Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Slovenski razkoli in slovenska sprava

Usodni trk 'valjhunstva' in boljševizma
Spomenka Hribar, Tine Hribar
Slovenski razkoli in slovenska sprava
29,90 € 29,90 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa 0,90 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, dobava 1-5 delovnih dni

Knjigo zavijemo v darilni papir in zavežemo s trakom. Račun prejme kupec, knjigo obdarovanec.

2,90 €


Založba Ciceron
Leto izdaje 2021
ISBN 978-961-6627-96-2

Tehnične lastnosti
mehka vezava
21 x 16 cm
350 g
592 strani
Kategorije
družbene vede > politika
filozofija
zgodovina

Povej naprej

Založnik o knjigi

 

Spomenke in Tineta Hribarja slovenski javnosti ni treba posebej predstavljati. Zakonski par sta od študentskih let, sodelavca pri profesionalnem delu, v javnem političnem in kulturnem življenju ter zdaj prvič tudi soavtorja pri knjižnem delu, ki utegne biti eno najpomembnejših in najodmevnejših v njunih bogatih avtorskih zbirkah. Skupaj sodita v ožji krog strategov slovenskega osamosvajanja in državnosti, bila sta med idejnimi začetniki (Tine pravzaprav pobudnik) in stebrov Nove revije ter pozneje tudi Demosa. Vprašanje slovenske razklanosti in (ne)zmožnosti sprave je ena od rdečih niti njunega razmišljanja in dela.

Spomenka Hribar, filozofinja in sociologinja, je spravi posvetila praktično vse svoje življenjsko delo in z besedilom Krivda in greh (ki je zdaj tudi del pričujoče knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava) prvič širšo slovensko javnost soočila z moreče pritajenim vprašanjem revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in likvidacij po vojni vrnjenih domobrancev.

Akademik Tine Hribar, sicer filozof fenomenolog, je publicistično kariero začel leta 1969 z delom Človek in vera s kritiko marksističnega in klero-katoliškega odnosa do vere; kritiko, ki jo je razvijal praktično skozi celotno akademsko in publicistično kariero in ki ob njegovi etiki - svetost človekovega življenja in dostojanstva ter ne-razpolaganje z Resnico - ostaja temeljno vodilo analize razkolov in spravnih poskusov v delu Slovenski razkoli in slovenska sprava.

Izključujoče razpolaganje z resnico, z Resnico o preteklosti, bivanju in prihodnosti, je v samem jedru vseh slovenskih razkolov, od nasilnega valjhunskega pokristjanjevanja alpskih Slovanov na našem ozemlju v 9. stoletju, preko nasilnega izganjanja protestantizma v 16. stoletju do poslednjega, tretjega velikega razkola med drugo svetovno vojno in po njej, katerega dolga, težka senca danes opozarja, da nas utegne doleteti še četrti. Spopad dveh velikih totalitarizmov, klero-katoliškega in boljševističnega (prvi je na vrhuncu spopada prerasel v klero-fašizem, drugi v stalinizem) je del slovenskega naroda potisnil v valjhunsko oboroženo kolaboracijo z okupatorjem, drugemu delu, narodno-osvobodilnemu, naprtil neizbrisni krvavi madež medvojnih, še zlasti pa povojnih likvidacij, predvsem pa je v kali zadušil vsako možnost enotnega narodovega odpora okupatorju.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1990 se je za hip zazdelo (tudi, ali pa morda predvsem po zaslugi zamisli Spomenke in Tineta o simbolični spravi na Rogu), da bo narodova enotnost in z njo Sprava med Slovenci vendarle našla domovinsko pravico.

Toda ne, totalitarizma, levi in desni, ki se očitno hranita eden drugega in drug brez drugega tudi ne moreta, sta že kmalu po Rogu ali celo že med samo spravno slovesnostjo, spet začela dvigovati glave. Slovenska družba je v dvajsetih letih enaindvajsetega stoletja nevarno blizu vzdušja, kakršno je v teh krajih vladalo pred skoraj stoletjem. Grozi nam četrti veliki razkol – ki se bo, kot v sklepnih mislih opozarjata Spomenka in Tine, zgodil kot posledica državne avtokracije pod okriljem cerkvene teokracije.

Recenzija Bukla

Potem ko smo v zadnjem obdobju dobili kar nekaj knjig, ki so tematizirale slovenski razkol ob koncu druge svetovne vojne (denimo Slovenski razkol Jožeta Možine), smo pred koncem letošnjega leta deležni še ene obsežne knjižne analize, ki sta jo kot svoj dolgoletni projekt spisala intelektualca, misleca in filozofa Spomenka in Tine Hribar. V svoji knjigi Slovenski razkoli in slovenska razprava posežeta daleč v zgodovino in v njej identificirata tri slovenske razkole, ob tem pa se sprašujeta, ali nismo zdaj že v času četrtega razkola. Prvi razdor, ki ga tematizira tudi Prešeren v Krstu pri Savici, se je zgodil že v karantanskih časih, v osmem stoletju našega štetja, ko je s posredovanjem Bavarcev na oblast prišel karantanski knez Valjhun, potem pa v času svoje vladavine nadaljeval progermansko in prokrščansko politiko, s čimer je vnesel globok razdor v slovenski narod, nasproti temu pa mu je (zgolj kot simbolna figura) stopil Črtomir. V šestnajstem stoletju je Valjhuna odigral knezoškof Tomaž Hren, Črtomirja pa Primož Trubar, tretji razkol pa se je začel konec 19. stoletja z Antonom Mahničem ter se razplamtel ob koncu druge svetovne vojne. Hribarja trdita, da Slovenci na plebiscitu konec leta 1990 ne bi izglasovali lastne države, če se poleti približno pol leta prej sredi Roga ne bi srečala in vence položila tedanji nadškof Alojz Šuštar in predsednik Milan Kučan, s čimer se je začelo t. i. spravno leto, ki pa je trajalo (zgolj) do poletja 1991, ko so se samo nekaj ted­nov po osamosvojitvi začele intenzivirati novodobne politične zdrahe. Knjiga, opremljena z mnogimi navedbami, bo gotovo spodbudila nadaljnje debate v zvezi z zmožnostjo slovenske sprave, ki se ji ne odpovedujeta niti avtorja sama, obenem pa to delo kaže na dejstvo, da je slovenski narod tako ali drugače razklan že več kot tisočletje in da je bilo za lastno državo potrebno le kratko svetlo obdobje relativne narodove enotnosti.

Samo Rugelj, Bukla 163

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...