni edini razlog, zakaj so njeni pogovori priljubljeni. Da jo zgodbe o knjigah in ljudeh pač res zanimajo. In da rada dela. In da se za en pogovorni večer ves mesec ukvarja s pripravami in obveščanjem. No, nekaj pripomorejo tudi Mančina toplina, odprtost za presežno, radovednost in prijazna usta, ki se razširijo v smeh kot začetek nogavice (kar je nekoč hudomušno pripomnil Danilo Kiš). In seveda več kot trideset let vztrajnosti.
Študijski krožki Beremo z Manco Košir so kot projekt Andragoškega centra potekali po vsej državi; takrat je bila za njihov potek ena oseba redno zaposlena, zdaj tega denarja ni več. Pogovore o knjigah je Manca vrsto let vodila na televiziji, v Cankarjevem domu, Konzorciju in zdaj v Švicariji, posebne akcije so potekale celo na vlaku in avtobusih … Še posebej se spominja projekta V Nami niste sami – knjige so z vami, ko so leta 2001 vsa nadstropja ljubljanske veleblagovnice napolnili s knjižnim programom – na oddelku s perilom so brali poezijo, v pritličju so Novak, Maurer, Ihan, Vidmar, Pavček in drugi podpisovali knjige (kdor je ni imel, je moral samo slediti stopinjam do Konzorcija). Manca je tudi pobudnica in ambasadorka akcije Slovenija bere (2016), vzpostavila je številne projekte, med njimi Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS, otroški parlament, festival Turizmu pomaga lastna glava, Ustanovo Tarasa Kermaunerja, Hospickafe …
Leta 2016 je prejela nagrado mesta Ljubljana in 2017 posebno nagrado Slovenskega knjižnega sejma za prispevek k širjenju bralne kulture.
Pa še nekaj je: Manca zna iz svojih sogovornikov potegniti najboljše. Ni čudno, da je kot novinarka za svoj žanr izbrala intervju. V njenem času, pravi, so bili pravi intervjuji redki; spominja se, kako si je denimo Bogdan Pogačnik sproti kaj zapisoval na škatlice cigaret, potem pa pogovore doma obnovil in interpretiral. »Jaz sem živa v dialogu!« pravi Manca in opisuje, kako je za en intervju, denimo k Lojzetu Kovačiču, hodila več dni. Iz tega se je potem razvila njena strast za dopisovanje, zabeležena v več knjigah. Zdaj nastaja že sedma knjiga epistol z naslovom Nagovori tišine. »Čudoviti so moji dopisovalci, res srčni,« srečna pove.
Ob Manci Košir je ta srčnost nalezljiva prav tako kot branje.
(Op. ured.: Manca Košir že več kot desetletje pripravlja prispevke za Buklo v rubriki Knjiga meseca.)