Slepa luč

Recenzija Bukla

Bilo je poleti pred dvema letoma, ko sem se na poti proti dalmatinski obali ustavil v eni hrvaških knjigarn in tam našel knjigo čilskega avtorja Benjamina Labatuta (1980), ki ima v slovenščini naslov Slepa luč. Že po nekaj desetih straneh sem bil tako navdušen nad njo, da sem kar med potjo pisal avtorjevemu agentu za pravice, vendar so te kasneje pripadle Mladinski knjigi. Zdaj je ta delikatesni knjižni sladkorček, s katerim je Labatut izumil svoj žanr esejističnega romana, v katerem prepleta resnična življenja genialnih znanstvenikov, ki se spogledujejo tudi z norostjo, z izmišljenimi dogodki, izšel tudi pri nas. Knjiga, ki je bila v ožjem izboru za mednarodno Bookerjevo nagrado, je gosto pisan, vijugavo stkan, z mnogimi žgečkljivimi detajli podmazan labirint življenjepisov nekaterih ključnih znanstvenikov 20. stoletja, ki so s svojimi izumi pomagali človeštvu, a mu kdaj tudi grozovito škodili (denimo Fritz Haber), obenem pa so v svojem času kot svetilniki znanja skušali spoznati (fizikalno) resnico sveta samo na sebi (Erwin Schrödinger), čeprav so se ob tem kdaj znašli tudi na robu osebnega propada. Naslednje leto bo izšel prevod avtorjeve najnovejše knjige The MANIAC, ki ima podoben vsebinski koncept. 

Samo Rugelj, Bukla 180-181

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.