Živim od tvojih besed

Recenzija Bukla

Zna se zgoditi, da romantičnih zgodb, kakršna veje iz pisem, ki sta si jih med letoma 1983 in 1984 izmenjala Breda in Roman Gašperin, v prihodnosti ne bomo več brali. Časi obveznega služenja vojaškega roka, ki je nekoč trajalo poldrugo leto, nato pa se je skrajšalo na eno leto (in v začetkih samostojne Slovenije le še na pol leta), so prešli, seveda pa je bilo takšno služenje tudi naporno. Ne zaradi nalog, pač pa zaradi odtrganosti od doma, zaradi formalne in neformalne hierarhije med vojaki, predvsem pa zaradi neznosnega dolgčasa. In seveda … ljudje si danes skoraj več ne pišemo daljših in podobno naklonjenih pisem. Izpovedi Romana, ki je vojsko služil v kasarni JLA, in Brede, ki ga je čakala doma, so zato več kot le pisma dveh običajnih mladih ljudi, so mali dokument minulih časov ter velika šola globokega in srčnega odnosa. V literarno veščem jeziku, ki je obenem povsem vsakdanji in dostopen, drug drugemu kažeta čustva ter si dajeta humor in spodbudo za uspešno izbojevan zunanji boj.

Žiga Valetič, Bukla 144

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.