Žongliranje s 30 iglami
Teorija prevodne kritike sicer opozarja, da se ocenjevalec prevoda ne bi smel zadovoljiti z iskanjem in naštevanjem posameznih »napak«, vendar je eno od znamenj prevajalčeve (ne)resnosti in nevednosti že napačno prevajanje posameznih besed. Zgled napačnega prevoda iz naslova sem našel v prospektu CD za gostovanje kanadskega cirkusa, kjer se postavljajo s to atrakcijo: angleška beseda pin ne pomeni samo bucike, igle, zaponke, ampak še marsikaj drugega, med drugim tudi kegelj. Kdor bi pri prevajanju vsaj malo mislil tudi logično, bi nujno moral pomisliti na edino pravo rešitev – gotovo je že kdaj v življenju vsaj na sliki videl kakega žonglerja.
Tudi knjižnim prevajalcem se pogosto primeri kaj takega: iz nevednosti ali po nemarnosti narobe prevajajo posamezne besede ali fraze ali pa jih kratko malo izpuščajo. Takšno početje je nevarno, ker napačno usmerja tok pripovedi, bralec si ustvarja napačno podobo o osebah, njihovih lastnostih in dejanjih ter o dogajanju sploh. Prevod se po nepotrebnem že oddaljuje od izvirnika, hkrati pa se siromaši slovenščina, kadar besede, s katerimi se izražajo odtenki značaja, občutenja, ravnanja in ki bi morale biti uporabljene v poslovenjenem besedilu, odpadejo in so zamenjane z ohlapnimi ali napačnimi prevedki. Namesto jurišniki (shock troops) najdemo kuštravi fantje, namesto iztrgati je doseči, mezinec (Kleinfinger) postane mali prst, zadrega se spremeni v strah, iz nehote postane nenehno, ročaj ogledala (mirror handle) naj bi bil trgovec z ogledali, pletena košara (cesta di vimini) pa košara s seski. Ali tale cvetka: pogosto mu je slabo in ne vedno čez ograjo [ladje], kar seveda pomeni, da pogosto bruha, ampak ne vedno čez ograjo.*
Pri naših prevajalcih je precej ustaljena navada, da preveč »komentirajo« in »interpretirajo« izvirnik: marsikje dodajajo besede, včasih ohlapne izraze intenzivirajo, jedrnate pa razširjajo. Če se pridruži še kaka napačno prevedena beseda, smo pa res že zelo daleč od izvirnika. Na primer: nekje so na koncu stavka o nevarni drhali trije močni, lepo prevedljivi glagoli o drhali − »… plundering, raping, burning«, torej "drhal ... je plenila, posiljevala, požigala"; ne razumem, zakaj je iz tega nastalo drhal ... je plenila, razsajala, netila ogenj po vasi, torej se posiljevanje spremeni v "razsajanje", požiganje pa v "netenje ognja po vasi". − Ali: v izvirniku je pet besed: it snows, freezes, snows again; v slovenščini bi bilo vse lepo povedano že s štirimi: sneži, zmrzuje, spet sneži. Naša prevajalka jih porabi devet ...: nad pokrajino sneži, nato sneg poledeni, pa spet zapade.
Čim daljše dele besedila (katerega slovenščina je lahko povsem korektna) primerjamo z izvirnikom, tem jasnejša je predstava o prevajalčevi kakovosti. Bistvena je želja (ali naj rečem zahteva?), da bi bilo kolikor je mogoče vse iz izvirnega jezika prelito v lepo slovenščino, pri čemer naj bi bila v polni meri upoštevana misel prof. Ceneta Kopčavarja, da po slovensko marsikdaj mislimo drugače kot po, recimo, angleško ali špansko. Dobro merilo za preverjanje, kako natančen je prevod, je poskus, da bi slovenske stavke prevedli nazaj v jezik izvirnika. Misel je tale: če bi avtor hotel povedati ta in ta (prosto prevedeni) stavek tako, kot ga je oblikoval prevajalec, bi to tudi lahko storil. Ampak ni. Torej prevod ni ustrezen. Prevajalec si mora prizadevati, da kolikor mogoče zvesto posloveni kar največ podrobnosti. Potem se ni bati za kakovost. Nasprotno ravnanje pa je nepošteno tako do avtorja, ki si zasluži kar najustreznejšo prestavitev, kakor do slovenskega bralca, ki dobi manj, kot bi bilo prav, saj je večinoma prikrajšan ravno za slogovne in druge finese, po katerih se en avtor loči od drugega. Nikakor se ne potegujem za nesmiselno absolutno zvestobo, saj tudi ne manjka prevajalcev, ki delajo na tak način in ustvarjajo težko prebavljiva, delno nerazumljiva besedila. Toda povsod, kjer je ustrezno slovenjenje mogoče, sem absolutno za to, da se izvirnik kar najzvesteje preliva v naš jezik.
Ustavimo se pri nekaj romanih. Umišljeno življenje (An Imaginary Life) je roman Davida Maloufa, ki ga je prevedla Breda Biščak. Zelo lepo je opravila zastavljeno nalogo in je to (po besedah kritikov) »nenavadno inteligentno in domišljije polno delo«, »elegantno in odmevno, v razveseljivem jeziku napisano pripoved« o Ovidijevem bivanju v Pontu imenitno prelila v slovenščino. Prevajalka dobro zna angleško, natančnejša primerjava z izvirnikom pokaže, da je našla celo vrsto dobrih rešitev, kot so razpletanje zvez z deležniki, sosledica časov, pretehtan besedni red, brezosebna raba in še posebej pasivni deležniki. Njen slog sledi avtorjevemu; kjer so v izvirniku bolj pesniški opisi, niso v prevodu nič manj. Lepo je rešena tale past: What I had nose for was news – Sam sem imel nos za novosti. (Prepričan sem, da bi večina prevedla takole: Tisto, za kar sem imel nos, so bile novosti.) Žal je prevajalka padla v naslednjo past: All I can do is shout. − Vse, kar lahko storim, je, da kričim. V izvirniku nobene vejice, v prevodu tri. Takšna oblika poudarjanja in sekanja stavka se mi zdi v slovenščini tuja. Saj je lepo po naše povsem ustrezno povedano ravno tako brez vejice: Lahko samo (še) kričim. Pa še lepa zgleda: The river flats steam and hum with midges. – Nad ravnico ob reki brenčijo oblaki mušic. In: Slowly, with all our belongings, we climb the ladder inside the byre to the upper room. – Z vsem, kar imava, se po lestvi v hlevu počasi povzpneva v zgornjo sobo. Prevod je ZELO DOBER.
Za Lijano Dejak, prevajalko Dobrega Stalina (Horošij Stalin) Viktorja Jerofejeva, veljajo vse odlike, ki smo jih navedli za prejšnjo, lahko celo rečem, da je še zvestejša izvirniku; se ji pa dogajajo napake, da ga siromaši. Samo en zgled: na nekem mestu prevajalka piše takole: En kamen ga je zadel v hrbet, drugi v ramo, tretji v tilnik. Stavek je sicer lep, ampak ruski avtor ga je bolj dramatiziral, namesto enega glagola je porabil dva in poved razširil: En kamen ga je zadel v hrbet, drugi v ramo, nazadnje mu je tretji priletel v tilnik. S tem je dejanje močno okrepil, v prevodu se moč izgubi. − Za ruščino je značilno, da v dobršni meri ne uporablja oblik pomožnega glagola biti, kjer je to npr. v slovenščini nujno. Prevajalka je znala poiskati uspešen način za prelivanje te slogovne značilnosti in s tem dosegla jedrnatost, ki ustreza izvirniku. Prevod je ZELO DOBER.
Nasprotno velja za Veroniko Sorokin, ki je prevedla Černobilsko molitev (Černobyl´skaja molitva) avtorice Svetlane Aleksijevič. Besedilo je v lepi, gladko berljivi slovenščini, vendar ruski kratki, eliptični stavki, ki ponujajo priložnost za jedrnat slog, niso izkoriščeni. V tem je nevarnost neustreznega upoštevanja izvirnika: slovensko besedilo kar lepo zveni, vendar je bralec prikrajšan za veliko neprevedenega (besedilo izvirnika je izjemno močno, skoraj vseskozi tragično: gre za resnične pripovedi razmeroma preprostih ljudi, ki jih zadevajo nesreče po černobilski katastrofi). Po drugi strani prevajalka nenehno kaj dodaja, interpretira, cele odstavke prevaja iz sedanjika v pretekli čas, veliko glagolov prevaja napačno ali pa jih − mogoče namenoma − spreminja. Npr: namesto najsvetlejši trenutki v življenju pri njej nastane: oba predstavljata najekstremnejše trenutke v mojem življenju. Ali o jedrnatosti – v prevodu beremo: Po nitinolu si imel noge lahke kot iz vate, misli pa si imel trezne; zaukazal si si denimo ›Vstani!‹ in se zvrnil po tleh. Po izvirniku bi šlo nekako tako: Po nitinolu so noge iz vate, glava pa trezna, ukažeš si ›Vstani!‹ Sam pa padeš. Še primer napačno prebranega besedila: v izvirniku je robot, prevajalka pa ga je prebrala kot rabota in temu primerno pokvarila cel stavek. Namesto: Roboti niso zdržali, tehniki se je zmešalo, je prevedla: Delu nismo bili kos, o kakšni tehniki ni bilo niti govora. Še sreča, da je v naslednjem stavku beseda rabotali in se pripoved nadaljuje pravilno … Slovenščina je zelo dobra, prevod pa POVPREČEN.
Nazadnje poglejmo še roman Emmina sreča (Emmas Glück) avtorice Claudie Schreiber v prevodu Mihe Zora. Škoda ljubkega dela, ki ga je prevajalec precej pokvaril − z eno izjemo: posrečeno je prevedel mesta v pogovornem jeziku. Sicer pa večkrat suženjsko posnema stavčno zgradbo izvirnika, ki ga včasih tudi ne razume pravilno, samovoljno spreminja pomene zlasti glagolov, ima težave s sosledico časov ali s sklanjatvijo, z določno in nedoločno obliko pridevnikov, nekaterih nemških besed pa ne pozna – pri njem Schublade ni predal ampak polica, postaven moški (ein stattlicher Mann) se prelevi v državniškega možakarja. Še posebno rad kopiči svojilne zaimke, ki v nemščini seveda nadomeščajo določne člene, v slovenščini pa so odveč ali so elegantno rešljivi s povratnim svojilnim zaimkom: Hans je otipal svoje telo in vzel svoj prenosni telefon iz majhne torbice, ki je visela na njegovem pasu. Prevod je POVPREČEN.
Jože Stabej je književni prevajalec in urednik, enigmatik in koncertni pevec-basist. V zadnjem času prevedel romane treh nobelovk – Doris Lessing: Spomini preživele, Toni Morrison: Milost in Nadine Gordimer: Pobran. Dobil je Betettovo nagrado za glasbene in Sovretovo nagrado za prevajalske dosežke. Je častni član Društva slovenskih književnih prevajalcev.
* Avtor tega prispevka ima za sabo že več let sodelovanja v komisiji, ki ocenjuje knjižne prevode; nabralo se mu je veliko gradiva, iz katerega zajema, tu pa bi vzelo preveč prostora, če bi navajal, od kod je kak primer.