Franc Hvasti: Dve uri resnice

Recenzija Bukla

Franc Hvasti predstavlja enega ključnih členov sodobnega slovenskega tekmovalnega kolesarstva. Zgodbe v knjigi Dve uri resnice zajemajo več desetletij, ozadij in dogodkov, ki so za vedno zaznamovali kolesarstvo. »Dobro je, da je njegova zgodba zabeležena,« je po branju razmišljal eden od športnih direktorjev Astane in selektor članske reprezentance Gorazd Štangelj: »Kar nekaj njegovih zgodb poznam tudi osebno. Hvasti je nedvomno pustil ogromen pečat v jugoslovanskem in slovenskem kolesarstvu in dobro je, da današnji in prihodnji kolesarski rodovi vedo, kdo so bili ljudje, ki so postavljali temelje tega športa pri nas.«
Športni novinar Televizije Slovenija Tomaž Kov šca se spominja lanskega Večera zvezd, ko je Kolesarska zveza Slovenije Hvastiju podelila nagrado za življenjsko delo: »Pravi izbor je potrdil dolg aplavz navzočih, tudi tistih, ki se niso vedno strinjali z njegovimi idejami.« Brez ljudi, kot je Franc Hvasti, kolesarstvo v Sloveniji ne bi bilo to, kar je. Če kaj, je iz Dveh ur resnice očitno, da je bil »nenehno z mislimi pri kolesarstvu, pri športu, ki ga je med vsemi priložnostmi, ki mu jih je ponujalo življenje, izbral za svoje poslanstvo«.
Hvastijeve zgodbe je profesionalni kolesar in mladinski svetovni prvak Matej Mohorič doživel kot okno v preteklost kolesarskega športa v Kranju, Sloveniji in Jugoslaviji: »Ne bi rekel, da je današnji nivo višji ali nižji na lokalni ravni – težko je primerjati dve tako različni obdobji. Zame je večina zgodb nepredstavljivih, sam nisem nikoli izkusil česa podobnega.« Športni direktor kolesarske reprezentance Martin Hvastija je bolj neposreden: »Uvedel je interdisciplinarni pristop, korenito spremenil metodologijo treniranja ter sistematiziral in profesionaliziral delo v klubih in reprezentanci.« Pripoved je sestavljena iz žlahtnih, znanih in neznanih zgodb, ki so pisane tako, da si lahko vsak živo predstavlja kolesarski šport, kot se je razvijal nekoč. Obvezna je za zaljubljence v kolesarstvo, še posebej pa za vse, ki so si kdaj tudi sami na hrbet pripeli tekmovalno številko.

Boštjan Svete, Bukla 115

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.