»Življenje brez knjige zame nima smisla!«
Vse, česar se loti Saša Pavček, ta vrhunska dramska igralka in vsestranska ustvarjalka, počne s strastjo in predanostjo. To je moč čutiti tako v njenih likih, ki jih je že odigrala, kot tudi pri pisanju esejev, dramskih besedil, gledaliških zgodb (te je nanizala v knjižnem prvencu Na odru zvečer, 2005) ali pesmi (zbirka Obleci me v poljub, 2010).
Kadar dobi navdih, ga mora preprosto ubesediti. Tako je bilo tudi z njeno pravljico Zakaj je polje jezero, ki je izšla pred nedavnim in se odvija ob Cerkniškem jezeru. Prav ob tistem jezeru, ki je Sašo začaralo že kot otroka in jo navdušuje še danes …
Bukla: Kot igralka morate vešče in spretno vdahniti dušo najrazličnejšim likom, se vživeti v njihova čustvovanja, prepričanja ... Mislite, da vam prav to dejstvo pomaga tudi pri pisanju, pa najsi gre za dramska dela, eseje, poezijo ali pravljice? Ali lahko celo morda rečete, da se obe vaši strasti, igralstvo in pisanje, v resnici močno prepletata, nadgrajujeta?
Pavček: Kar delam, je o človeku, za človeka, iz človeka. Vse izvira »iz ljubezni ene«, kot bi rekel Prešeren, ali bolje: iz nam nikoli doumljivih globin. Od tam moram povleči lik, ki ga igram, od tam prihajajo besede, ki jih, če sem dovolj disciplinirana, zapišem. A svetova igre in pisanja sta si večkrat v veliko napoto, se izpodrivata in se borita za mojo pozornost. Tako imam občutek, da me dva jokajoča in lačna otroka čakata in da bi ju morala bolje hraniti.
Bukla: Prvo, kar opazi bralec vaših del, je moč vaših besed, lahkotnost podajanega. Zagotovo je treba vsaj del tega talenta pripisati genom in tudi vplivu okolja, v katerem ste živeli in se še gibljete, vse preostalo pa je plod vaše lastne, osebne angažiranosti. Kako ste od otroških do odraslih let rasli in se razvijali s pisano besedo in koliko vam ta pomeni?
Pavček: Kot otroka dislektika me je govorjena beseda bolj pritegnila kot branje, sem pa kljub težavam rada pisala. Hočem reči, z lahkoto sem se izražala, manjkajoče črke pa je bilo treba mukotrpno dodajati. Fantazijski svet je bil moje zatočišče. Ko sem se v tretjem razredu končno naučila brati, mi je tudi pisana beseda veliko pomenila. Danes življenje brez knjige zame nima smisla. Imam veliko željo po pisanju, a vsakodnevno delam kot igralka, kar me veseli in sem poklicu predana, pisanje pa čaka na kakšno naključno luknjo, kar mu ni v prid. Zato le prisluškujem sebi in zapisujem. No, takoj napišem kaj kratkega, če me prosijo, ali na novo vzamem v popravilo kaj starega, če me k temu nagovorijo; skušam se umiriti za pisanje in se ne obremenjujem z rezultatom. Oslanjam se predvsem na misel, da me nekateri ljudje spodbujajo in navdihujejo, potem pišem za njih. Tako je bilo tudi s to pravljico, ki sem jo napisala za Izo in Črta Veselka, otroka, ki počitnikujeta v bližini Cerkniškega jezera.
Bukla: A pravljica Zakaj je polje jezero, ki je nedavno izšla tudi v knjižni obliki, kot poetična slikanica, ni »samo« pravljica. V sebi namreč skriva globlje sporočilo …
Pavček: Z globljimi sporočili pravljic se še najraje ukvarjajo psihoanalitiki, kar je odlično, a čar pravljic je preprostost, da jim otrok z zanimanjem sledi. O sporočilnosti vnaprej nisem premišljevala, voda me je kar sama potegnila vase. Ne vem, morda pravljica nosi v sebi misel, da sta še hujši od revščine osamljenost in ignoranca ter da naj bi bilo temeljni potrebi človeka po sprejetju in dajanju zadoščeno. Sicer pa sem o jezeru začela premišljevati, ko me je Ljoba Jenče prosila, naj napišem spremno besedo k njeni knjigi Sedi k meni, povem ti eno pravljico. Pozneje mi jezero, ki je in ga ni, ni dalo miru. Ljobini knjigi na pot sem napisala, naj se vrnemo k izročilu dediščine, k zelenim vodam in ljudem. Najbrž je ta misel po čudežu preskočila na Damijana Stepančiča, brez njega bi bila knjiga pusta, on ji je dodal glasbo. Moje trenutno sporočilo je zato zahvala vsem, ki opazite lepoto narave, naše dediščine, ter jo znate po svoje deliti naprej.
Bukla: Besedilo za omenjeno knjigo ste napisali že pred štirimi leti v obliki radijske igre. Ste ga morali zdaj, za knjižno obliko, precej spreminjati?
Pavček: Pravljico, napisano za darilo otrokoma, sem dramatizirala za radio in dramatizacijo spreminjala glede na režijsko zamisel Ajde Valcl. Po njeni zaslugi ter zaslugi igralcev in sodelavcev je nastala lepa radijska igra, kjer so prišli do izraza zanimivi podvodni toni. Za založbo Miš, s katero zelo lepo sodelujem, pa sem delo seveda spremenila, a bistvo je enako.
Bukla: Jezik v pravljici je zgrajen v slogu dobrih starih ljudskih pripovedk, takšna sta tudi zasnova in končni nauk. Ste z značaji nekaterih likov želeli ustvariti odsev današnjih časov, ki ste jih nekje opisali kot »grše in ostrejše od nekdanjih«? Vas vedno večja napetost, nestrpnost, neiskrenost tudi osebno zelo boli?
Pavček: Jezik je nastal spontano, kaj vse je vplivalo nanj, kdo ve? Rada imam slovenske ljudske pesmi, tam je naš izvor, veliko tragične, pretresljive usodnosti, tudi šaljivosti. Zdelo se mi je, da jezero, ki je na Notranjskem od nekdaj, prav kliče po teh koreninah. A vpletel se je današnji čas, ki ljudi po krivici izloča, jih ponižuje, ignorira, slepari, manipulira z njimi. Toda pravljice so zato, da dobro zmaga in ima človek upanje. Koliko je mene v zgodbi, pa je pokazal Damijan Stepančič z ilustracijami, res duhovito, prav smejala sem se na svoj račun.
Bukla: Manca Košir je v spremni besedi vaših gledaliških zgodb z naslovom Na odru zvečer zapisala, da ste »senzibilna opazovalka scefranega, samotnega časa« in da »ste toliko drzni, da v tem pohlepnem svetu še upate v ljubezen in smisel bivanja«. Bi lahko trdili, da ste vse našteto spretno ulovili tudi v svojo poetično pravljico, ki se kljub vsemu konča z optimizmom in vedrostjo?
Pavček: Če je spretno, ne vem, osebno verjamem, da je tako stališče danes nujno.
Bukla: Nekoč ste rekli, da »človek, ki ljubi, lahko dá več, več lahko ustvari, takšen človek je nasploh boljši«. Tega ne izražate le skozi svoja dela, sploh skozi poezijo, ampak verjetno tako poskušate živeti tudi v vsakdanjem življenju ...
Pavček: Človek je, kakršen je. Po mojem je enak, ko spi ali ko dela, enovit in mnogoter, poln protislovij in skladen hkrati. V pisanju, igranju, življenju se ne da biti nekaj, kar nisi. Biti nebogljena, se sproti učiti, se čuditi, preprosto biti, nekaj takega zdaj iščem.
Bukla: Glede na to, da ste spretni v opazovanju, izražanju in v (so)čustvovanju, bi marsikateri ljubitelj vaših del zdaj pričakoval od vas še kak roman. S čim nam boste postregli v prihodnje?
Pavček: Presenečenje gledalca v gledališču in na filmu drži v pozornosti, tako da si na vaše vprašanje ne upam odgovoriti. Upam le, da vsaj kaj napišem. Kar koli, samo da me ne bo sram, da ne bo zaman, četudi bo morda zastonj.