Leto čudodelnih misli

Založnik o knjigi

Leto čudodelnih misli je pretanjen portret zakonskega življenja v dobrih in slabih časih, ki ga je Joan Didion napisala s spoštovanje zbujajočo poštenostjo in neprikrito strastjo. Gre za avtobiografsko pripoved o žalovanju v letu po nenadni smrti njenega moža, novinarja, pisatelja in scenarista Johna Dunna. Med večerjo dan pred silvestrovim je doživel usoden srčni napad. V nekaj hipih se je končalo njuno štiridesetletno partnerstvo in avtoričino življenje se je nepovratno spremenilo. Postopno sprejemanje te tragične izgube Joan Didion predstavi rahločutno, a tudi neprizanesljivo do same sebe. Njen izčiščeni zapis je prejel številna priznanja, med drugim nominacijo za prestižno Pulitzerjevo nagrado. Leto čudodelnih misli danes velja za klasično knjigo o žalovanju.

Spomini Joan Didion se pričnejo nekaj dni pred božičem, ko nenadoma hudo zboli Quintana, njena in Johnova edinka. Bolezen se začne kot gripa, nato preide v pljučnico in nazadnje v septični šok. Le nekaj dni zatem pa Johna pokosi srčni infarkt. Čustveno nabita knjiga je pisateljičin poskus, kako ponovno najti smisel bivanja in ustvarjanja navkljub dvojni družinski tragediji. Avtorica v Letu čudodelnih misli podoživlja in vedno znova analizira dogajanje pred moževo smrtjo in po njej, vzporedno s tem pa opisuje skrb za obolelo Quintano v času njene dvakratne hospitalizacije. Ko v spominu boleče, vendar lucidno obuja te dogodke, se osredinja na različne vidike svoje izkušnje, vključuje pa tudi literarne, medicinske in psihološke poglede na žalovanje in bolezen.

Pred seboj imamo izrazito osebno, toda obenem univerzalno izkušnjo: soočanje z dokončno izgubo ljubljenega človeka, z najglobljimi prvinami dolgoletnega partnerstva, ob tem pa seveda tudi s samim seboj.

JOAN DIDION (1934) je priznana ameriška romanopiska in novinarka. Velja za ikono ameriškega publicizma, v svojih literarnih delih pa se posveča razkroju ameriške morale in porajajočemu se kulturnemu kaosu v zadnjih desetletjih. Njeno pisanje odlikujeta izbrušen slog ter natančna analiza posameznika in sodobne družbe. To podobo izpisuje zelo osebno, skoraj intimno oziroma, kot beremo v New York Timesu, »prefinjeno, z veliko mero miline in ironije«.

Leto čudodelnih misli je njeno najbolj znano delo, zanj pa je bila leta 2005 nagrajena z ameriško državno nagrado za književnost. S spominskim zapisom, ki opisuje žalovanje za ljubljenim soprogom, je bila Didionova tudi finalistka za Pulitzerjevo nagrado. Pozneje ga je priredila za predstavo, ki je leta 2007 doživela uspešno premiero na Broadwayu. Ta avtobiografski roman je prvi prevod kakega njenega dela v slovenščino.

»Čudovita in uničujoča knjiga.«
– Zadie Smith

»Mojstrovina tankočutnih zaznav in uvidov.«
– Sunday Times

»Knjiga leta ... Srce parajoča, strastna knjiga, ki ne ponuja lahkih odgovorov.«
– Guardian

Odlomek

Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno
poznaš, se konča.
Vprašanje samopomilovanja.

To so bile prve besede, ki sem jih napisala po tistem, ko se je zgodilo. Računalniška datoteka Microsoft Word (»zapiski o spremembi.doc«) je datirana »20. maj 2004, 23.11«, vendar je ta datum tam zato, ker sem odprla datoteko in samodejno pritisnila na »shrani«, ko sem jo zaprla. V mesecu maju nisem ničesar spremenila v tej datoteki. V njej nisem spremenila ničesar, odkar sem januarja 2004 zapisala te besede, dan, dva ali tri po dogodku.

Dolgo nisem napisala ničesar drugega.

Življenje se spremeni v trenutku.

Običajnem trenutku.

– iz knjige

o knjigi v drugih medijih

Ocene knjig na radiu Ars
»Joan Didion je eno najbolj znanih imen literarnega žurnalizma 20. in 21. stoletja. Je nesporna umetnica pripovedovanja zgodb, ki pretanjeno prepletajo intimno ter družbeno in politično. Na novinarsko in literarno sceno je začela stopati v šestdesetih letih, ko se je v ZDA bohotil novi žurnalizem in njeno ime se pojavlja ob avtorjih, kot so Tom Wolfe, Gay Talese, Jimmy Breslin, Hunter S. Thompson, Gail Sheehy, George Plimpton, Norman Mailer in Truman Capote. Govorimo o prvi generaciji literarnih ali novih (kot se je skupina takrat imenovala) žurnalistov, ki so se pri pisanju opirali na leposlovna načela, obenem pa ima njihovo pisanje še vedno trdno in preverljivo dokumentarno bazo. Joan Didion je bila ena redkih žensk, ki so prodrle v takrat pretežno moški poročevalski svet.«