»Knjiga je orožje. Vzemi jo v roke.« To je vsem znana Brechtova krilatica, ki pa si je ni izmislil zato, da bi se ob njej hahljali. O tem nam pričajo tako različne cerkvene ali totalitarne ideološke liste prohibitorum kot, recimo, požigi knjig v Hitlerjevem času, pa seveda usoda najznamenitejših knjižnic v zgodovini človeštva – od Aleksandrijske, ki je hranila več kot 700.000 grških papirusov in je pogorela 48. leta pr. n. š. v spopadih Cezarja s Ptolomajci, leta 646 po Kr. pa jo je dokončno uničil neki islamski vojskovodja.
Leta 2002 so jo ponovno obudili v življenje v vsej njeni veličini, vendar z izgubo, ki je pač ni mogoče nadomestiti. Iz zadnjega časa pa naj spomnim le na opustošenje izjemne sarajevske knjižnice, ki so jo požgali srbski nacionalisti s Pal. A to je samo nekaj izmed številnih primerov, ko so šle knjige po zlu kot žrtve brezumnega nasilja nad njimi. Kaj hočem reči? To, da je knjige mogoče požigati, ne dajo pa se ubiti, saj so po duhu vitalne in neuničljive. Gutenbergove galaksije ne bo požrla tudi nobena črna luknja v današnjem kibernetskem kozmosu. O tem govorim zato, ker je knjiga po moji lastni izkušnji nenadomestljiva s čimer koli drugim. Z njo, če lahko rečem tako, hodim spat in z njo vstajam, z računalnikom pa se to ne da. Knjiga je kot deklina, ki jo odgrinjaš in odgonetaš z branjem in tetoviraš s svojimi podčrtavanji ali opombami na robu. Še več od tega: »Sem eden tistih bralcev, ki kdaj pa kdaj prepišejo dolge odstavke iz knjig, ki jih berejo. Te navedke najdevam vsepovsod, kadarkoli začnem kaj iskati po svojih rečeh,« pravi Henry Miller, ko govori o knjigah v svojem življenju. Marsikaj iz njih nam obtiči tudi v spominu, predvsem pa si zapomnimo vtis, ki ga je kakšna knjiga zapustila v nas. Ti vtisi se seveda ulegajo v naše pomnjenje koncentrično, ne linearno, saj se tudi branje ne dogaja po nekem vnaprej začrtanem časovnem zaporedju. Takšnih vtisov, ki se med sabo dopolnjujejo in prepletajo, pa je tako rekoč brez števila. Ne bom popisoval, kako zaznamujoče je bilo že v mojih študentskih letih srečanje s Heraklitom (v Sovretovih Predsokratikih, kasneje v neki nemški izdaji), s Platonom, predvsem Simposionom in nekaterimi pasusi iz Države, da ne govorim o Homerju in Marku Avreliju, Dantejevi Božanski komediji, Nietzschejevih knjigah, predvsem Zaratustri in Onkraj dobrega in zlega, pa o Proustovem Iskanju izgubljenega časa, Flaubertovi Gospe Bovary, o Mojstru in Margareti M. Bulgakova, pa o Heideggerjevih filozofskih knjigah, med njimi naj še posebej omenim Holzwege, o vseh delih Dostojevskega, med njimi tudi o eni najbolj mučnih in presunljivih knjig, kot so Zapiski iz podpodja, kar velja tudi za Balzacovega Očeta Goriota ali pa za Kafkov Proces, Camusovega Tujca in Mit o Sizifu … Ta v naglici nametana imena so seveda le vrh ledene gore, pri čemer pesnikov, razen Danteja, niti nisem omenil. Teh je seveda nepregledna vrsta, zato naj navedem le nekaj takšnih, ki so se posebej vtisnili vame in zapustili sledove tudi v moji poetiki. To so: Friedrich Hölderlin, Rainer Maria Rilke, Stéphane Mallarmé, Gottfried Benn, T. S. Eliot, Osip Mandelštam, Jorge Guillén in seveda Paul Celan. Nekatere od njih sem tudi prevedel in izdal v knjigah. Slovenskih avtorjev na tem spisku ni, saj bi njihovo naštevanje nič ne pomenilo, če ne bi bilo podprto tudi z razlago in utemeljitvijo, za kar pa tu ni prostora. Zato o tem morda kdaj drugič. Je pa nekaj res. Ob pripravljanju svojih zbranih pesmi, ki bodo pod naslovom Diham, da ne zaide zrak izšle pri Beletrini in jih je s svojo spremno besedo podložil Aleš Šteger, so mi kar same od sebe prišle na misel tudi nekatere duhovne in pesniške korelate, ki so vplivale na konfiguracijo moje poetike in tudi esejističnih spisov o poeziji. Zato sem jih, seveda v več kot skromnih in nedorečenih obrisih, laže popisal tudi v pričujočem tekstu. Zbrane pesmi v knjigi Diham, da ne zaide zrak zajemajo opus, ki ga sestavlja osem pesniških zbirk: Večer pred praznikom (1962), Stiska jezika (1965), Štukature (1975), Skrivnosti (1983), Palimpsesti (1984), Izbrisi (1989), Odtisi (1999) in Nočitve (2005). Ob zbranih pesmih se kot avtor, ki ni navajen, da piše pesmi v nekakšnem nepretrganem sosledju, pač pa v fazičnih časovnih zamikih, o vsaki zbirki sprašujem, v kakšnem duhovnem, emotivnem, izkušenjskem ali, z eno besedo rečeno, eksistencialnem »trenutku« mojega pesniškega časa je nastala. Tako bi za svojo prvo zbirko, ki sem jo izdal pri dvaindvajsetih letih, lahko rekel, da v njej še ni mogoče zaznati nobene razvidne in trdne individualne poetike. V kasnejših pesniških knjigah pa se ta že začne čedalje bolj ostriti in specifizirati, kar je seveda povezano tudi z duktusom oziroma s sporočilom in dikcijo pesmi. Ta se spreminja: od eksistencialistično naravnane poezije v Stiski jezika prek egocentričnih ali »solipsističnih« Štukatur do Palimpsestov, v katerih se samota lirskega jaza oziroma solipsistična narava pesmi iz prejšnje zbirke začne odpirati navzven k Drugemu, na novo prebujeni erotizem pa razkroji in prekvasi prejšnji egocentrizem. Ta eksistencialna naravnanost oziroma pozitura v pesniških sporočilih pa se še bolj razvidno, čeprav v zelo modernistični, rekel bi celo celanovski artistični vokaciji, pokaže v desetih elegijah v zbirki Izbrisi, ki so opremljene tudi z nujnimi opombami. O posamičnih temah v elegijah, kot so povojni poboji, Goli otok, černobilski fantom, eros-tanatos v individualni življenjski usodi itd., tu seveda ni mogoče govoriti. S tem samo označujem premike v svoji pesniški optiki. V zadnjih dveh zbirkah Odtisi in Nočitve pa nastopajo tako impresije iz narave kot vtisi iz urbanih mestnih prizorišč. Nemalo pa je v obeh tudi ljubezenskih sekvenc in motivov, zato so pesmi po emocionalni strani bolj otipljive in zasegajoče kot tiste v prejšnjih zbirkah. To je kratek popis zbranih pesmi v knjigi Diham, da ne zaide zrak. Svoj eksistencialni položaj, ki me določa kot avtorja pesmi, pa sem nekoč še najbolje opisal Tomažu Šalamunu, ko sem mu pripovedoval, kako se moram tako rekoč bitno spraviti na rob samega sebe, da najdem primerno lego, iz katere lahko govorim svoje besede. Še danes ne vem natančno, kaj sem s tem mislil, vem pa, kaj sem hotel povedati. Da za to potrebujem samoto in v njej tisto osredotočenost, v kateri edino lahko izkušam sebe, sestavljenega iz najrazličnejših doživetij, izkušenj, spoznanj, vtisov, travm itd., hkrati pa tudi besede, s katerimi naj bi to eksperienčno gradivo zložil v organično celoto, saj to ni mogoče brez prisluškovanja tako temu gradivu kot jeziku, v katerem naj se to izkustvo pesniško oglasi. Eno in drugo pa terja tisto formativno selekcijo, ki zame ni možna, če ne govorim z roba, kjer se živost pesniškega sporočila ustanavlja po senci, ki jo življenje meče na zaslon neskončnosti. Kako pesmi sodelujejo v tem senčnem plesu, pa ni več moja stvar kot tudi ne ognjeni zublji v knjižnicah. Ti spadajo v domačo peč, kjer se lahko znašajo nad zavrženimi avtorskimi rokopisi.
Zadnji čas, da lahko v Bukli preberem kakšen daljši članek!
Ideja ni slaba, z radovednostjo pričakujem kaj bo naslednjič.
Sicer sem bral, vendar takšni članki ne ustrezajo konceptu Bukle.
