Zvezek in brezvezek
Nataša Konc Lorenzutti
Zvezek in brezvezek
ilustracije: Tanja Komadina
Miš, zbirka Miškolinke, 2018, t. v., 136 str., 25,95 €, JAK
Zadnja leta so na področju mladinske književnosti v porastu dela, ki s kočljivimi in zahtevnimi temami kritično reflektirajo širši družbeni kontekst. Toda s premikanjem meja se morebiti včasih doseže tudi nasprotni učinek od želenega, saj se mladi bralec čedalje težje poistoveti z likom ali vživi v zgodbo, za razbiranje sporočilnosti pa je skoraj praviloma potreben bralni dogodek pod vodstvom mentorja.
K sreči na drugi strani ali kjer koli vmes za protiutež nastanejo dela, ki bi jih, denimo v gorski terminologiji, poimenovali skalna polica za oddih sredi pretečih klifov in pečin. In v tovrstno »zdravilnoslovje« vsekakor sodijo knjige priljubljene avtorice Nataše Konc Lorenzutti, ki sama pravi, da čuti najmanj strahu, kadar piše za otroke. Njenim knjigam se to vsekakor pozna. Mirne duše bi jih lahko opremili z znakom PRIO − prijazno otrokom (in odraslim, če smo že pri tem) ali čim podobnim.
Enajstnik (2012), Kdo je danes glavni (2015), Nisem smrklja (2017) in zadnji, Zvezek in brezvezek (2018), je le nekaj naslovov, ki potrjujejo, da avtorica s svojim iskrivim, hudomušnim slogom in junaki mojstrsko gradi očarljivo, sem in tja skoraj praznično družinsko vzdušje, sredi katerega bi si od tegob vsakdana z veseljem oddahnil tudi kdo od odraslih bralcev ali vsaj na kratko pokramljal z družinskimi člani. Še posebej, kadar se zunaj »burja vedno bolj razburja«, v hiši pa je toplo, deloma zaradi zakurjene peči deloma zaradi ljubečih družinskih odnosov.
V prvi knjigi z naslovom Kdo je danes glavni žlobudrava Nika, najmlajša v številni družini, vznemirjeno pričakuje svoj peti rojstni dan, ko bo glavna. Oktobra pred štirimi leti je namreč »iz trebuha prišla na zrak. To je moral biti zelo vesel dogodek, to zračenje, saj ga vsako leto znova praznujejo.« Nikin svet prisrčne otroške logike pričara bralcu mnoštvo duhovitih, domiselnih in iskrivih zgodbic, ki so pripomogle, da je postala glavna tudi avtorica, saj je bila knjiga leta 2016 okronana s priznanjem Zlata hruška.
V nadaljevanju, naslovljenem z Zvezek in brezvezek, postane Nika prvošolka in heca je konec. Seveda ne za Niko. Šele zdaj je zares glavna, saj se doma in še kje zaradi šolskega okolja in novih doživetij pogosto znajde v središču pozornosti. Kakopak ni zrasla samo Nika, temveč tudi njena brata in sestri: Ton bo vsak čas študent, Tin grize gimnazijske klopi, Lučka in Lija sta še osnovnošolki. Predvsem odnosi med brati in sestrami so kljub duhovitemu prerekanju pristni, na trenutke skorajda neverjetno idilični.
Nika obiskuje jahalno šolo, kajti ježa je njen najljubši konjiček, za razliko od tate in mame, ki imata namesto konjičkov pet otrok. In da je mera polna, morata spati v »zakonski postelji«, četudi nista konja.
Seveda so s šolo tudi križi in težave. Še posebej domače naloge so Niki trn v peti. Ne mara zvezkov, raje ima brezvezke, kajti v zvezke mora pisati, kar ji naložijo drugi, v brezvezkih pa je vse po njenem. In zato imajo njeni učenci, medvedki, opice, punčke in kdor še »spotoma in mimogrede« (preberite, koliko besednih zapletov lahko povzročita oba izraza) zaide v njeno učilnico, srečo, kajti brezvezek je zakon!
Hudomušne ilustracije Tanje Komadine v obeh knjigah imenitno dopolnjujejo utrinke iz Nikinega vsakdana, ki se raztezajo čez vse letne čase in praznike.
Oh, in nihče ni varen pred nagajivimi palčki, ki radi prebirajo pisma. A o čem jaz zdaj to meljem? Ja, o brezgodbi že ne! Za Niko je namreč življenje še vedno brezvezek, zgodba pa, kot pravi sama, »se dogaja takrat, ko je zanimiva. Drugače se sploh ne dogaja in je nima smisla brat.«
No, tale zgodba ima smisel, veliko smisla! Zato nestrpno pričakujem naslednjo. In še malce izzivam – se bo avtorica namesto družinske lotila tudi kakšne druge tematike? Njej v izziv in bralcem v užitek.