Mit o letu 1648

Založnik o knjigi

Obsežna zgodovinsko-sociološka študija o temeljnih družbenopolitičnih in geopolitičnih preobrazbah. Avtor je zanjo prejel prestižno nagrado Isaaca Deutscherja, saj je razvil alternativni teoretski okvir, ki je omogočil izvirno rekonstrukcijo pomena leta 1648 v širšem zgodovinskem kontinuumu nastanka evropskega sistema držav. Vestfalske mirovne dogovore je demistificiral z natančno analizo družbenih lastninskih odnosov razvoja in dinamike evropskega sistema držav med 8. in 18. stoletjem. Ovrgel je splošno uveljavljeno predstavo, ki je sčasoma postala konstitutivni utemeljitveni mit mednarodnih odnosov, namreč da je vestfalski mir, s katerim se je končala tridesetletna vojna na območju Svetega rimskega cesarstva, inavguriral nov mednarodni red. Ta naj bi ustoličil zasnovo teritorialnih suverenih držav, formaliziral odnose med njimi in s tem nadomestil stara fevdalna razmerja, osebno oblast ter nadvlado Imperija in Cerkve; z ločitvijo politike in religije naj bi uveljavil idejo samoodločbe, s tem pa načelo mirnega sožitja med enakopravnimi članicami mednarodne družbe, kar je sestavljalo temelje mednarodnega prava, politike nevmešavanja in verske strpnosti, temelje sodobnih držav. Klasični vestfalski sistem držav naj bi bil zato merilo obravnavanja strukture moderne svetovne politike.

V nasprotju s tem knjiga dokazuje, da leto 1648 še zdaleč ni pomenilo preboja v dobo novoveških meddržavnih odnosov, ampak vrhunec obdobja nastajanja absolutistične države; pomenilo je priznanje in ureditev mednarodnih, natančneje, meddinastičnih odnosov absolutističnih, dinastičnih državnih tvorb. Dinastične monarhije so se po obsegu in obliki osebne oblasti sicer res razlikovale od srednjeveških oblik, vendar so ostala temeljna razmerja nespremenjena. Da bi pokazali, da vestfalska ureditev po značaju ni bila novoveška, je treba razkriti družbene odnose suverenosti, na katerih je temeljila. Periodizacija torej nikakor ni nedolžno početje, ni le pedagoški ali hevristični postopek za označevanje neoznačenega zgodovinskega toka, in zgodovinskim dejstvom ne moremo vsiliti nobene nadzgodovinske teorije splošne krize. Avtor obenem opozarja na metodološko in politično škodljivost abstraktnih pristopov proučevanja, na nekritično deskriptivnost in reduciranje raziskovanja na pozitivizem.

Knjiga je razdeljena je na 8 glavnih poglavij: v prvem analizira vplivne razlage zgodovinskega razvoja evropskega sistema držav v okviru mednarodnih odnosov, v drugem rekonstruira izvor in razvoj evropskega sistema držav s kritičnim prispevkom k nedokončani razpravi o srednjem veku v okviru mednarodnih odnosov, v tretjem obravnava zgodovino družbenih odnosov zemljiškega gospostva, v četrtem rekonstrukcijo zgodovine prekine z nekaj temeljnimi teoretskimi razjasnitvami, na podlagi katerih v petem poglavju nadaljuje rekonstrukcijo zgodovine z analizo razvoja in narave absolutizma v Franciji, vodilni podpisnici vestfalske mirovne pogodbe, v šestem poglavju obravnava značilnosti in dinamiko zgodnjenovoveške mednarodne politične ekonomije in nasprotuje trditvi, da je novoveški svetovni sistem nastal v »dolgem 16. stoletju«, v sedmem poglavju pa se loti osrednjega mita mednarodnih odnosov, da se je z vestfalskim mirom in dogovori začela doba novoveških mednarodnih odnosov. Na podlagi teze, da dinastična suverenost nima novoveških značilnosti, podrobno analizira meddinastične odnose v vestfalski dobi, poglavje pa konča z novo razlago besedila določb vestfalskih mirovnih pogodb, ki pokaže, kako so leta 1648 izrazili in uzakonili družbene in geopolitične odnose absolutistične suverenosti. V sklepnem poglavju pokaže, da novoveški mednarodni odnosi izvirajo iz nastanka kapitalizma v zgodnjenovoveški Angliji, pri čemer pa v ustroju mednarodnih odnosov ni prišlo do nenadnega »strukturnega preloma« med zgodnjenovoveško in novoveško politiko, ampak je šlo za kombinacijo različnih državnih in družbenih tvorb v zgodnjenovoveški Evropi, ki jih je treba teoretsko obravnavati kot »mešane primere«. Medtem ko je bil endogeni razvoj kapitalizma značilen le za Anglijo, njegova širitev ni bila nadnacionalni, ampak geopolitično posredovani proces, v katerem so se dinastične države na celini preobrazile v novoveške države v okviru dolgoročnega, geopolitično kombiniranega in družbenopolitično neenakega razvoja. V tem okviru so bili mednarodni odnosi v Evropi 19. stoletja v glavnem stvar soočanja s pritiski modernizacije, ki jih je povzročala nova britanska državna in družbena tvorba, ki je imela konkurenčno in primerjalno ekonomsko prednost pred celinskimi državami. Zato so bili državni razredi prisiljeni iznajti nasprotne strategije, kar je privedlo do številnih »revolucij od zgoraj« oziroma vpeljave kapitalizma. To dolgo obdobje preobrazbe je v Evropi trajalo od leta 1688 do prve svetovne vojne, drugod po svetu pa še dlje.

Knjiga je namenjana najširšemu krogu bralstva in je izvrstna popotnica k Marxovemu Kapitalu in Hobsbawmovim študijam.